Februarja se je v avli Cankarjevega doma odprla največja pregledna razstava o arhitekturi pri nas Arhitektura Inventura (2022-2024), ki jo organizira Društvo arhitektov Ljubljana. Tradicionalno bienalna razstava v ospredje postavlja vrsto primerov arhitekturne produkcije članov Društva arhitektov Ljubljana, ki je nastala v Sloveniji v zadnjih dveh letih.
Na razstavi je predstavljenih več kot sto avtorjev ter 117 arhitekturnih in 8 študentskih projektov, ki se nanašajo tako na urbanistično kot arhitekturno načrtovanje, na prenove, gradnjo javnih in stanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in snovanje interjerjev, predstavljeni pa so tudi projekti grafičnega in industrijskega oblikovanja ter literatura s področja arhitekture. Razstava s svojim izjemno širokim izborom raznolikih arhitekturnih praks – od projektiranja, do teorije – ponuja alternativo splošno sprejeti definiciji discipline arhitekure kot prakse, ki primarno gradi stavbe, ter jasno pokaže, da arhitekti prostor izgrajujemo z raznolikimi, tudi nematerialnimi sredstvi. To pozicijo dodatno podpira vključitev študentskih magistrskih in seminarskih del ter gostujočih projektov natečaja Europan Celje, ki predstavljajo kolaž spekulativnih idejnih zasnov.
Razstava pa ni le odlična priložnost, da se seznanimo z najnovejšo arhitekturno dejavnostjo pri nas; namenoma »nekurirana« selekcija projektov na enem mestu omogoča vpogled v projekte, za katere avtorji sami ocenjujejo, da so vredni posebne izpostavitve. Prav tako ponuja še kako dobrodošlo priložnost, da iz kritike konkretnih primerov preidemo na refleksijo discipline arhitekture v Sloveniji na sploh. Na to posredno napeljuje tudi način prezentacije projektov na plakatih, na katerih so podane le najbolj osnovne informacije, kot so avtorji, lokacija in leto nastanka. Avtorji tako praviloma ne sugerirajo ničesar več o konceptu ali o kontekstu, razen tega, kar je mogoče razbrati iz fotografij in načrtov, posledično pa na interpretacijo kritičnega obiskovalca vplivajo le v omejenem obsegu. To je hkrati netipična redkost, kot svojevrstna prednost. Znotraj nemega narativa podob postanejo razstavljeni projekti izolirani »laboratorijski vzorci«, na podlagi katerih je mogoče sklepati o aktualnih problematikah in načinih, kako se arhitekti in arhitektke v Sloveniji z njimi spopadamo.
Kot dokazujejo nekateri projekti, so slovenski arhitekti in arhitektke sposobni producirati arhitekturo na visokem nivoju, primerljivim s tujino, ter mojstrsko obvladovati projekte na vseh nivojih – od koncepta, do detajla. Prav tako je razvidno in razveseljivo, da na površje vedno bolj prodirajo mlajše generacije, ki, četudi nekoliko zadržano, priložnostno eksperimentirajo z drugačnimi koncepti kot predhodnja generacija. Po drugi strani je mogoče zaznati, da povprečje kvalitete interierjev zaostaja za povprečjem novogradenj (predvsem enodružinskih hiš) – zdi se, kot da prevladujoči pristop k interierjem pogosto temelji na načelu »dizajnerskega« lepotičenja prostorov. Kljub temu se najdejo primeri, ki poskušajo stopiti korak naprej ter s snovanjem interierja izgrajevati notranje prostore oziroma artikulirati njihove kvalitete – ki interier dojemajo kot arhitekturno operacijo. Ne nazadnje je pomenljivo dejstvo, da na razstavi ni sekcije prenov obstoječih objektov; projekti, ki se ukvarjajo s prenovami, so v kategorije razvrščeni mešano. Po eni strani je glede na kategorizacijo, ki temelji na programu in tipologiji, to logično, po drugi strani pa to dejstvo v kombinaciji z relativno majhnim številom predstavljenih projektov prenov odpira vprašanje, kakšno mesto slednje v resnici zasedajo v sodobni arhitekturi v Sloveniji. Če smernice in normativi v evropskih mestih vse bolj spodbujajo prilagodljivo ponovno uporabo stavbnega tkiva (t. i. adaptive reuse) in opozarjajo na njegov ogromen potencial, manko podobnih projektov na Arhitekturi Inventuri implicitno sporoča, da so pri nas takšni projekti še vedno eksotični, ter da potrebnih premikov na institucionalno-zakonodajni ravni ter podobne mentalitete širše javnosti, investitorjev, pa tudi arhitektov v podobni meri očitno še ni mogoče zaznati. Zaradi zgolj zelo osnovnih podatkov o projektih je težje analizirati pomen in vlogo druge vroče arhitekturne teme – trajnosti v arhitekturi. Četudi ta tema pri nas (še) ni vseprežemajoča, na institucionalni in zakonodajni ravni pa pogosto nepopolno in prenagljeno naslovljena, se na pričujoči razstavi najdejo zgledni projekti, ki se z vprašanjem trajnosti v arhitekturi ukvarjajo na za arhitekturo afirmativen in stimulativen način. Ali je to napoved novega vala, bo mogoče retrospektivno soditi iz prihodnjih razstav.
Seveda se na razstavi neizogibno času najde tudi nekaj komercialno generičnih projektov, ki prej kot resno arhitekturno debato načenjajo vprašanje o definiciji arhitekture in razlikovanju med arhitekturo in (zgolj) stavbo. Glede na to, da so na razstavi predstavljeni projekti manjšine vidnejših slovenskih arhitektov, ki jim avtorji sami prisojajo določeno odličnost, je takšnih projektov v Sloveniji v resnici še mnogo več.
Za konec je na mestu vprašanje, ali skupna masa projektov nakazuje na začetek novih arhitekturnih tokov na domačem terenu. Če vprašamo z Badioujevim terminom: ali se pripravlja nov arhitekturni Dogodek, ki presega singularnost posameznih arhitekturnih objektov, v kolikor ti z načinom (uspešnega) naslavljanja svojega neposrednega konteksta odpirajo aktualne univerzalne problematike ter narekujejo paradigmo za nov konceptualni aparat in strategije, kako se z njimi spoprijemati? Čeprav je soditi o takšnih vprašanjih brez časovne distance v izhodišču nepopolno in nehvaležno dejanje, menim, da najdemo indice za novo, radikalno redefinicijo discipline arhitekture kljub vstopu mlajših generacij na arhitekturno sceno le v peščici izoliranih projektov. Težko bi torej definirali temo ali skupek podtem, ki bi nakazovali na arhitekturni Dogodek in naznanjali nov pretres arhitekture.
Predsednik DAL Gašper Skalar je v uvodniku k razstavi zapisal: »Prostor razumemo kot edinstveno platformo družbe, ki pa smo jo snovalci prostora s kreativnimi prostorskimi praksami zmožni in dolžni oblikovati avtonomno in odgovorno. Pri tem nam je dopuščeno, da smo pogumni, naivni in idealistični.« K temu prepričljivemu povzetku naloge arhitektov in arhitektk bi želela dodati še eno lastnost, bistveno za avtonomno in odgovorno oblikovanje prostora: vztrajnost oziroma skoraj že neracionalna trma, s katero uspe arhitektu in arhitektki svojo idejo materializirati vsem pritiskom pogojev realnosti navkljub. Bolj kot je ideja radikalna in bolj kot posega v obstoječe družbene in ekonomske ter posledično prostorske konvencije, bolj ogroženo je njeno preživetje, težje jo je uresničiti, a ravno zaradi tega je borba za njihovo implementacijo toliko pomembnejša. Naj projekti na prihodnjih razstavah pokažejo, da smo arhitekti postali (še bolj) trmasti! Ali drugače povedano: bodimo tako radikalni, kot so radikalna protislovja časa, v katerem živimo. Morda temu sledi arhitekturni Dogodek?
Piše: Eva Gusel
Naročite revijo Outsider in prejmite odlične, skrbno pripravljene vsebine.
