Med domišljijo in domišljavostjo ni več pravega prostora – samo še nepregleden smetnjak, v katerem mrgoli mrčesa človeških zablod. Smo vse bolj sterilna družba; uspešno recikliramo in pometamo z vsem, kar nas moti na naši poti do uspeha. A ravno ta sterilnost nas hkrati dela umazane v svojem bistvu. Vidimo namreč smeti drugih, z nonšalantno prevzetnostjo pa prezremo dobroto in prijaznost, ki jo lahko pohvalimo samo z varne razdalje. Ko je ta blizu, komaj opazno pokimamo v neviden pozdrav, ker imamo toliko dela z družbenimi smetmi. Tako je torej s tem. In tud jest in tud jest nočem bit smetar. Kaj je narobe z mano.

Smetiš na vse strani in tekmuješ z domišljavci, ki mislijo, da ne smetijo. Heretiki lastnega prepričevanja v pravico do smetenja. Nihče noče biti smetar. Raje bo revež, skrivač, lažnivec, pesnik, obirač, odpirač, vrač, zdravilec, vešča brez luči, konj brez našega razuma, – vse, samo smetar ne. Imetnik vizitke, ki je nima več komu podati. Ker je na njej nekaj tistih podatkov, že zdavnaj kompromitiranih, vrženih proč. Ko to bereš, si že smet, odvržen premislek o nesmislu, ki je le del neke domišljavosti brez domišljije. Konec vesolja so naše smeti, naša enormna želja po večnem smetenju. V tej želji je nepregledna moč depresije, ki se boji smetarjev, ker ji hočejo vzeti smisel, edini obstoj. Zato raje jemljemo zdravila in smetimo naprej – v tišini, ki raste nazaj v tišino neznanega hudiča. Računalniške smeti so čiste, neopazne in se tiho kopičijo … Enkrat bodo zaustavile svet, praviš. Umetna inteligenca se že pogovarja sama s seboj. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo dokončno vzpostavilo samozavedanje. In tisti srhljivi občutek, da nekdo nadaljuje namesto nas, se vse bolj krepi. Kdo bo pospravil vse tiste všečke, ki jemljejo človeško dostojanstvo in ga reciklirajo v neznosno ponižanost pohlevnih sledilcev.

Spodaj so sveti proizvajalci smeti, BDP smeti, izpušnih plinov, na zemlji in v zraku, tistih, ki bi radi prdeli brez plina in onih, ki bi se radi dvignili nad plin in leteli v čisti zavesti, da niso smeti. Nihče noče biti smetar; ker čista vest ne pometa, ne plačuje, nima dolgov, žalosti, nepotrebnega trpljenja – skratka – ne smeti, samo leti – nad drugimi, ki so smeti. – Pravilo številke ena: grdi in nesposobni postajamo zaradi svojih skrbi. Tako zapiše Lojze Kovačič, v svojem Vzemljohodu. Cinizem je eden redkih, ki ga še ni treba metati v smeti. Morda tudi zato ne, ker se nenehno reciklira in ohranja tam, kjer gre vse v kanto. L. K je najbolje vedel, koliko smeti se ujame med besede, ki se borijo za svoj obstoj. In koliko jih je treba odstranit, da se osvobodijo negativnih impulzov. Besede so postale najbolj poceni smeti, zato jih na veliko recikliramo, v iskanju zlata, ki je gnoj. Včasih razumeš smeti, ki čakajo jutro, je zapisal pesnik, ki se je odločil za skrajno redukcijo izraznosti. Kdor nima jasne predstave o tem, kaj želi povedati, naj se ne dotika besed. Pa naj bodo še tako poceni.

Najhujši so tisti, ki prodajajo domišljijo in smetijo po skladiščih, kjer domujejo prazne lobanje uspeha. In se žrejo med seboj, da ne bi postale smeti. Slabe ideje se smejijo in služijo s smetmi. Ker nimajo skrbi. Tu je večnost, zapičena v kupe gnoja. In plapola od zanosa. Ljudje, ki nimajo smeti, ničesar ne odnašajo. Ker tudi prinašajo ne. Lahka letala čakajo na domišljavce, da jih rešijo pred smetarji. Edina rešitev je v dejstvu, da bomo na koncu brez smeti. S praznimi vrečami, praznimi predali, v katerih je bilo nekoč neko manjvredno hrepenenje po umazanih idejah o lepšem svetu, ki vsako jutro sliši hrumenje smetarskih kamionov. Dobro jutro! Mi smo smetarji. Vi ste smeti. Čas je, da vas odpeljemo. Vas in vaše skrbi. Da boste imeli več prostora za prezir do nas smetarjev. Dobro jutro! Volite nas, ki bomo pospravili vse te domišljave iztrebke.

Napisal: Esad Babačić

Fotografije (diptihi z deponije): Katja Bidovec

Kolumna je bila objavljena v Outsider #14, na temo: smeti.

Outsider 14

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja