Nekoč mi je znanka z rahlim nasmeškom dejala, da jo smuka na Kronplatzu, smučišču, ki se veličastno dviga nad južnotirolskim mestecem Bruneck, zaradi obilice infrastrukture spominja na obisk vesoljske postaje. Ironično je pripomnila, da se med jeklenicami in številnimi postajami počuti skoraj kot popotnica med zvezdami. Le kaj bi šele rekla danes, ko hitri in udobni vlaki kot nevidne niti med seboj prepletajo smučarska središča in skrita gorska zaledja Pustriške doline? Ko se popotnik z lahkoto preseli iz enega sveta v drugega, ne da bi pri tem sezul smučarske čevlje? Morda bi v tem brezhibno orkestriranem gibanju prepoznala utrip prihodnosti in nemara celo preteklosti.

V dolini Puster ob reki Dravi že desetletje vozi vlak, ki ni zgolj prevozno sredstvo, temveč vez med dvema svetovoma belih strmin. Ski Pustertal Express se je decembra 2014 rodil iz vizije povezati dve ikonični smučarski središči, Kronplatz in 3 Zinnen Dolomites, ter popotnikom podariti svobodo gibanja brez hrupa motorjev in kaosa prometnih zastojev. Ta povezava ni zgolj praktična rešitev, temveč odgovor na globoko ukoreninjeno potrebo po trajnostni harmoniji z naravo. V regiji, kjer je zimski turizem stoletja krojil utrip življenja, vlak zdaj predstavlja novo dobo, v kateri se ljubezen do gora prepleta z odgovornostjo do njihovega varovanja.

Smučarski vlak svojo pot prične v italijanskem Brixenu in jo zaključi čez mejo, v avstrijskem Lienzu, vmes pa povezuje smučarska središča z zalednimi kraji, in sicer v rednih časovnih intervalih na trideset minut. Notranjost vlaka je skrbno prilagojena zimskim športnikom, s prostori za varno shranjevanje smuči, prijetno ogrevanimi sedeži in širokimi okni, ki razkrivajo prizore zamrznjenih gozdov in zasneženih južnotirolskih krajev. Postajališča ob vznožju smučišč prek pokritih nadhodov smučarjem omogočajo hitro in udobno povezavo s postajami žičnic. Vožnja s tem vlakom je brezplačna tako za obiskovalce, ki bivajo v okoliških hotelih oziroma apartmajskih naseljih, kot tudi za člane lokalne turistične skupnosti.

Morda so imena krajev: Petsch, Zopotnitzen, Zuchepoll, Vierschach in Gritschitsch, tihih pričevalcev nekdanje navzočnosti slovenskih prednikov v Pustriški dolini, tista, ki prebujajo spomine na domačo dolino, ali pa je to prav podoba vlaka, ki drsi skozi zasneženo pokrajino in opominja na čas, ko je smučarski vlak še povezoval naše najbolj mondeno smučarsko središče in v srcu popotnikov budil pričakovanje belih strmin.

Kranjska Gora, biser Zgornjesavske doline, že več desetletij privablja popotnike, ki iščejo lepoto gorskega sveta in čar zimskih radosti. Njen preplet z železniškimi tirnicami se je začel daljnega leta 1870, ko je avstro-ogrska oblast sprejela odločitev o izgradnji ozkotirne proge, ki je povezovala Jesenice in Trbiž. Ta del tako imenovane Rudolfove železnice je odmaknjene gorske kraje povezal z gospodarsko močnim zaledjem in s tem sprožil razcvet turizma ter lokalne ekonomije.

Njen pomen se je med prvo svetovno vojno zaradi oskrbe fronte še povečal. Proga je bila takrat posodobljena in razširjena. Po vojni, ko prevoz blaga in vojaških zalog ni bil več potreben, pa je sproščena kapaciteta posodobljene železnice omogočila lažji in še hitrejši dostop do priljubljenih rekreativnih središč. Vlak je ustavljal na postajah vseh priljubljenih turističnih točk, kot na primer v Mojstrani, Kranjski Gori, Podkorenu in Planici. Tu so se potniki izkrcali le korak stran od zasneženih strmin.

Po drugi svetovni vojni je pomen te ozkotirne železnice, najprej pod vplivom vse bolj razvite cestne infrastrukture, nato pa še zaradi spremenjenih političnih razmer, začel postopoma upadati. Kljub temu, da število prepeljanih potnikov ni bilo zanemarljivo, je vlak leta 1966 po teh tirih zapeljal zadnjič. Nato je bila linija dokončno ukinjena, proga pa postopoma razstavljena in s tiri ter drugimi železniškimi elementi poslana v Bosno in Hercegovino, kjer je še vrsto let služila pri povezovanju tamkajšnjih rudarskih območij.

Danes je nekdanja trasa te železnice preurejena v priljubljeno kolesarsko stezo in pešpot, znano kot ‘Pot Jureta Robiča’. Pot rekreativcem ponuja osupljive razglede na Julijske Alpe in hkrati ohranja spomin na nekdanjo povezavo. Stare postaje, kot sta tisti v Kranjski Gori in Podkorenu, še vedno kljubujejo času in stojijo kot opomniki bogate železniške dediščine doline. Ob poti se pozornemu očesu razkrivajo številni sledovi preteklosti: ostanki nivojskih prehodov z zapornicami, starodavni litoželezni mostovi, zapuščeni pragovi in tiri, ponekod celo zarjaveli ostanki tovornih vagonov.

Po osamosvojitvi Slovenije je večkrat vzniknila ideja o vrnitvi železnice v Zgornjesavsko dolino in ponovni vzpostavitvi povezave s Trbižem. Vlak do Kranjske Gore bi pomenil več kot le trajnostno in okolju prijazno alternativo prenatrpani cesti do Jesenic; postal bi most med mestnim vrvežem in spokojnostjo gora. V času turistične sezone, ko se prometne kolone vijejo skozi dolino, bi železniška povezava omogočila enostavnejši dostop do smučarskih in pohodniških središč, pri tem pa ohranila tišino in čistočo alpske pokrajine. Kot nekoč bi lahko prebivalci mest osrednje Slovenije preprosto stopili na vlak in v manj kot uri dosegli zavetje Julijskih Alp. Ob tem pa železnica ne bi služila samo turistom — postala bi vitalna povezava za lokalno prebivalstvo, ki bi izboljšala kakovost vsakdanjega življenja in spet tkala vezi med kraji, ki jih je nekoč povezoval ritem železniških koles.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Vir naslovne slike: https://images.simedia.cloud/cms-v2/CustomerData/814/Files/Images/erleben/winter/pustertal-express.jpg/1200×0/image.jpg?v=638730511210