Pogovarjala se je: Nina Granda
Avgust 2020
Poletno dopoldne, dobiva se v lokalu Daktari blizu časopisne hiše Dnevnik, kjer Ervin Hladnik Milharčič vsak dan piše komentarje, kolumne, intervjuje. Vse življenje raziskuje in preizkuša različne časopisne forme in pozicije. Leta 1991 je postal vojni dopisnik iz Slovenije, Hrvaške in Bosne. Za Delo je nekaj let poročal z Bližnjega vzhoda in iz Washingtona, dve leti je bil urednik Sobotne priloge, potem je odšel na časopis, kjer piše še danes. Polnokrven Novinar, mojstrski pripovedovalec zgodb, ki obvlada tako žanr lahkotnih domislic, uporabnih v reklamah, kot lucidnih reportaž iz kriznih žarišč. Če hočeš o čem pisati, moraš to izkusiti, pravi.
Kako ste začeli pisati za časopise?
Prva stvar, ki sem jo objavil, je bila v gimnazijskem glasilu, še na ciklostil. Zgodaj me je očaralo, da imajo besede ambicijo, da postanejo stvari. Beseda postane objekt. Kar napišeš, lahko vzameš v roke. To je bilo prvotno vznemirjenje.
Toda kmalu ste papir zamenjali za nematerialni radijiski eter?
Pisanja sem se naučil v radijskem mediju. Transformacija besede je bila tam še bolj mistična. Pisal sem besedila, ki so se dobesedno skozi telo bralca ali bralke materializirala v nekaj efemernega, kar je za hip živelo in potem minilo. To je bilo neverjetno privlačno. Pri časopisu je v ozadju drugačen tek. Tako kot mora pisanje za časopis upoštevati, da bo obstalo v materialni obliki, mora pisanje za radio pritegniti v hipu. Študiral sem filozofijo, a pisanje o smislu življenja mi ni dišalo. Ampak želel sem si živeti od pisanja. Nisem si znal predstavljati nobenega drugega pametnega načina življenja. Opazil sem, da z intenzivnostjo mojega izkustva intenzivnost pridobivajo tudi moji teksti.
Obstajajo tudi dobri pisci, ki nikoli ne zapustijo svojega kabineta.
Da. Jaz pa moram, da lahko pišem, stvari videti in doživeti. Na Radiu Študent sem preizkusil vse žanre; reportaže, intervju, komentar. Takrat v sedemdesetih in osemdesetih letih je bil radio delavnica, kjer se je dalo eksperimentirati.
Kaj pa cenzura in svoboda v obdobju, ko še ni bilo demokracije?
Radio Študent je bil osvobojeno ozemlje. Z vsemi paradoksi, v katerih je nastal in oddajal. Na radiu smo preizkušali, kako daleč lahko gremo s svobodo. Koliko zdržijo institucije in koliko je publika še pripravljena fantazijske eksperimente sprejeti za pošteno delo. A nimam romantičnega pogleda na to.
Kdo pa je takrat poslušal ta radio? Je imel velik vpliv?
Radio je bil marginalen medij. Izbira je bila manjša kot danes: nekaj TV-programov, nekaj večjih časopisov. Ti so določali svet. Marginalni mediji niso določali sveta. V nekem trenutku pa se je pozornost obrnila in marginalni mediji so postali osrednji. To je bilo simpatično. Mladina je takrat iz obrobnega mladinskega igračkanja postajala resen politični tednik. Pisci so postali zanimivi, ker so bili nepredvidljivi.
In?
In v nekem trenutku se mi je Mladina zazdela bolj atraktivna. Povabil me je Mile Šetinc, ki je bil takrat urednik. Začel sem pisati komentarje, kar je obratno od običajne poti. Indro Montanelli, relativno konservativen italijanski novinar iz tistega časa – pisal je za Corriere della Sera, časopis združenja industrialcev, ki pa je še danes eden najbolj spodobnih časopisov v Evropi – je nekoč odgovoril na vprašanje, kako piše novinar. Odgovoril je kot katolik: »Samo en greh je, ki ga novinar ne sme narediti. Ne sme biti dolgočasen!« Dolgčas v žurnalizmu je smrtni greh.
In če poroča o nečem, kar ni nič posebnega?
Če novinarstvo razumeš kot odtujeno delo, kjer si nekje v službi in sestavljaš novice, boš trpel. Montanelli je izrekel še eno globoko modrost: »Vedno je bolje biti novinar kot delati!« Novinarstvo lahko razumeš kot igro, fantazijo, sestavljanje svetov. RŠ in Mladina sta bila takrat medija, ki sta se veselila novosti, nepredvidljivosti, presenečenj. Uporabe standardnih novinarskih sredstev na nestandardne načine. Bila sta tolerantna do mladostne »neumnosti«. Hkrati pa smo se učili discipline. Držati se je bilo treba dolžine tekstov. Nikoli nisi smel zamuditi roka. Medij je deloval z zelo skromnimi sredstvi in vsaka napaka se je videla. Gojilo se je mojstrstvo na drobnarijah. In v novinarstvu je pozornost do detajlov bistvena. Če presojaš na splošno, se slika slej ko prej narobe obrne, paziti moraš na malenkosti. Ni treba vedno pluti po ustaljenih tirnicah.
Povejte kak primer.
Doma hranim svoj stari jugoslovanski potni list. V njem je žig, ki mi še posebej veliko pomeni. 23. december 1990, Victoria Falls Road Barrier, Zimbabwe.
To je bil dan plebiscita o samostojnosti v Sloveniji. Bistven zgodovinski dogodek.
Izredno pomemben dan. Jaz pa sem bil ta dan s kolegom Ivom Štandekerjem v Zimbabveju. Zakaj? Kako smo to pojasnili Franciju Zavrlu, ki je bil takrat urednik Mladine? Slovenija se je odločala o samostojnosti. Zimbabve je bil takrat zadnja afriška država, ki je razglasila samostojnost, leta 1980. Zanimalo naju je, kako je projekt samostojne države videti deset let kasneje. Saj sva napisala tudi reportažo o Afriki. O levih, o rečeh, o katerih človek sanja v zvezi z Afriko. A bistveno je bilo pogledati, kako se je obnesla samostojnost v najbolj sveži samostojni državi. Naše izkustvo ni samo naše, poglejmo, kako se je obneslo drugje. To je bilo takrat na Mladini možno. Da tudi v najbolj usodnih trenutkih najdeš možnost, da pišeš z ironijo, ki se oddalji od običajnega pogleda.
Treba je bilo napisati celo zgodbo o spremenjeni politični dinamiki Jugoslavije od začetka osemdesetih let do leta 1990. Lahko bi analiziral dokumente, a tega nisem znal. Sem pa razumel, kaj se dogaja. Hodil sem od enega mitinga do drugega. Na Kosovo. Z Ivom Štandekerjem sva bila dober tim, ker sem imel jaz italijansko domišljijo, on pa nemško, to je lepa kombinacija. Ko so se v Kninu uprli Hrvatom in naredili samostojno pokrajino, sem šel pogledat in napisal turistični vodnik po novi samostojni pokrajini.
Kako, vodič?
Opisal sem, kje je nevarno, kje ni, kje so nadzorne točke, kje je treba paziti na vojsko, pa tudi, kje se dobro je, kje so dobra prenočišča in kakšne znamenitosti si tam lahko ogledaš. Tomaž Lavrič, ki je delal Diarejo, je ilustriral. Tomaž je eden izmed genialnih grafikov v Sloveniji – ki jih ni malo. S Štandekerjem sva potem skupaj naredila tudi vodnik po srbskih samostanih. In potem vodnik po Dalmaciji v času, ko so prihajali begunci. Skozi začetno obdobje razpada države sva poskušala iti kot informirana in radovedna popotnika.
Ta zabavljaški pristop k razpadu države se je nehal, ko sva delala zadnjo reportažo s Ceste bratstva in enotnosti in sva prišla v Vukovar, ki so ga bombardirali. Goreli so nebotičniki. To je bil drug način razumevanja novinarstva … Slovensko vojno smo novinarsko pokrivali, a je v resnici trajala premalo časa, da bi lahko prišel do globjega razmisleka. Lotevali smo se je kot vsega drugega: šli smo pogledat, ne da bi na kaj posebej pazili. Ni se nam zdelo nevarno.
Kaj se je zgodilo z Ivom Štandekerjem?
Pokrivala sva hrvaško vojno. Potem pa je, leta 1992, v Sarajevu, ko sva se vrnila z neke poti v Samarkand, ki se ni posrečila, ker nas Rusi niso spustili čez mejo, šel z ameriško fotografinjo v Sarajevo in tam so ga ubili. To je bilo zelo enostavno. V nekem trenutku so prihajali tanki, stopil je pogledat, granata je padla in … je zaradi poškodb umrl.
Smrt v vojni … Po eni strani je to najbolj logično, kar se lahko zgodi. Po drugi strani pa najbolj nerazumljivo. Ne da se razumeti na noben način. Umrl je še en naš novinar, fotoreporter Alojz Krivograd Futy, ki so ga ujeli in je končal v skupinski grobnici pri Foči.
Vojno novinarstvo je huda stvar. Ta preprosta ideja, da če hočeš o nečem pisati, moraš to videti, da moraš biti zraven, včasih pripelje do tega, da je to, kar si videl, tudi zadnje, kar boš kdaj videl. Če želiš ljudem predstaviti glas žrtev vojne, glas ljudi, ki morajo tam živeti, moraš biti tam, in to pomeni, da te lahko ubijejo.
Zato ker menite, da morate biti za dobro zgodbo vedno tam zraven?
Sebe nikoli nisem imel za vojnega dopisnika. Bil sem nekdo, ki je bil tam. In sem šel pač pogledat. Kako je videti, če se vojaki nastanijo v hotelih, kamor naj bi ljudje hodili na počitnice. Štiri leta sem poročal iz jugoslovanske vojne, iz Bosne, o tem, kako se Bošnjaki borijo proti okupaciji svoje države. Ko je postalo jasno, da bo mednarodna politika zgodbo vzela v svoje roke in preoblikovala državo, me je stvar nehala zanimati.
Kako ste postali vojni poročevalec z Bližnjega vzhoda?
Nič novega nisem slišal, o čemer bi si želel pisati. Ugotovil sem, da sem v štirih letih o državi, ljudeh in usodi teh ljudi povedal vse, kar znam.
Novinarstvo je sestavljeno iz niza naključij. Šel sem na sprehod po Ljubljani, čez trg, in srečal Jureta Apiha, ki je bil takrat eden od direktorjev na Delu. Rekel je – in, kaj pa delaš?
»Nič, razmišljam o smislu življenja. Naveličal sem se pisati o vojni.«
»Zakaj pa ne prideš k nam?«
»Kaj pa imate?«
»Potrebujemo dopisnika za Bližnji vzhod.«
Oči so se mi zasvetile – kdaj pa lahko grem? In čez nekaj mesecev sem bil kot dopisnik v Kairu.
Bralci so pridobivali podobo o svetu skozi vaše besede. Ste se kdaj soočali s kakšnimi pritiski? Z intimnimi dilemami ali pa od zunaj? Kako se odločate?
Obstaja neki kodeks, kako boš obravnaval tekst … Meni so pomagali ljudje, ki so imeli izkušnje. Eden izmed njih je bil Judah Passow, izraelski fotograf z britanskim potnim listom, poročal je iz libanonske državljanske vojne in nekoč sva skupaj za neki švicarski časopis delala reportažo o muslimanih na Kosovu. Bila sva v Mostarju, ki je bil popolnoma razrušen. Hodila sva med ruševinami, hišami v plamenih in nervoznimi ljudmi. V nekem trenutku se je Judah na mostu spotaknil in zletel na fotoaparate. Vse je bilo grozno. In sem mu rekel – kaj midva delava tukaj? Kakšen smisel ima to, da sva tu? Pogledal me je in mi odvrnil: »Midva sva tukaj zato, da sva glas ljudi, ki nimajo glasu. Če naju ne bi bilo tu, nihče ne bi vedel, kaj ti ljudje mislijo, čutijo in govorijo.« To je sicer arogantno stališče, ampak zelo uporabno. Ljudje, ki jih preganjajo, ljudje, ki jih nihče ne sliši, razosebljeni, ki jih prelagajo iz enega taborišča v drugo, čakajo v vrstah, ali bodo dobili kak paket hrane ali ne … njih greš vprašat, oprostite, kako se počutite. Kakšne pa so vaše izkušnje z vojno? In preneseš to, kar povejo.
Velika odgovornost.
Nihče ne bo preverjal tvojih trditev. A dolžan si prenesti, kar ljudje čutijo, tako, da se oni strinjajo, da je to njihovo izkustvo. Pri tem je treba biti skrajno pazljiv, da te ne zanese v moraliziranje ali stil ali pridiganje. Saj ti se ne postaviš na eno stran. Ti SI na eni ali pa na drugi strani.
Nepristranskost je tu jasno definirana?
Nepristranskost je, če imaš dve strani, obe izprašaš, kaj delata. In potem se odločiš, katera ima prav. To, da si nepristranski, pa ne pomeni, da imaš pravico biti neprizadet. Poročal sem iz Travnika ko je 3000 žensk prišlo iz Srbske krajine čez planino Vlašić in jih je neki šofer peljal z avtobusom. Strpal je noter sto žensk naenkrat. In jaz sem se peljal z njimi. Gospe so bile popolnoma neodzivne. Vsaka izmed njih je imela za sabo grozljivo zgodbo. A moral sem poiskati sogovornico. In sem se vozil gor in dol na Vlašić s tem avtobusom, medtem ko je nekdo streljal s protiletalskim topom, bilo je ponoči, in peljali smo brez luči. Ampak to, česar se najbolj spomnim s te poti, je, kako je avtobus zaudarjal. Kako sem odpiral okna, bila je zima, da sem se prebil do malo zraka. In tu nimaš kaj razmišljati, na čigavi strani si. Razlogi, objektivne okoliščine, kako je pripeljalo do tega, to te tudi ne sme zanimati. Tu so važne samo zgodbe teh ljudi. Nič drugega ne šteje. Ničesar drugega ni.
Ljudje, ki to potem v uredništvih analizirajo, so morda v drugi poziciji. Ti pa si tam, čutiš z ljudmi in se ne moreš pretvarjati, da veš in razumeš več od njih. Napišeš in moliš k bogu, da si napisal prav.
Nepristranost ne pomeni neprizadetosti. Nikoli se ne moreš odpovedati človeškosti.
In če zdaj narediva velik preskok – na danes, tukaj. Odprem časopis in berem o vzponu fašizma v času aktualne vlade v Sloveniji. Berem lahko, da živimo v diktaturi. To v meni lahko zbuja strah. Lahko da se ne bom lotila projekta, ki potrebuje spodbudne okoliščine. Fašizem, diktatura, avtoritarnost, to so grozne besede, ki pomenijo nekaj zelo določenega. Če odvrnem pogled s časopisa, se mi zdi, da ni tako hudo. Da ti zapisi ne odsevajo objektivnega stanja. Da bi lahko pisali o pravih problemih, ki jih je zelo veliko, ne o »neofašizmu«, kar je pisanje na podlagi določene politične agende. Je torej pristransko, ampak ne na temelju osnovne človeškosti in empatije. In se vsakič znova sprašujem – se motim jaz ali časopis? V mnogih primerih je popolnoma in strašno očitno, kdo je žrtev. V čisto drugačnih primerih pa se ob uporabi določenih izrazov lahko vprašamo o medijskem aktivizmu. Ki lahko novinarjem, ki so ustvarili veliko dobrega, jemlje kredibilnost. In to je po mojem razlog, da je časopisje v krizi.
Če imate tak občutek, je to dobro. Ker časopisi so instrument, s katerim družba komunicira sama s sabo. Ne morete imeti časopisa, ki je pametnejši od družbe, v kateri nastaja. Ni dobro, če je neumnejši – kar je sicer možno – pametnejši pa ne more biti. Dober časopis vibrira z družbo. Danes je stvar komplicirana, ker mediji, ki se ukvarjajo z industrijsko produkcijo novic, prostora ne določajo več v takšni meri, kot so ga določali pred desetimi leti. Ne gibljete se samo skozi svet različnih vtisov in analiz, ki so nastale pri očividcih, ampak skozi socialna omrežja in množico različnih intervencij, za katere pa ne veste, ali so preverili tisto, o čemer pišejo. Kriteriji tega, kaj je res, so se zapletli. Bralec je postavljen v položaj, v katerem se mora znajti. Kot novinar verjamem, da teksti nastajajo iz dejstev, ne iz političnih fantazij.
Kako se prepričati, kaj je zadaj?
Pred štirinajstimi dnevi sem objavil intervju z Massimilianom Fedrigo, ki je guverner Furlanije – Julijske krajine in je bil na listi Mattea Salvinija za ministra v Rimu ter ima razumevajoč odnos do članov CasaPounda, ki sami sebe imenujejo fašisti, in stranke Fratelli d’Italia, ki je dedič fašistične stranke. Na ta način se jaz soočim z vprašanjem, ali smo priča vzponu fašizma. Ko je imel CasaPound fašistično manifestacijo v Trstu, sem šel tja in so mi vse razložili. Tako jaz razumem svoje delo. Če mi ljudje rečejo, da je nekdo »fašist«, grem človeka vprašat, kaj to pomeni. Kot bralec pa se moram znajti.
Bi se lahko strinjali, da je »fašizem« ali »neofašizem«, kar se v medijih uporablja danes, populistična oznaka?
S težkimi besedami velja ravnati varčno, še posebej ker jih pogosto ne slišimo kot definicije, ampak kot psovke. Besedo fašizem bi ponekod radi pozabili in jo je treba zgolj zelo natančno uporabljati kot politični pojem.
Kako se lahko torej kot bralka znajdem?
To je lahko težavno. Branje mora temeljiti na pametni stopnji zaupanja. Spremljam, kar ljudje pišejo in delajo, in izbiram glasove in imena, ki se mi zdijo zanesljivi. Da mi, če nekaj njihovega preberem, ni treba preverjati resničnosti, in okrog teh glasov si ustvarim polje zaupanja. Do ostalega pa sem skrajno rezerviran.
Kaj ni to delo urednika?
Moj časopis ima ambicijo biti kompetenten opisovalec resničnosti. To je ambicija ljudi, ki tam delamo. In naše delo je prav tako zapleteno kot delo bralcev. Jaz se v glavnem ukvarjam z zunanjo politiko in reportažami. Ko se je začela epidemija, sem šel v Benetke in si ogledal prazno mesto. Zakaj je bilo to važno? Ker so Benetke brez turistov jasen signal, da se dogaja nekaj, kar ni šala. Če prideš na trg sv. Marka in tam vidiš vsega pet ljudi, se je zgodilo nekaj hudo resnega. Grem na kraj in preverim, kako je s stvarjo. Na začetku ni bilo jasno, ali je to resna bolezen ali pa samo malo bolj zapleten prehlad. In potem sem šel na nacionalni laboratorij za javno zdravstvo v Maribor, kjer se ukvarjajo tudi s testiranjem za ta virus, in sem jih vprašal, kaj vejo. In tam je direktorica že na začetku podala zelo jasen signal: »Če bodo ljudje zaupali institucijam, jo bomo dobro odnesli.« Pri nas institucijam zaupamo vedno manj.
Če to zvežem z vašim prejšnjim vprašanjem – ali se moramo danes bati fašizma? Fašizem se začne z nezaupanjem do demokratičnih institucij. Potem nastopijo paravojaške organizacije, osebne garde ipd. Če zaznate, da ni nobene institucije, ki bi ji lahko zaupali, živite v neprijetni družbi. To lahko iz časopisov zaznate relativno preprosto. Da ljudje ne zaupajo vladi, je samoumevno. Nobene potrebe ni, da bi pretirano zaupali kakršnikoli že oblasti. Ampak če zaupanja ne uživa parlament, niti vrhovno sodišče, niti ustavno sodišče, če mediji začnejo delovati kot propagandne institucije, takrat velja biti zaskrbljen.
Mislite, da zdaj, avgusta 2020, mediji niso orodje neke politike?
Nekateri mediji so samo to in nič drugega. In imate javno radiotelevizijo, ki je vedno prizorišče boja, ali bo propagandno orodje politike ali bo kolikor toliko objektivna, neodvisna. V težavah ste takrat, ko tega kot gledalec ali bralec ne morete ločiti. To se je zgodilo Grčiji, Madžarski, Poljski.
Ampak. Ni tako težko sesuti časopisov, radia in televizije. Razdejati novinarstvo kot poklic in življenjsko držo pa je hudičevo težko. Ko je bil na Hrvaškem na oblasti Tuđman, ki je imel popoln nadzor nad mediji, so se našli Boris Dežulović, Viktor Ivančić in Predrag Lucić in izdajali Feral Tribune, ki je vztrajal pri popolnoma brutalnem zapisu resnice. Tretjina Hrvaške je bila okupirana in oni so pisali o vojnih zločinih Hrvaške. Če danes vzamete Uroša Škerla Krambergerja, ki je velik patriot in se mu iz patriotizma zdi potrebno preverjati, kako slovenska policija ravna z ljudmi, ki brez dokumentov in nezakonito prehajajo mejo; ali spoštuje človekove pravice ali ne. To počne pravi domoljub! Nadzoruje, ali je delo policije v skladu z zakonom, ker če ni, se razvije kriminalna družba. Oblast bo vedno želela nadzor nad mediji. In so kratka obdobja, ko ji to uspe. A novinarstva se ne da ukiniti.
Če vzamete v roke Sveto pismo, enega najstarejših poskusov opisovanja sveta: Stara zaveza je zbirka vsega mogočega. Potopisov, pričevanj, komentarjev, poezije, literature, a vtis je, da so že takrat tarnali nad tem – kakšen je pravi način zapisovanja sveta? Nekaj so zamolčali, nekaj skrili, nekaj malega je preživelo … Ampak vsi problemi žurnalizma so že tam.
Kaj bi poleg Svetega pisma še priporočali v branje novinarjem?
Tu bi citiral svojo kolegico Janine Kharma iz Kaira, ki je rekla: »Treba je veliko brati. In treba je brati vse.« Resne stvari in tudi šund. Načeloma je posel časopisa, da vsebine izbere sam – ima pregled in izbere najbolj vredno. Moja ambicija je, da ko kaj napišem, ljudem olajšam delo in jim ni treba preverjati in raziskovati. Takšna je želja mnogih medijev. Mnogih pa ne! Če hočeš kolikor toliko smiselno živeti v svetu, ki je kaotičen, moraš stvari izluščiti, da boš bralcem olajšal razumevanje. In to ni slab namen. Za to se splača živeti. In v vseh družbah je tu zmeda. V vsaki družbi najdete takšne ljudi: ki vedo, da morajo biti stvari lepo povedane …
Ampak morajo biti pa tudi resnične.
Če pogledate hrvaško časopisje devetdesetih let, lahko po mojem mirno vse zabrišete stran, razen Feral Tribuna.
Mislite, da se bo dnevno časopisje ohranilo na papirju?
Vsebine bodo nekako ostale. Mislim, da papir postaja za ljubitelje.
Dnevne novice na spletu, tematske priloge na papirju?
Imeti besedo, novico kot predmet, to je prijetno. Lahko se odločiš, kaj ti pomeni. Marsikdo kupi časopis samo zato, ker ga je dobro imeti v roki. Ker je šel skozi drugo produkcijsko shemo kot internet. Podobno kot knjige berem na spletu, kakšno pa želim imeti kot objekt. Ali bodo časopisi čez nekaj let še tukaj? Časopisno novinarstvo temelji na besedi in času, na dolgih tekstih, na ambiciji, da kar nekdo zapiše, nekdo bere in ob tem nekaj spozna. Če je napisano, se bo vedno našel kdo, ki bo prebral.
Kako je torej s časopisi?
S časopisi je tako kot z mangom. Nekoč sem bil v Zambiji, v samostanu ostarelih misijonarjev. Bil sem pri njih na kosilu. Jedli smo antilopo s polento. Za sladico pa so prinesli zrel mango. In razvil se je pogovor, kako se zrel mango pravilno je. Ali ga celega olupiš in potem razrežeš ali pa ga daš najprej na pol in se ga lotiš z žličko. Tam je bil stari, najstarejši v družbi, ki je sedel na koncu mize. Odkimaval je in potem pojasnil: »Samo en način je, kako poješ mango. To je tako, da ga nekdo drug olupi namesto tebe. Če ne, imaš lepljive roke.« To delo opravi časopis. Namesto tebe pregleda, kar se dogaja po svetu, preveri, ali ustreza splošnim temeljem resnice, ustreza tvojemu načinu in času, ki si ga pripravljen temu nameniti, skrbi, da je zanesljivo in lepo napisano. Vsak dan ti znova izriše zemljevid sveta.
Skratka, nič vas ne skrbi?
V tem poslu sem več kot štirideset let. Toliko časa tudi živim od pisanja. In ves čas vsi govorijo, da je tisk v krizi. Da ne bo več dolgo. Ampak po mojih izkušnjah vedno znova preživi. Kamorkoli na svetu greste, najdete kak časopis. V Sudanu, v Gazi, v Kairu, povsod boste našli novinarje, ki ravno tako poskušajo razumeti svet. V redakciji časopisa El Rissala v Kartumu sedijo utrujeni reporterji in reporterke, nervozno gledajo naokrog in govorijo, da vsi samo lažejo. Opraskani in pomečkani so prišli iz Kordofana, Darfurja ali Port Sudana, z beležnicami, polnimi imen, protislovij in zgodb. Drug drugega sprašujejo, kaj se spodobi napisati in kaj ne. V Ameriki so bolj kompetitivni, ampak tudi tam je točno tako. Povsod so uredništva okolja, v katerih družba komunicira sama s sabo. In tam je – fajn.
Pogovarjala se je: Nina Granda
Foto: Carlos David
Pogovor je bil objavljen v knjigi Med vrsticami, pogovori o časopisaih (september 2020)
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
2 Responses
Kakšen užitek je brati tale izvrsten intervju z enim od najbolj kvalitetnih ljudi!
Spet en vrhunski intervju o medijih.Bravo, Nina!