Galerija Božidar Jakac je specializirana muzejska institucija, ki deluje v Kostanjevici na Krki. Začetki njihove dejavnosti segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, po površini razstavnih prostorov, razstavljenem gradivu in velikosti fonda pa je ena največjih slovenskih galerij. O njihovi vlogi v lokalnem in narodnem kontekstu smo se pogovarjali z direktorjem galerije, Goranom Milovanovićem.

V čem je prednost vaše decentralizirane pozicije v Sloveniji? Kako vaša lokacija vpliva na vaše delovanje?
Galerija Božidar Jakac je specializirani muzej za likovno umetnost pokrajinskega tipa, katerega delovanje temelji na dejavnostih, ki jih je Lado Smrekar v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja vpeljeval v majhno mestece na jugovzhodu Slovenije. V začetku so bile to predvsem gledališko-literarne dejavnosti, ki so z vzpostavitvijo Dolenjskega kulturnega festivala hitro posegle tudi v področje likovnega. Izhodišče je bila postavitev likovne zbirke v tukajšnjo osnovno šolo ter vzpostavitev razstavišča Lamutov likovni salon na otoku. Usmeritev k profesionalizaciji ustanove je prinesel Mednarodni simpozij kiparjev Forma Viva, ki se je od leta 1961 odvijal okrog nekdanjega cistercijanskega samostana, takrat v intenzivni fazi prenove, ter kasneje donacije del slovenskih umetnikov, začenši z Božidarjem Jakcem, ki so opredelile okvir avtorjev, ki izhajajo zlasti iz ekspresionistične usmeritve. Tako GBJ danes sodi med največje slovenske muzeje, saj vsi razstavni prostori obsegajo kar 4.465 m² in v tem kontekstu seveda močno presegajo lokalni pomen. Gre torej za izrazito urban koncept muzeja, ki pa je umeščen v ruralno okolje, kjer kultiviranje parkovnih površin in umeščanje monumentalnih vsebin vpeljeta obiskovalce onkraj te linije.

Kakšna je vloga umetniške galerije danes? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji – materialni, družbeni, kulturni itd. – okolici?
Vloga sedmih galerij, ki imajo status specializirane muzejske institucije (Obalne galerije Piran, Pilonova galerija, Mednarodni grafični likovni center, Koroška galerija likovnih umetnikov, Umetnostna galerija Maribor, Galerija Murska Sobota in Galerija Božidar Jakac), je nekoliko drugačna od drugih galerij, saj njihovo poslanstvo temelji na ohranjanju kulturne dediščine. Zaradi tega se ob delu z zbirkami osredotočamo predvsem na predstavljanje sodobne likovne produkcije in projektov, ki jih pripravljamo v tesnem sodelovanju z avtorji, ne opravljamo pa funkcije klasičnega zastopanja umetnikov. Naše delo je skozi pedagoške procese bolj usmerjeno v delo z obiskovalci, v popularizacijo likovne umetnosti in s tem v poskus soustvarjanja družbeno kulturnega koda naroda.

Na podlagi katerih kriterijev izbirate projekte, ki jih boste razstavljali? Kako financirate svoje delovanje?
Ker ima Galerija Božidar Jakac poleg desetih ločenih stalnih zbirk še štiri različne prostore, v katerih se odvija program tekočih razstav, se tudi kriteriji za izbor močno razlikujejo. Naše največje razstavišče v zahodnem traktu namenjamo večjim (praviloma mednarodnim) muzejskim projektom kot je bila razstava Obrazi ekspresionizma / odtisi duha oziroma retrospektivnim ali preglednim razstavam uveljavljenih slovenskih avtorjev. Specifičen in dodobra prepoznaven je tudi monumentalen razstavni prostor nekdanje samostanske cerkve, kjer praviloma gostimo projekte že uveljavljenih umetnikov, narejenih ciljno za ta prostor. Podobno je s serijo manjših prostorov, ki jih združujemo kot razstavišče Lapidarij, kjer pogosto dajemo možnost mladim umetnikom, Lamutov likovni salon pa je še eno dokaj klasično manjše razstavišče, kjer prav tako dajemo prednost mlajšim avtorjem iz naše regije. Umetnike bodisi povabimo, da izdelajo idejni koncept projekta za posamezno razstavišče, ali pa nas kontaktirajo sami in pripravijo koncept, program pa potem oblikuje najprej kolegij kustosov in nazadnje še strokovna komisija galerije. Program se financira na podlagi poziva pooblaščenim muzejem Ministrstva za kulturo, občin Krško in Kostanjevica na Krki kot ustanoviteljic javnega zavoda, naših dolgoletnih sponzorjev, kjer je potrebno izpostaviti vlogo Krke d.d. kot generalne pokroviteljice, nekaj pa primaknemo tudi lastnih sredstev.

Vaš razstavni prostor je zelo specifičen – kako postavitve razstav komunicirajo z njim?
Zelo specifični razstavišči sta Lapidarij in nekdanja samostanska cerkev, za oba stremimo k temu, da umetniki pripravijo projekt za sam prostor. Izjemno pomembno pri obeh, še posebej pa pri nekdanji samostanski cerkvi je, da umetnik ustvari uravnotežen dialog z arhitekturo prostora. To pa je izjemno težko, saj so v prostor umeščeni elementi iz različnih zgodovinskih obdobij. Bistveno težjo nalogo imajo pri tem slikarji, kajti kiparji lahko s svojimi objekti vstopijo v prostor. Praviloma je uspeh zagotovljen takrat, ko projekt kot celota deluje kot umetnina.

Kako bi ocenili trenutne razmere v slovenski vizualni umetnosti, predvsem s stališča razstavne, kuratorske, kritiške infrastrukture?
Razmere v Sloveniji so precej specifične, pogojuje pa jih predvsem naša majhnost. Imamo izjemno živo in kreativno sceno umetnikov in teoretikov ter mednarodno primerljivo produkcijo, ki pa ima za razliko od kolegov v mednarodnem prostoru bistveno bolj otežen dostop do gledalca. V največji meri lahko razlog iščemo v majhnosti trga, ki nima osnovnih postulatov, ki bi omogočile ekonomsko bazo za razvoj panoge. Tudi zato ta specifika, da igramo pomembno vlogo pri tem omenjene muzejske institucije, katerih osnovno poslanstvo temelji na varovanju kulturne dediščine, a se moramo zaradi nedorečenosti pri tem kot mnogi izjemno kvalitetni subjekti s področja nevladnih organizacij pogosto posluževati raznih gverilskih postopkov, da pridemo do želenih rezultatov. Neoptimalni produkcijski pogoji pa so toliko bolj očitni pri mednarodnem sodelovanju, ko težko pariramo sorodnim institucijam iz širše regije, da o uveljavljenih centrih niti ne govorimo.

Kaj pripravljate v 2020? Kakšna je dolgoročna usmeritev galerije?
Kljub nenavadnim okoliščinam nam je program za prvo polovico leta 2020 uspelo v celoti realizirati. V kontekstu predstavitve mlajših umetnikov iz regije smo skupaj z Galerijo Velenje predstavili delo Tine Mohorović, ki prihaja iz bližnjega Novega mesta, v prostorih Lapidarija gostimo uveljavljenega umetnika starejše generacije Armanda Marocca iz Milana, čigar izraz temelji na postulatih naših stalnih zbirk. V nekdanji samostanski cerkvi v sedaj že tradicionalno dobrem sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti RS iz Banjaluke gostimo slikarja Slobodana Vidovića, v zahodnem traktu pa gostimo veliko razstavo Galerije Murska Sobota z naslovom Osamljenosti.  Čez poletje bomo v Lamutovem likovnem salonu postavili večji del razstavnega projekta Prenavljamo!, ki je nastal v produkciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje iz Ljubljane, ki je v kontekstu bogate stavbne dediščine v Kostanjevici na Krki in potrebe po prenovi izjemno aktualna. V jesenskem delu bomo pripravili pregledno razstavo Silvana Omerzuja, v nekdanji samostanski cerkvi bomo gostili v Münchnu živečega slovenskega slikarja Mitjo Konića. V Lapidariju bo zaživel skupinski projekt Nova doba, kjer bodo sodelovali kolektiv PLATEAURESIDUE, Maja Smrekar, Robertina Šebjanič in Tanja Vujinović, s katerim bomo naslednje leto gostovali v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu. Ob koncu leta pa bomo v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo predstavili izjemen likovni projekt mlade diplomantke Ane Skobe. Tovrstni preplet muzejske in sodobne produkcije, mladih in uveljavljenih umetnikov bo smernica galerije tudi v naprej, kjer bomo poskušali narediti še korak naprej v mednarodno vpetost.

Pripravila: Ajda Bračič

Podprite Outsider z naročilom!