V tretji številki revije Outsider (oktober 2015) smo objavili kratko monografijo Maksa Fabianija ob 150-letnici njegovega rojstva. V njej je tudi trilogija sodobnih refleksij dela velikega arhitekta izpod peres Dimitrija Waltritscha, Edvarda Blažka in Boštjana Vuge. Slednjo objavljamo v nadaljevanju.
Fabiani in jaz
Napisal: Boštjan Vuga
Maks Fabiani je arhitekt in urbanist območja, ki ga označujemo z že nekoliko starikavim izrazom Mittelevropa. To je območje med evropskim zahodom in vzhodom.
Mitteleuropa bolj kot samo geografsko predstavlja območje s podobno kulturo in podobno mentaliteto. Kje bi danes bil center Mittelevrope? Je to še vedno Dunaj, glavno mesto habsurške monarhije, Dunaj kot prestolnica mittelevropskega kulturnega območja? Ali pa je mittelevropski duh danes bistveno bolj decentraliziran, razpršen po manjših mestih nekdanje skupne velike države Avstro-Ogrske? Ali lahko govorimo enotnem kulturnem prostoru, ki ga združujejo, ne delijo, tri jezikovne skupine: germanska, slovanska in romanska? Ali je pojem Mittelevrope za razvoj kulturne produkcije tega območja sploh še pomemben? Ali je le izraz nostalgije po minulih časih?
Mittelevropa danes deluje malo zaprašeno, nesveže, neinventivno, skratka nesodobno. Je ostarela gospa s pedigrejem, ki še vedno uživa v naftalinskem objemu svojega, za ogreto ozračje pretoplega krznenega plašča. Ne Dunaj, Trst je danes prestolnica Mittelevrope. Trst je bil multikulturni emporij in glavno pristanišče avstro-ogrske monarhije. Je mesto, ki danes pooseblja lepoto in hkrati statičnost Mittelevrope. Trst, v katerem se danes nič ne da narediti, kjer je vsak poskus implementacije novega in sodobnega že na začetku obsojen na propad. Je mesto, ki živi svojo komoditeto na ustvarjenem v preteklosti, na tradiciji, kjer večji pretresi in odmiki preprosto niso zaželeni. Po drugi strani pa Trst predstavlja tudi kakovost bivanja, seveda, če meriš le-to z odsotnostjo urbanih impulzov, ki bi lahko iritirali. Tako tudi Mittelevropa še danes pomeni kakovost, sicer bolj kakovost posameznika ali skupine posameznikov kot velikega razvitega sistema, bolj obrtniško kot urbano metropolitansko kakovost. In tega ne mislim slabšalno.
Foto: Ramon Prat
Maks Fabiani je mittelevropski arhitekt. Boris Podrecca je mittelevropski arhitekt. Oba sta povezana z Dunajem, Ljubljano in Trstom. Oba govorita slovanske, germanske in romanske jezike. Oba razumeta, kaj je genius loci Mittelevrope, vsak v svojem zeitgeistu. Podrecca deluje na Dunaju, od tam s svojim načrtovanjem pokriva celo Mittelevropo. Fabiani po Dunaju živi v Gorici in na Krasu, načrtuje projekte za tu, za Trst in za Ljubljano. Oba sta visoka intelektualca, arhitekta misleca, vpeta vsak v svojem času v socialni in kulturni krog Mittelevrope. Poznavanje arhitekturne zgodovine in splošne kulture prostora se odraža tudi v njunih arhitekturnih projektih, kjer je možno slediti referencam iz različnih obdobij. Njun arhitekturni jezik je seveda slogovno drugačen, vendar je prostorski in formalni manieristični izraz tisti, ki ju združuje. Oba urejata osrednje prostore, trge in ulice v manjših krajih in večjih mestih Mittelevrope. In oba sta svetovljana, vsak svojega časa.
Foto: Miran Kambič
Ali je relacija Trst−Dunaj, skozi Ljubljano, tista, ki Podrecco najbolj povezuje s Fabianijem? Mittelevropa, ki se najbolje odraža prav v tej relaciji? 500 km ali 5 ur vožnje z avtom, 8 ur z vlakom in 1 uro z letalom. Italijanski racionalizem se preplete z jugoslovansko povojno arhitekturo in konča s postmodernimi opremami trgovin iz 1980 na Dunaju? To prepletanje je zanimivo in razburljivo, bogato, vendar težko, pesante. To poznata tako Fabiani kot Podrecca. Kar naenkrat je lahko v njuni produkciji preveč referenc in možnosti interpretacij že videnega, že citiranega. Mittelevropa je navdihujoča, vendar težka. Prisega na kontinuiteto. Njen genius loci je prestatičen. Kje je tu prostor za novo, za preboj? Kdo ta preboj zmore?
Ali Podrecca beži iz Mittelevrope? Mogoče mu, živečemu na Dunaju, danes to ni več potrebno.
Fabiani beži iz Mittelevrope. Ne beži z arhitekturno produkcijo, z realiziranimi projekti stavb na Dunaju, v Ljubljani, Trstu in Gorici. Razen redkih izjem, kot so Urania in palace Portois&Fix na Dunaju, hiša Bartoli in Slovenski dom v Trstu ter Ferrarijev vrt v Štanjelu, Fabianijevi projekti nadaljujejo obstoječo gradbeno ali mestno substanco, se prilagodijo in včasih celo prikrijejo. Fabiani ne beži niti z regulacijskimi načrti malih vasi in krajev, s katerimi v njih določa večje, celo monumentalne prostore.
Foto: Ramon Prat
Fabiani beži iz Mittelevrope z davincijevskimi projekti naprav za gibanje: hojo, letenje, bicikliranje, drsanje … z najmanjšimi projekti , z industrijskim dizajnom. Naprave so podaljšek ergonomike človeka. Zdijo se retro-futuristične, dražijo um na mejah med znanostjo in naivnostjo.
Predvsem pa Fabiani beži iz Mittelevrope z velikimi urbanističnimi načrti Ljubljane, Gorice, Trsta ter načrti vodnih poti in regulacij rek. Tu je Fabiani vizionar. Tu presega merilo in mentaliteto Mittelevrope. Upa si misliti ter projektirati velike prostorske in infrastrukturne sisteme. Projektira pristanišče na Soči v Gorici in od tu dalje spreminja divjo strugo Soče v plovno reko. Povezuje z vodnim kanalom Jadran z Donavo po plovni poti od Tržiča skozi Vipavo in Ljubljano do Save. Razmišlja, kako omogočiti razvoj Trsta v mesto s 600.000 prebivalci s podzemno železnico in žičnicami do okoliških vzpetin. In v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavlja po Ljubljani grozde stolpnic, nove orientacijske točke ob razširjenem mestnem ringu.
Tu mi je Fabiani blizu. Navdihujoč. Fabiani velikih, vendar neutopičnih potez, Fabiani mislec, vizionarski oblikovalec in tehnični revolucionar. Fabiani z ambicijo in zanimivo, starejši je, bolj zanimiva je njegova ambicija. In seveda Fabiani kot subtilen poznavalec prostora.
Fabiani pravi, da noben veliki urbanistični načrt ni dokončen, da mora biti načrtovan tako, da omogoča spremembo, razvoj in rast.
Formula Nova Ljubljana je naš (Sadar+Vuga) odgovor na Fabianija. Mesto se mora spreminjati ves čas. Vsaka doba mora ustvariti novo plast v identiteti mesta, ki ne uničuje starih plasti, temveč z dodajanjem nove mesto bogati. Arhitekturne objekte, ki imajo v svojo zasnovo vrinjen javni značaj, umeščamo v mestno tkivo tako, da postanejo generativni in katalizatorji razvoja ter sprememb v širšem urbanem tkivu.
To formulo uporabimo tudi v Trstu, kjer s študenti z berlinske tehnične univerze aktiviramo povezavo odrezanega mesta z morjem s sedmini generativnimi objekti, umeščenimi v 7 km pas tržaškega pristanišča.
To je sedem nevralgičnih izzivalnih objektov, ki naj zdramijo dremajoče središče Mittelevrope.
Foto: Miran Kambič
