Po kratkem poletnem premoru se je z oktobrom vrnil tudi cikel dogodkov Arhitekturni dialog; tokrat je, letnemu času primerno, zasedel študijske klopi Plečnikove predavalnice na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš sogovornik in glavni gost večera je bil arhitekt Boštjan Vuga iz Sadar+Vuga, ki je predstavil nekaj izbranih projektov tega priznanega slovenskega arhitekturnega biroja.
Glavni vsebinski poudarek večera je bil fasadni pas, in k tej temi sta se v pogovoru znova in znova vračala tudi Boštjan Vuga in Matevž Granda. V svojem več kot dve desetletji dolgem stažu je biro Sadar+Vuga nanizal množico projektov, ki so programsko, konceptualno in tehnološko izjemno raznoliki, stojijo pa tudi v različnih kulturnih in klimatskih okoljih. Prav ta raznolikost opusa tokratnega sogovornika je botrovala zanimivemu raziskovanju razlik in podobnosti med predstavljenimi projekti. Bogat nabor domislenih tehnoloških detajlov in izvirnih rešitev v področju fasadnega pasu je ponudil nov pogled na projekte, ki so domači arhitekturni publiki sicer že dobro znani.
Tehnološko zanimiv je tudi povezovalni del med stavbama Narodne Galerije: v kovinskih okvirih, ki glavni konstrukcijski element, so skrite tudi vse instalacije. To ponuja izjemno modularnost zasnove, pa tudi privlačen transparenten značaj osrednjega dela galerije, ki mimoidočemu dovoli pokukati v notranjost, interier pa napolni s svetlobo in okoliškim zelenjem. Stožice so za Sadar+Vuga prelomen projekt in priložnost za redefinicijo lastne identitete. Deloma nedokončan objekt na velikanski površini je z leti postal izhodišče za konceptualen razmislek o mogočih drugačnih rabah obstoječe arhitekture. Svoja dognanja so Sadar+Vuga uporabili tudi pri delu na Domu revolucije v črnogorskem Nikšiču, kjer so do ruševin napol zgrajene stavbe pristopili kot k prostorski relikviji, v katero so umestili mehko tkivo programa. Nazadnje pa je pogovor stekel še o pravkar odprti stavbi fakultete v Gentu v Belgiji, pri kateri so Sadar+Vuga zopet uporabili zanimiv fasadni pas z zunanjimi senčili, ki hkrati tvorijo oblikovno identiteto stavbe.
Pogovor se je tako najprej dotaknil prvega in za nastanek Sadar+Vuga odločilnega projekta, Gospodarske zbornice, ki so jo Ljubljančani ljubkovalno krstili za Esmeraldo. Boštjan Vuga je pojasnil, da je plaza pred stavbo zbornice njeno »darilo mestu«: arhitekta sta se, namesto da bi pozidala vse območje, ki je bilo na voljo, odločila za manjši tlorisni odtis stavbe, in njen program raje obrnila v vertikalo. Gospodarsko zbornico in njen fasadni pas s tem bistveno zaznamuje konceptualni preskok v oblikovanju programa. Sprednja, razgibana fasada, ki je postala prepoznaven gradnik lokalne mestne panorame, je neposreden rezultat arhitekturne logike notranjosti.
Večer sta zaključili Tanja Herr in Nataša Iglič s podjetja Fibran, ki sta spregovorili o detajlih v fasadnem pasu in pomembnosti dobrega načrtovanja le-tega. Podjetje Fibran ponuja arhitektom celovite tehnološke rešitve, s pomočjo njihovih tehničnih svetovalcev pa je lažje najti primerne možnosti za oblikovanje zunanjega ovoja stavbe. Kot je omenil tudi Boštjan Vuga, je za dobro in trajno stavbo ključno sodelovanje med strokovnjaki z različnih področij, ki lahko le z združenim znanjem dosežejo celovit arhitekturni presežek.
Fotografije: Jana Jocif
