Advertisement
Foto_7_Ljubljanski_grad_Nejc_Bernik_ZRC_SAZU
Miloš Kosec: Plečnikova Ljubljana, ki je ni

Neuresničeni arhitekturni načrti pogosto burijo domišljijo bolj kot tisti, ki jih okoliščine iz papirja in računalniškega ekrana prenesejo v opeko in beton. To ni nič čudnega: arhitekturni načrt je obljuba prihodnosti, ki je dovolj ohlapna, da lahko v njej izberemo tisto, kar nam je najbolj všeč, si jo z domišljijo prilagodimo in, ko se je naveličamo, zapremo platnico knjige, v kateri je objavljena. Zgrajena stavba pa obstaja v prostoru ne glede na našo osebno fascinacijo; mimo nje moramo, če smo poetično navdahnjeni, pa tudi, če se nam mudi in lije dež kot iz škafa. Nerealizirane načrte dograjujemo v svojih glavah, realizirane pa so drugi zgradili namesto nas. Pri nerealiziranih načrtih se lahko pretvarjamo, da smo skupaj s svojo domišljijo njihovi soavtorji; pri realizacijah pa nam ostane samo vloga uporabnika in kritika: »vzemi ali pusti«. Arhitekti so zato lahko istočasno vizionarji nezgrajenih projektov in osovraženi avtorji svojih realizacij. Poleg tega pa nerealizirani načrti nikoli ne izgubijo svoje aktualnosti; vizije Ledouxa, Sant’Elie ali Tatlina so še danes razvijajoči se predmet virtualnih rekonstrukcij, akademskih člankov in popularnih debat »Kaj bi bilo, če bi …«. So arhitekturna izpeljanka alternativne zgodovine.

Ljubljanski grad; dokumentacija MGML

Pri nas mitologizirano vlogo nerealiziranega arhitekturnega vizionarja igra Jože Plečnik. In to povsem zasluženo:  sam in v okviru svojega seminarja je ustvaril množico načrtov za Ljubljano, od katerih je bil uresničen samo manjši del. Njegovo rodno mesto mu je skozi celotno kariero predstavljajo prostorsko-miselni problem, ki ga je dograjeval in spreminjal. To je počel na različne načine: historičnemu tkivu je včasih subtilno dodajal skromne elemente, drugič pa s potezo svinčnika in tuša brisal cela območja. V Plečniku sta sobivala tih potrpežljiv kontekstualist in megalomanski demiurg, ki mu ni bila tuja Hausmannovska ideja »umetnika rušenja«. Plečnik je res izjavil, da ni še »nikoli podiral, kar so naši očetje dobro naredili«. Obenem pa se je kvaliteta preteklih obdobij morala vedno znova meriti z arhitektovimi naraščajočimi ambicijami za rodno mesto. Plečnikovih Ljubljan je zato več. Najbolj pogosto govorimo o Plečnikovi Ljubljani kot o tej, v kateri živimo. Sestavljajo jo velike zgradbe, kot so NUK, Vzajemna zavarovalnica in (zaenkrat še) Stadion, predvsem pa še cela množica majhnih in velikih javnih potez, kot so nabrežja Ljubljanice, Tržnice, Šance in ureditve v Tivoliju.

Novi magistrat; dokumentacija MGML

Pred kratkim pa so v Plečnikovi hiši odprli razstavo o neki drugi Plečnikovi Ljubljani, ki jo boste na ulicah in trgih prestolnice zaman iskali. To je tista Plečnikova Ljubljana, ki je bodisi zaradi finančnih omejitev bodisi zaradi političnih pretresov ostala neuresničena. To še ne pomeni, da je ne poznamo: Plečnikova nezgrajena Katedrala svobode v Tivoliju je na primer stroki in javnosti bolje poznana (morda bi lahko celo rekli: razvpita) kot marsikateri realiziran manjši projekt, svoje mesto pa ima tudi na evrskem kovancu, znamki in v državnih logotipih. Katedrala svobode torej kljub temu, da ni bila nikoli zgrajena, živi in se v različnih umetniških in spekulativnih projektih celo razvija naprej. Večina ostalih Plečnikovih nerealiziranih načrtov pa nima te sreče. Mesarski most je zaradi čudovite, skoraj michelangelovske makete, pa tudi zaradi debat ob izgradnji novega mostu pred leti, še nekoliko prisoten v javni zavesti, medtem ko to ne velja za ideje Novega Magistrata na Vodnikovem trgu, ki pred drugo svetovno vojno niso bile daleč od realizacije, kot tudi ne za parlament namesto Ljubljanskega gradu skupaj z monumentalnim vhodnim stopniščem iz Mestnega trga. Ravno to sta projekta, ob katerih je Plečnik demonstriral svojo sposobnost selektivnega rušenja, kjer je obstoječe oviralo njegove avtorske vizije. Za zrelo in pretanjeno mediteransko kompozicijo Novega magistrata bi tako morali žrtvovati vse stavbe vzhodno in severno od Stolnice; od baročnega Semenišča bi bilo prizaneseno samo slavni knjižnici. Parlament na grajskem hribu pa bi na arhitekturnem žrtveniku terjal celoten srednjeveški grad skupaj z nekaj lepimi baročnimi palačami v starem jedru. To bi bila velika, nepovratna žrtvovanja dediščine; obenem pa bi bile tudi Plečnikove stavbe, ki bi jih nadomestile, izjemne javne in monumentalne pridobitve. Dilema je resnična in zato, ker načrti niso bili nikoli realizirani, večna: vedno znova smo prisiljeni razmišljati o morebitnih alternativnih poteh, ki bi jih Ljubljana lahko ubrala.

To so ideje, s katerimi danes ne bi mogli prodreti, ker bi naletele na splošno javno in strokovno ogorčenje. Ali pač? Ne pozabimo, da je Plečnikova lastna mojstrovina, bežigrajski Stadion, še vedno pred nadvse realno grožnjo uničenja, četudi se danes verjetno vsi strinjamo, da je njegov arhitekt prvi med tistimi »očeti, ki so dobro gradili« in katerih del naj ne bi podirali. Vendar pa je vsem štirim na razstavi predstavljenim projektom skupno, da so vizionarski ne le zato, ker niso bili uresničeni, ampak tudi zato, ker še danes razburjajo domišljijo. So pa štirje Plečnikovi projekti le majhen delež nikoli uresničenih idej in vizij. Že samo za Ljubljano je mnoštvo takšnih načrtov ogromno. Med njimi naj omenim samo Propileje in predviden Južni trg, Odeon na Kongresnem trgu, zazidalne preizkušnje za Prešernov trg, »Hiše pod občinsko streho«, načrte za Univerzo v Tivoliju, načrte za Bežigrad … To pa so samo nekateri izmed večjih, nikoli uresničenih urbanistično-arhitekturnih zasnov.

Vizualizacija Novega magistrata; Nejc Bernik, ZRC SAZU
Vizualizacija Novega magistrata; Nejc Bernik, ZRC SAZU

Že pri predstavljenih štirih projektih pa sem pogrešal večje število razstavljenih arhitekturnih načrtov in risb: večina arhitektovih projektov se je namreč spreminjala vseskozi, od prvih idej preko idejnih načrtov do podrobnejših končnih različic, z nerealiziranimi projekti pa ni nič drugače. Novi Magistrat namreč obstaja v več različicah, kjer je še najbolj zanimivo spremljati, kako so se razvijale iz ene v drugo. Plečnik namreč  spada med tiste arhitekte, pri katerih se je začetna ideja razvijala in oblikovala vse do zaključnih faz gradnje in zato le stežka govorimo o enem, fiksnem in nespremenljivem projektu. Poleg besedil in nekaterih predstavljenih načrtov razstavo spremljajo tudi računalniške vizualizacije, ki obiskovalcem projekte pomagajo umestiti v prostor in jih predstaviti vsaj v približku trodimenzionalnega doživljanja stavb, na katerega smo navajeni. Brez virtualnih rekonstrukcij projektov bi razstava le težko komunicirala s širšo javnostjo, zato se mi tak pristop za razstavo, katere tema so nerealizirani projekti, še posebej primerna. Medij vizualizacij pa bi tudi tu lahko bil bolj vsestransko uporabljen: z njim bi lahko prikazali faznost idej in zasnov ter spreminjanje projektov skozi čas. Takšna razstava bi lahko načela tudi nadvse zanimivo in ne dovolj raziskano temo: Plečnikov ustvarjalni proces. Virtualne rekonstrukcije na razstavi so ponekod relativno natančne, drugod, kot na primer pri Novem Magistratu, pa brez potrebe samo stilizirane. Kadar pa so projekti dovolj natančno izdelani, pa to ne velja vedno tudi za njihovo najbližjo okolico, brez katere je virtualni rekonstrukciji le težko prepričljivo pričarati urbani kontekst.

Vizualizacija Katedrale svobode; Nejc Bernik, ZRC SAZU
Vizualizacija Mesarskega mostu; Nejc Bernik, ZRC SAZU

Vse to bi bile po mojem mnenju dobrodošle izboljšave pri morebitni predstavitvi drugih, še manj znanih nerealiziranih Plečnikovih idej za Ljubljano. To pa bo odprlo nova polja razmisleka o Ljubljani kot mestu v realnem in tudi v imaginarnem polju. Nerealizirani projekti niso samo arhitekturna kritika Ljubljane, kakršna je bila v času Plečnikove vrnitve v domovino, ampak ostajajo vedno (morda celo vedno bolj) aktualna kritika vsega, kar se je v Ljubljani zgodilo pozneje in kar se dogaja danes. Kam danes s skupno mestno upravo, kako naj država gradi in dogradi prestolnico, kako širiti in oblikovati mestni javni prostor – vse to ostajajo tudi naše dileme. Kaj se je zgodilo z idejo Ljubljane kot »novih Aten« in ali so sodobne urbanistične tendence v slovenski prestolnici v zamahu, merilu in ambiciji večje ali skromnejše kot neuresničene vizije izpred skoraj stotih let? Tako kot nas še danes fascinirajo Plečnikovi neuresničeni načri za Ljubljano, predvidevam, da je tudi Plečnika fascinirala Ljubljana kot izrazito nezapolnjeno mesto, kot ideja, ki jo uresničitev šele čaka. Mesto, državna in kulturna prestolnica kot nerealiziran ali pa vsaj nezaključen projekt pa je izziv, ki je še danes enako aktualen kot pred slabim stoletjem.

Miloš Kosec

 

PLEČNIKOVI NEURESNIČENI PROJEKTI ZA LJUBLJANO

občasna razstava, Plečnikova hiša

18. 10. 2019–26. 1. 2020

 

MUZEJ IN GALERIJE MESTA LJUBLJANE, PLEČNIKOVA HIŠA

zanje: Blaž Peršin, direktor

 

ZRC SAZU, UMETNOSTNOZGODOVINSKI INŠTITUT FRANCETA STELETA

zanje: prof. dr. Oto Luthar, direktor

 

Kustosinja razstave in avtorica besedila: Ana Porok (MGML)

 

3D modeliranje in vizualizacija: Nejc Bernik (ZRC SAZU, UIFS)

3D tisk makete Novi magistrat: Anja Škerjanc, mentorica prof. dr. Deja Muck (NTF)

Produkcija razstave: Maja Kovač, Eva Bolha (MGML)

 

Zgodovinske črno-bele fotografije in reprodukcije iz Plečnikove zbirke: dokumentacija MGML

Sodobne barvne fotografije: Matevž Paternoster

Oblikovanje: Bojan Lazarevič, Agora Proars

Jezikovni pregled: Katja Paladin, dr. Tomaž Jurca

Prevod v angleščino: Matic Šavli

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.