Z umetnico Emo Kugler sta se pogovarjala prijatelja arhitekta Natalija Zanoški in Darko Plevnik

Portret: Klemen Dvornik

Večer pred intervjujem pri prijateljih na balkonu kadimo cigarete. Iz železniških delavnic na drugi strani tirov na ves glas odmeva opera. Prijatelji se že nekaj let sprašujejo, kdo želi z glasbo preglasiti mimo brzeče vlakovne kompozicije. Skozi smeh razrešiva uganko: poslušate 3. program Radia Slovenija – ARS, ki je redni spremljevalec v delavnici režiserke Eme Kugler. Kdo pa je Ema Kugler? Res, kdo je v resnici drobna ženska s skodranimi pepelnatimi lasmi, iskrivimi očmi in nalezljivim škratovskim smehom? Med skupnimi znanci velja za karizmatično »loneriderko« s skoraj nadnaravnimi sposobnostmi. Nama se včasih zazdi, da je vampirka!

Naslednje dopoldne v Emini delavnici in njeni okolici snemajo triminutni video, ki bo del gledališke predstave o Barbarah v SNG Drama Ljubljana. Sedem Barbar, režiser Klemen Dvornik in zajeten tigrast maček dopolnjujejo ležerni sobotni intervju. V kotičku delavnice, katere čudesa je nemogoče opisati, je Ema za nas uredila mizico s stoli in tremi (!) kaloriferji. Nad njimi je na žico obesila svetlobni trak (verjetno ostanek instalacije katerega izmed svojih performansov ali filmov). V ozadju seveda poslušamo ARS. Pogovor steče prav okoli teme prvega vprašanja, še preden utegneva prižgati diktafon …

N: Prijatelji z druge strani tirov so videli, da so ti končno prišli popravit streho. Kaj boš zdaj naredila s svojo instalacijo? (Ema je problem zamakanja strehe rešila tako, da je pod ostrešjem napela plastične ponjave. Z njih je vodo speljala prek žlebov v vedra v vozičkih iz marketov. Tako jo je lažje odpeljala iz objekta.)

Z zavoda za varstvo spomenikov so po ogledu objekta ugotovili, da zamaka streha. Obvestili so Slovenske železnice in ti so poslali svoje gradbeno podjetje, ki je zadevo uredilo v štirih dneh. Svojo instalacijo bom pustila za spomin … Eno plahto sem že umaknila, drugo bom pustila, ker se mi zdi tako hecna. Značilni Emin smeh.

Ema pristavi kavo. Midva ji ponudiva cigarilose iz Dominikanske republike. Vmes nas pride pogledat ena izmed Barbar. Za njo Klemen. Prisede. Prosimo, če nas lahko fotografira. Prejšnji dan je potrdil zadnje popravke za film, ki bo kmalu na televiziji. Debatiramo o časovnih pritiskih. O afektu. O avtocenzuri. O filmu Hell or High Water. O filmu Nebraska. O novem programu za renderiranje. Klemen odide.

 

N: Kako pomemben je prostor, v katerem umetnik ustvarja? Kje si delala prej? Kako si našla ta prostor?
Zame je prostor za ustvarjanje bolj pomemben kot dom, v katerem živim … Od leta 1996 sem tako rekoč skvoter. Čeprav ta prostor ni skvot, saj sem zanj dobila dovoljenje … Prej sem delala v Stari pošti pri Navju, ki je bila brez stene in brez polovice strehe. Stavbo so podrli, zato sem morala poiskati drug prostor. Vozila sem se okoli in opazila to zapuščeno halo … Na Slovenskih železnicah, ki so lastnik objekta, so mi najprej dovolili uporabo objekta za eno leto in pol. Po preteku te dobe se mi je uspelo z njimi pogoditi za nadaljnjih pet let. Zdaj sem lahko tukaj še eno leto in upam, da bom lahko podaljšala … Državne subvencije večinoma krijejo le stroške materiala, vse ostalo moram »nažicati«. Se mi pa zdi kriminal, da je okoli nas toliko neuporabljenih prostorov. Začasni uporabnik vsaj po minimalnih standardih vzdržuje zasedeni prostor … Prostor tudi čisto drugače živi, če v njem nekdo dela. Ne razumem, zakaj država v takem primeru ne pritisne na lastnike nepremičnin. Lastninska pravica se mi zdi največja napaka te civilizacije. Je vir vseh konfliktov oziroma zločinov, ki se dogajajo! To je moje! Nič ni tvoje! To imamo samo trenutno na uporabo …

N: Kako pa vidiš prostor oziroma arhitekturo v svojih filmih?
Meni se zdi arhitektura zelo širok pojem … Že telo človeka oziroma človek sam je arhitektura. V svojih filmih na primer vedno znova uporabljam puščavo, ki meni pomeni arhitekturo izpraznjenega sveta. Neskončen horizont je nič in hkrati mnogo … Že to je arhitektura. Odgovor prekine zvonjenje Eminega telefona. Zdaj se pa vrnimo k arhitekturi … Imam velik problem: meni je vsak prostor premajhen! Spet značilni Emin smeh.

N: Zakaj v svojih filmih potrebuješ te velike prostore?
Ne vem. Premišljuje. Nimam racionalne razlage.

N: V svojih filmih uporabljaš specifičen arhitekturni stil; jaz bi ga poimenovala »izčiščeni neoklasicizem«. Od kod prihaja?
Premišljuje. Verjetno gre za neki praspomin … Nekaj nezavednega sproži to, kar potem nastane. Seveda najprej napišem scenarij, ki pa je v resnici nekakšen spontani tok, ampak ne tok misli … Ne vem, kaj to je. Možgani nekaj meljejo po svoje, jaz to pribeležim. Potem se pa začne delo zares. Takrat je čas za racionalni tok misli. Ideja pride, jo dobiš, nosiš v sebi … Sili te, »napravi« … in moraš … Če ne, zboliš ali postaneš zagrenjen človek …


Ema Kugler: Za konec časa / For the end of time, 2009

N: Tudi vse oblike potem nastajajo na ta način?
Ja … Nobene oblike si nisem jaz izmislila, vse so narejene po nareku nezavednega.

D: Kako pomembna je arhitektura v filmih?
Pri filmu je pomembnejša kot vsa naracija in vsi liki.

D: Se pravi, da potem arhitektura ni ozadje?
Ne, pri meni prostor naredi vzdušje za like. Mrtva in živa narava ter zvok so najpomembnejše komponente mojih filmov. Zvok je pa tako zvočna arhitektura prostora … Pri meni nikoli ni vaj. Ko je novinarka RTV Slovenija vprašala Natašo Matjašec, kako se je pripravljala za vlogo v prejšnjem filmu (Echoes of time, 2014), je ta odgovorila: »Ko sem prišla v prostor, sta me njegova monumentalnost in izčiščena estetika prestavili v stanje, ki ga je vloga zahtevala, tako da veliko napotkov nisem potrebovala.«

D: Zdiš se mi izredno subtilen človek, zato me zanima, zakaj so stavbe v tvojih filmih tako grobe.
Premišljuje. Mi smo kot odbojna opna. To, kar se odbije od nas, so naša dela. Od vsakega se odbije na drugačen način. Tako kot se na primer voda od različnih materialov odbija na različne načine. Moje delo je odzven tega, kako v tem svetu živim.

N: Brala sem, da je Nikola Tesla razlagal, da vse v vesolju že obstaja, da ničesar ni izumil, da je samo prevodnik …
Gre za to, kako telo resonira s tem, kar gre skozenj. Spominjam se koncerta Sofije Gubajduline v Slovenski filharmoniji … Doživljanje je bilo tako intenzivno, da sem mislila, da bom od lepote te glasbe umrla. Zdaj vem, da od lepote lahko umreš. Med koncertom nisem mogla dihati, še dva dni po koncertu sem jokala. Večina obiskovalcev pa se je dolgočasila in se po odmoru ni vrnila. Tako različno sprejemamo … Smo kot membrane, ki selektivno prepuščajo različne snovi v celico. V resnici nič ne vemo … In čim manj se ukvarjamo s pomenom oziroma namenom, kaj naj bi povedali ali naredili, tem bolje … Človek je, da se izrazi po svoji podobi.

D: Večino scenografij v filmih zasnuješ in izdelaš sama. Objekti in predmeti so narejeni v posebni tehniki: na podlago iz ekspandiranega polistirena nanašaš parafin. Skozi tvoje filme zato sledimo značilnim »marmornim« teksturam …
Tehniko imenujem »parafinski marmor«. Do nje sem prišla čisto po naključju … Morala sem napraviti kostum v obliki kupole. Razmišljam in nič pametnega se ne domislim … Pride obisk … Sedimo, pijemo kafe, na tleh rjav papir za izris modela, zraven gori sveča … Sveča pade, parafin se razlije po papirju, se nalaga, sloj na sloj … Ko se strdi, papir dobi novo formo: videti je kot žlahtna orehovina. Nekdo bi to samo pospravil in vrgel v smeti … Jaz pa to vidim, in hevreka – nov izjemen način, kako delati teksture oziroma »marmor«. Verjetno so možgani podzavestno sami iskali rešitev, jaz sem to potem samo opazila.

D: Nekatere tvoje scenografije so posnete za končne kadre, nekatere so kasneje združene z računalniškimi modeli, nekatere pa so v celoti virtualne … Ko smo pri prejšnjem filmu (Echoes of time, 2014) delali kader puščave, si želela, da bi bil horizont malo ukrivljen. Ugotovil sem, da vsak piksel šteje, kot vse nianse tvojih tekstur …
Prave in računalniško generirane teksture so si različne kot dan in noč. Računalniške so videti plastično, zato so 3D-kadri večinoma kratki. V mojih parafinskih stenah je na dveh kvadratnih centimetrih milijarda različnih odtenkov. V računalniško generiranih jih je veliko manj in še ti se ponavljajo, kar oko zazna. Pogovor prekinejo tri Barbare, vse v rdečih oblekah. Emo prosijo, če se lahko fotografirajo poleg njenih rdečih stebrov.

D: Računalniško generirani prostori so lahko statični ali dinamični. Premikajočega se je težje narediti. Statični so po eni strani izvedbeno lažji, po drugi pa je težje prepričljivo predstaviti prostor, ker ljudje prostor zaznavamo skozi gibanje …Tudi če gledamo nepremično v eno smer, se oko, čeprav se tega ne zavedamo, nenehno premika … Tako v fiksiranem pogledu vidimo sosledje za malenkost različnih pogledov …

D: Tudi v statičnem kadru se vedno nekaj premika, na primer oblaki, dim … Pa svetloba in zvok.
Seveda, to dela prostor živ. Posebno zvok … Če zamižiš, ne vidiš ničesar, pa kljub temu lahko zaznaš »arhitekturo« prostora.

D: Če primerjaš deset minut statično posnetega kadra z enim zamrznjenim framom iz istega kadra, lahko, čeprav sta na prvi pogled enaka, takoj zaznaš, da je drugi »fejk« … Prostor torej dojemamo tudi skozi čas …
In to je neskončno polje za raziskovanje.

D: Kako se pa znajdeš v tem neskončnem polju? Kako veš, kaj bi rada v končnem kadru?
Nikoli se v končnem kadru ne zgodi tisto, kar bi rada. Smeh. To je realnost, s tem se moraš soočiti. Omejitev je neskončno. Ko napišem scenarij, »vidim« film na nezavedni ravni in potem k temu težim. Tudi če bi imela na razpolago neskončno veliko denarja in časa, ne bi nikoli prišla do tega, kar sem hotela. In to je želja: neznana gospa, ki vodi naša življenja. Smo nepopolna bitja, imamo pa ta bivanjski gon, ki nas sili, da bi nekaj napravili, kajti to, kar napravimo, to nas določa, to smo. Čeprav je večina ljudi naučena, kaj bi radi … Njihova želja je določena z dresuro vzgoje, s socialnim kodom obnašanja … Ko pa takole gledam tole potepuško mačko, ki prihaja k meni … Ko se naje, se mi zahvali, tako da mi pusti, da jo božam … Potem pa gre hitro k peči ležat, se pretegovat in prest … Kakšen zen! Kakšen kozmični mir v takem preprostem izseku bivanja … Ko jo tako gledam, si vedno mislim: kaj se pa ti sekiraš! In vsi problem so manjši. Ne izginejo, le vidim jih v drugi perspektivi … in rešljive!

D: Zato pa imava midva dva! Vedno si naredita tako, da jima je prav, da uživata …
Od živali bi se morali učiti preprostosti in radosti življenja.

D: Ni zanimivo, da je tehnologija napredovala, pa še vedno potrebujemo enako veliko časa, da naredimo film?
Vedno več časa bomo potrebovali …

N: V dokumentarnem filmu Stanley Kubrick’s Boxes izvemo, da je režiser za vsak naslednji film potreboval več časa, za film Eyes Wide Shut kar dvanajst let …
Veš kaj, ni se mogel usrati! Enkrat sta me vprašala, kako vem, kdaj je kaj narejeno … To je podobno kot občutek v telesu, ko se v miru userješ. Točno veš, kdaj si se dobro usral! Gre za organski užitek v telesu, ki ti pove, da je ven šlo vse, kar je moralo iti. Zdaj so znanost razparcelirali na pet tisoč vej, iščejo odgovore, podajajo razlage … V resnici je pa preprosto. Saj imamo vsi vse, kar potrebujemo, v sebi. In vsi vse znamo. To se mi je potrdilo, ko sem delala prvo otvoritev za festival Mesto žensk (1995). In če gledam nazaj, kako hecno … Večina intelektualk, teh, ki sem jih poznala, je takrat imela pomislek, da bi tak festival sploh imeli. To me je na neki način šokiralo, razočaralo … Po drugi strani pa dalo idejo za performans Tajga: aleja torzov belih voščenih psov, postavljenih na velike jeklene krožne pladnje … Ko se bodo pladnji začeli greti, se bodo torzi psov topili, se sesedali k dnu, in iz gobcev jim bodo lezla vroča jeklena bodala in požgala še tisto, kar je od psov ostalo … Denarja za kiparja ni bilo, torej sem jih morala napraviti sama. Kupila sem glino … in naenkrat nisem vedela, kako je videti pes. Poklicala sem prijateljico, da bi šli z njenim psom na Barje, da si ga ogledam. Pes je tekal naokoli, midve sva čvekali … Nič od ogleda. Prišla sem nazaj … in sem morala narediti psa. Zavrtela sem si glasbo, ki jo imam rada, roke so šle po svoje … in brez kakršnega koli kiparskega znanja sem naredila psa v glini: kalup in odlitke. Ko izklopiš razum, lahko narediš vse. Mislim, da imamo vsi vsa znanja. Mogoče je tako pri primarnih znanjih, 3d-jev verjetno ne bi znala narediti sama.

Ema Kugler: performans Tajga (otvoritev festivala Mesto žensk, 1995), fotografija: Miha Fras

N: Izkušnja z najino leseno igračo je presenetljiva … Ko komplet postaviva pred otroke, iz njega brez navodil intuitivno gradijo neverjetne kompozicije, ko ga postaviva pred odraslega človeka, po navadi vedno vpraša, kaj se iz tega da sestaviti. Sklepam, da se ustvarjalni rodimo, večina pa potem to skozi življenje pozabi …
Zato pa imam jaz toliko proti družini kot formi. Zdi se mi, pa ne govorim za vse, da družina (in potem še šolanje) oropa otroka njegove lastne igrivosti. Starši otroku podajajo svoja okrnjena znanja, ki naj bi bila edina prava, in ga s tem oropajo primarne ustvarjalnosti … Tako dobimo poslušne državljane.

D: Kot srednješolec sem imel srečo, da sem pri delu v podjetju VPK (Video produkcija Kregar) spoznal Frleta (Janez Ferlan), Stanko (Brljević) in druge ustvarjalce, ki so me spodbujali pri mojem delu. Verjetno sem se tudi zato laže odločil za študij na arhitekturi …
Meni se zdi, da smo vsi sprogramirani. Zgodilo se ti bo to, kar se ima zgoditi. Slediš temu notranjemu klicu in bo vse OK. Saj bo jeba, ampak bo OK. Zdi se mi, da je danes toliko ljudi bolnih, depresivnih in izgorelih tudi zato, ker ne sledijo temu klicu. Jaz pijem, kadim, delam že devet let v mrazu, pa nisem nikoli zbolela. Delam to, kar moram delati, in to je edino prav. Več kot umreti tako ne moreš. Torej, česa naj se človek boji?

Na obisk pride mačka. Ema ji obljubi jetrca. Krohot.

N: Ko smo že omenili VPK … Prek Darka sem dobila občutek, da je podjetje veliko pripomoglo k video sceni v Sloveniji.
Če ne bi bilo VPK-ja, od video art scene v Sloveniji ne bi bilo nič. Andrej (Kregar) je tam sprejel vsakogar. Leta 1993 smo prvič sodelovali. Če sem kaj potrebovala in je bilo na razpolago, sem to vedno dobila. V Sloveniji ne poznam podobnega primera. Državne subvencije so tako nizke, da brez pomoči tega podjetja in brez ljudi, ki so sodelovali brez honorarjev, tudi jaz ne bi naredila ničesar.

Ema Kugler: Odmevi časa / Echoes of time, 2014
Iz scenarija, kader 123. Dogajanje: Ženska stoji pred ogromnim monolitom in gleda sončni zahod. Ko sonce pade za rob in izgine zadnji žarek, se obrne in zakoraka proti monolitu. Rez. Kamera: total; a) kamera visoko in daleč stran, da je ženska videti zelo majhna, b) kamera na tleh, tudi daleč stran. Zvok: tišina preide v »tišino«, ki jo slišimo in jo je treba »ustvariti« (11.38).

N: Prej si omenila, da je pri tvojih filmih pomembna komponenta tudi zvok oziroma glasba. Kakšna ti »sede«?
Težim h glasbi, ki z mano vibrira.

N: Ti služi kot podlaga?
Različno. Mogoče je glasba samo mehka postelja, na katero se uležeš in ti je udobno … Si kot fetus v placenti … odlepljen od realnosti, miren v svojem kozmosu. Le tako lahko možgani »sprovedejo«, kar »sprovedejo«. Tako je porajanje osnovne ideje zgolj užitek, realizacija ideje pa naporno delo. Kot pri porajanju bitja: oploditev užitek, rojevanje delo … V bistvu je glasba prvinski tvorec vseh mojih del. Ne vem, zakaj mi tako »sede« klasična glasba. Ampak ne vsa, sem tudi zelo izbirčna! Nekdo potrebuje LSD, da pride v druge svetove, meni to naredi glasba. In takrat vidim slike … film.

N: Misliš, da si perfekcionistka?
Mislim, da nisem s tem obremenjena. Preprosto vem, kdaj je nekaj dokončano. To čutim v telesu … Če poslušamo telo, ta izjemni organizem, v katerem bivamo, potem nam ni treba čakati na druge, da povedo: »Ja, to je OK, to pa ni OK.« Telo ti samo pove in jaz ga poslušam. Ne glede na to, kako drugi to sprejmejo. Njihovo mnenje ni pomembno. Tudi če bi se trudila ugoditi drugim, je to nemogoče, zato je bolje, da je vsaj eden zadovoljen. Čeprav nikoli nisi … si pa v kontekstu možnega. To sem napravila, vložila vanj (v film) vse, kar je v tistem času v meni bilo, več ni bilo možno. Bom več in bolje v naslednjem … In tako imaš poriv za naprej in zadovoljstvo za nazaj.

N: Dojemaš svoje filme kot ločene entitete ali se teme prepletajo iz filma v film?
Ves čas obdelujem eno in isto temo: upor proti višjemu, proti civilizacijski nesnagi … takšni in drugačni: vojska, politika, religija in tokrat tudi družina … Oklep, v katerega je človek rojen in ki ga vse življenje utesnjuje. Res je, da je v vsakem filmu drugačno vizualno okolje, vedno pa se sprašujem: kaj nas jebe? Lacan je rekel, da ženska ne obstaja. Jaz pa rečem, da človek ne obstaja. V smislu učlovečenega, avtonomnega bitja. Zato prepoznavam veliko resnice v enem stavku krščanske religije: človek se rodi z izvirnim grehom. To je ta kalup, ki ga dobi. In potem z njim živi.

Ema nahrani mačko. Vmes pomaga Barbaram. Po gostiji se zadovoljna mačka pridruži našemu omizju.

N: Na zadnjem obisku si nama pokazala portret družine (1559), ki ga boš uporabila pri naslednjem filmu. Kako?
Ema gre po reprodukcijo slike in jo postavi pred nas. Slika je iz muzeja Koninklijk Museum voor Schone Kunsten iz Antwerpna. Gre za portret trgovca z družino. Vsi člani družine so oblečeni v utesnjujoče črne obleke. Med zakoncema je vrt naslade s svobodnima, golima figurama moškega in ženske. Iz tega vrta je naša civilizacija prešla v popolno zategnjenost. Slika prikazuje krščansko civilizacijo in njeno zategnjeno reprodukcijo … Z vsakim naslednjim rodom je manj človečnosti in več odtujenosti.

Spet pride Klemen. Na reprodukciji opazi, da imata oba od staršev na verižicah obesek, ki spominja na prostozidarsko šilo. Pridruži se mu še njegova Barbara. Poslovita se. 

N: Pogovarjali smo se o tvojem prihajajočem filmu …
Naslov bo Človek s senco. Vsi me sprašujejo, zakaj tak naslov … Pa pravim, da imamo vsi zelo doooooooolge sence. Smeh.

N: Kaj bo osrednja tema filma?
Reprodukcija človeka. Kaj je tisto, kar ga žene v reprodukcijo. Nimam namena razlagati, tudi nimam razlage … verjetno ne obstaja. Imajo jo pa politiki, ki jih skrbi izginotje naroda, in biznismeni, ki jih skrbi pomanjkanje delovne sile. Tema je nesmiselnost tega početja in usodnost za novorojenega, ki je porojen v ta svet brez svoje privolitve. To sem se spraševala že kot majhen otrok … Me je kdo vprašal? Ne, ni me! Barbare so pripravile kosilo za Emo. Želijo se posloviti, ampak Ema jih povabi še na eno pivo.

N: Kako si pa začela s filmi?
Spet po naključju … Študirala sem ekonomijo, potem pa delala na Radiu Študent. Enkrat sem se peljala v službo … Pod podvozom pri likovni akademiji me nenadoma prešine, zakaj sploh hodim v službo. Šla sem do glavnega urednika in dala odpoved. Vsi so me spraševali, kaj bom pa zdaj delala. Bom že. Od nekdaj si zaupam, da se bom že kako znašla. Začela sem šivati čudne obleke, ki niso bile nosljive. Ko sem v Stari elektrarni delala performans za Bienale industrijskega oblikovanja, je Eva Rohrman (video sekcija ŠKUC) predlagala, da ga posnamemo. Tako sem zajadrala v to sceno. Nekdo bi rekel, tega ne bom delal, ker ne znam. Jaz pa rečem, poskusimo, bo že nekaj nastalo … Tudi ne vem, kaj bo, ko bom končala ta film. No, se mi zdi, da vem … S tem filmom je te moje produkcijske megalomanije konec. Mislim, da se bom še zadnjikrat usrala v tem vizualnem okolju. Moram najti nekaj drugega, da bom manj odvisna od drugih. Globoko izdihne.

N: Ema, še zadnje vprašanje: kaj si si želela postati, »ko boš velika«?
Da bi delala v slaščičarni. Vsi se zakrohotamo. No, to je bila prva poklicna želja, ko sem bila že malo večja. Ko sem bila majhna, je bila moja najljubša igra ležati v travi in gledati oblake, ki potujejo, se spreminjajo, tvorijo nove in nove podobe, in tiste bele črte za avioni, dolge bele ceste. Takrat jih še ni bilo veliko. Čakala sem in verjela, da bo enkrat iz aviona padel majhen slonček … In da bi vsi ljudje izginili in bi bila sama na svetu … Poleg tega sem si želela še stol … tak, da bi sedla nanj in se vozila po zraku. Spet krohot. To so bile moje želene službe.

Štiri Barbare se proti koncu intervjuja druga za drugo poslovijo. Tri Barbare prisedejo. Spijemo pivo, kadimo in čvekamo. Midva se odpraviva v Kostanjevico na Krki. Barbare pa z Emo čvekajo naprej.

 

Ne veva, ali je komu zdaj kaj bolj jasno, kdo je Ema. Nama se še vedno zdi, da je vampirka!

Intervju je bil objavljen v Outsider #8: Dialogi

Outsider 08

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja