Svet se zdi vztrajen, trden in nespremenljiv. Sestavljen iz množice trdnih stvari, materialov, ki mu dajejo trdnost in trajnost. A tudi ti materiali niso obstajali od nekdaj. Materiali se mešajo, spajajo, koagulirajo, strjujejo, sesirjajo, drobijo, razpršujejo, hlapijo. Nastajajo novi. Oblike, iz katerih se svet zdi sestavljen, so le začasne skorje, ki skrepenijo na materialih. Svet je tok materialov. Nekateri materiali so družbeni  – zato, ker se okoli njih se zbiramo, okoli njih organiziramo delo. Ljudje jih kopljemo, sejemo, prebiramo, drobimo, premikamo, žgemo, mešamo, ulivamo, oblikujemo, režemo in klešemo. Nekateri materiali so rezultat našega dela. Materiali ponujajo podstat in okvir za naše (družbeno) življenje. Na koncu pa materiali razpokajo, se okrušijo, razpadejo, zgnijejo. Ostanejo zgolj okruški, fragmenti, ruševine. Zgodovina sveta je zgodovina materialov.

Beton je eden takih materialov. Beton je nov material, ki smo ga ustvarili ljudje. Množi se z nepredvidljivo hitrostjo. Že toliko ga je, da ne oblikuje le naših družbenih življenj, temveč posega v življenja drugih bitij in uravnava tokove drugih materialov. Betonske plasti prekrivajo velik del planeta, postal je del geoloških plasti. Zakaj je beton tako uspešen material?

Besedo beton smo prevzeli iz francoščine, izhaja iz latinskega bitumna, imena za zemeljsko smole ali katran. Namiguje na viskoznost in tekočo kvaliteto materiala, ki lahko prevzame poljubno obliko. Angleška beseda, concrete, tudi izhaja iz latinščine, a namiguje na drugo lastnost betona: zgoščeno, strjeno in konkretno, stvarno prezenco.

Vzpon betona

Beton je svojstven material, a kot vsak material je le začasen skupek drugih materialov. Je kompozit grobih delcev, agregata, peska, gramoza, ki ga skupaj drži hidratni cement. Ta pa dobi moč spajanja le, če mu dodamo vodo. Beton ima tako dve obliki, tekočo, ko nastopa kot viskozna pasta iz agregata in hidratnega cementa, in trdno, ko postane trd kot kamen. Beton je torej proces, počasna transformacija, kemična reakcija med cementom in vodo, ki sproži ireverzibilni proces počasnega strjevanja. Trdnost betona izhaja med razmerjem med cementom in vodo in agregatom. Ključen del procesa betona je spajanje, strjevanje, agregacija, ki poteka v vodi. Pomembno je, da so sestavine čiste, da so prave granulacije, da nastopajo v pravih razmerjih, da se prav in dobro zmešajo. Strjen beton je trden, lahko ga tlačimo, ne pusti pa se natezati. Da zdrži te obremenitve, v betonov skupek dodajamo še železo. Dobimo železobeton, armiran beton, ki se ga da tako stiskati kot natezati; prenaša težo in premošča razdalje.

Rimski beton

Dvojna narava betona se kaže tudi v njegovi zgodovini. Rimljani so beton mešali iz vulkanskega pepela. Proces je zahteval prave sestavine, težko dostopne, omejene vire in napol ritualiziran proces izdelave. Rimski beton je rezultat alkimističnih postopkov in poskusov. Rimski beton je bil lokalen material, ki je izkoriščal sposobnost vulkanskega pepela za povezovanje kosov kamna in opeke. Prav lokalnost in skrivnostnost te moči sta preprečevali, da bi beton postal vseprisoten material. Rimski beton je prej kot vezivo za velike kose agregata, kamne ali opeke, in zato skoraj vedno skrit za opečnimi fasadami.

Beton se pojavi šele konec 18. stoletja z iznajdbo hidratnega cementa in nato patentiranjem portlandskega cementa leta 1829. Takrat je bil beton ponovno iznajden; z obvladovanjem zakonov narave, razvojem znanosti, napredkom kemijske tehnologije in formalizacije tehnoloških postopkov smo razumeli, kaj se v resnici dogaja, ko mešamo beton. Postopki, ki so bili prej ritualizirani, stvar alkimije in skrivnost obrtniških cehov, postanejo znanstveni in tehnološki postopek, ki se jih da formalizirati, reproducirati, patentirati. Iz skrivnostne snovi postane beton masovno produciran material s predvidljivimi in nadzorovanimi lastnostmi. Ni več omejen z dostopom do redkih virov (vulkanskega pepela) – beton postane univerzalen material.

Beton kot družbeni material

Beton kot družbeni material pa je mogoč šele z moderno. Beton je lahko nastal le v kapitalizmu. Iznajdba cementa je bila mogoča šele z napredkom znanosti in tehnologije. Proizvodnja cementa zahteva zapleteno organizacijo proizvodnje, industrijo, tovarne, organizirano delovno silo, infrastrukturo, transport. Potrebuje veliko kapitala in ustvarja ogromne profile. Standardiziran material lahko proizvedemo v ogromnih količinah. Zanesljiv, predvidljiv in fleksibilen, a močan material omogoča proizvodnjo generičnih strukturnih elementov in oblik. Obseg cementne industrije postane kazalec razvitosti države. Razvoj in raba betona je neposredno povezana z državno infrastrukturo in razvojem nacionalnih ekonomij. Beton je v službi trajnostne prezence države. Beton je material nacionalne države. Beton je material velikih državnih projektov. Beton je material moderne in material napredka.

Beton tudi omogoča eksperimentiranje z oblikami, ki presegajo omejitve tradicionalnega stavbarstva. To se mora prilagajati zahtevam tradicionalnih gradbenih materialov, kot so kamen, opeka in les, iz betona pa lahko ulijemo skoraj katerokoli obliko. In če funkcija narekuje obliko stavbe, potem to obliko lahko privzame in drži beton. Na takšnih zgradbah, katerih obliko narekuje zgolj raba, so okraski in štukature odveč. Betona ni treba skrivati za drugimi materiali. Gol beton postane brutalno lep. Beton je material arhitekture, ki ima aspiracije po univerzalnosti. Je prvi globaliziran material.

Izdelava armiranobetonske plošče

Beton je eden ključnih materialov, ki oblikujejo in zamejujejo javni prostor. Je material mostov, cest, javnih zgradb, spomenikov, trgov, bolnic, šol in univerz.

Beton je material bunkerjev, obrambnih linij, protitankovskih ovir, vojaških skladišč, hangarjev, kasarn in letališč.

Beton je material eksponentne rasti mest. Je material ambicioznih projektov prenove po 2. svetovni vojni in material, ki je pomagal redefiniral družbenost. V kombinaciji s standardiziranimi, modularnimi oblikami stavb in načinov bivanja, ki jih je moč poljubno replicirati, omogoča urbanizacijo. Omogočal je masovne tokove preseljevanja ljudi s podeželja v mesta. Stanovanjske soseske omogočajo sobivanje velikega števila ljudi skupaj v urejenih razmerah. Beton je omogočil nove oblike moderne socialnosti, urbanistično načrtovanje in velikopotezno urejanje skupnega življenja.

Beton je material infastukture kapitalizma. Beton je material proizvodnih hal, skladišč, cevovodov, kablovodov, logističnih centrov, nebotičnikov, podatkovnih centrov, trgovskih kompleksov, parkirišč.

Beton kombinira fluidnost in prilagodljivost s trdnostjo in močjo. Zato je uporaben v različnih – nestabilnih, problematičnih, divjih – okoljih in pogojih. Beton je material urejanja materialnih in ekoloških tokov sveta. Betonska korita rek, betonske plaže, betonski hudourniki in betonski jezovi krotijo nepredvidljivost in kaotičnost narave. S pomočjo betona smo končno postali gospodarji sveta.

Okoljski vplivi betona

Ikona tega vidika betona je tetrapod. Tetrapodi so desettonske prefabricirane monolitne pravilne forme iz štirih rogljev, organske in industrijske hkrati. Roglji odloženih tetrapodov se ukleščijo v prepleteno gmoto. Formirajo dolge linije, valobrane, bariere pred erozijo, ki od daleč delujejo umetno, linearno, od blizu pa naključno prepleteni roglji sestavljajo skoraj organski vzorec in spominjajo na živo tkivo. Niso valobrani, vodi ne zapirajo poti, temveč njihova kompleksne oblike absorbirajo in razpršijo energijo valov. Iznašli so jih v petdesetih letih v Franciji, vendar so svoj pravi dom našli na Japonskem. Po nekaterih ocenah že skoraj polovico japonskih obal branijo tetrapodi (in druge betonske strukture, ponekod celo pravi betonski jezovi).

Tetrapodi

Najbolj očitna stvar pri betonu je njegov gromozanski volumen. Masa vsega betona na svetu je neverjetna. Na leto ga proizvedemo okoli štiri in pol milijarde ton, kar je dovolj, da bi lahko celotno Slovenijo prekrili z desetcentimetrsko plastjo betona. Čeprav niče ne ve natanko, koliko betona je na svetu, se zdi, da je betona že več, kot je ogljika v vseh vseh rastlinah na planetu. Beton se razrašča hitreje kot vegetacija.

Vsa ta ogromna produkcija betona preusmerja in pospešuje planetarne tokove drugih materialov. Vsaka betonska struktura je ulita iz betona, zmešanega iz materialov, ki so bili nekje izkopani, črpani, premešani, žgani, preneseni in umešani v beton. Tok materialov, ki ga danes poganjamo ljudje, je vsaj trikrat večji od toka sedimentov, ki ga erodirajo, prenašajo in odložijo vse svetovne reke. Vode odnašajo materiale navzdol, proti morju. Ljudje s stroji dvigujemo materiale, premagujemo gravitacijo. Za to porabimo ogromne količine energije, predvsem iz fosilnih goriv.

Beton porabi skoraj desetino vse industrijske vode, kar je okoli dva odstotka vse vode, ki jo porabimo ljudje. Voda za beton mora biti čista, kar gre pogosto na račun pitne vode, saj je večina betona proizvedenega tam, kjer vode že tako ali tako primanjkuje.

Druga najbolj izkoriščana materiala na planetu sta pesek in gramoz. Čeprav se zdi, da je peska neskončno, prav volumen betona kaže na meje možnega izkoriščanja tega materiala. Pesek in gramoz, ki so ga reke v tisočletjih odlagale vzdolž svojih tokov in v morje, zdaj transportiramo povsod svetu. Ta tok materiala poganjajo pretežno fosilna goriva. Pesek je postal tako iskan material, da se mafijske združbe raje kot z drogo ukvarjajo z ilegalnim kopanjem in preprodajo peska. Proizvodnja peska je običajno neregulirana in povzroča hude rane v okolju: povečuje erozijo, spreminja tokove rek, uničuje obalne ekosisteme, povečuje zamuljenost vode. Pogosto so žrtve nekontroliranega izkoriščanja peska ravno najbolj ranljive skupnosti.

Betonarna

Prozivodnja cementa producira ogromne količne ogljikovega dioksida. Beton je kriv za do osem odstotkov vsega ogljikovega dioksida, ki ga človeštvo proizvede. Le še transport in prozivodnja energije imata večji ogljični odtis od betona. Več kot polovico ga nastane med žganjem cementa.

Beton ni le vozlišče globalnih tokov materiala in energije, betonska infrastrukture ureja in spreminja planetarne ekološke tokove. Betonske strukture zamenjuje naravno infrastuktruo. Betonski kanali odvaja deževnico, betonski zidovi preprečuje erozijo, betonski jezovi zaustavljajo reke, betonski tetrapodi stabilizirajo obale.

Beton, predvidljiv, stabilen, trden, fiksen in standardiziran material, je material, ki premaguje lokalne pogoje, geologije, prsti, vegetacije, vlage. Vsak potok je drugačen, vsi betonski kanali so enaki. Ta univerzalno moč pa je tudi tudi vir nestabilnosti. Beton ne more opravljati nenačrtovanih funkcij, ki dajejo živemu svetu teksturo in globino. Beton je gladek, beton je reven.

Beton kot hiperobjekt

Zdi se, da ima beton moč upirati se fluidnosti in nepredvidljivosti sveta, entropiji, času. To je tudi največji problem betona. Beton ne gre nikamor. Tudi če se svet okoli njega spreminja, beton ostaja beton, četudi s časom deloma razpade. Beton se ne integrira v krajino. Beton ostaja tujek. Ne zmore se prilagoditi okolici, rasti vegetacije, polzenju tal, migotanju mikrobov, valovanju morja. Betonske stavbe prerase vegetacija, bunkerji poniknejo v pesek. Betonske tetrapode odplavijo tokovi, kanale zasuje erozija. Zato sta stalnost in trdnost pri betonu le privid. V resnici je občutljiv na vodo, temperaturo, obremenitve, zanemarjanje. V razpokah poženejo korenine. V beton se zarijejo mikrobi. Železo zarjavi. Veliki betonski projekti ostajajo grde betonske lupine. Uničenje – zaradi vojn, katastrof ali napredka – pušča za seboj kupe ruševin.

Po koncu druge svetovne vojne so z ogromnimi količinami ruševin bombardiranega Berlina zapolnili vdolbine v mestni topografiji, nasuli parke in letališča in jih nakopičili v umetne griče. Največji je Tefuelsberg, hudičev hrib, visok skoraj 80 metrov, najvišja točka v mestu. Hudičev hrib je iz betona, opek, malte, ometa, zdrobljenega stekla, strešnikov, ploščic in drugih materialov. Vsi ti materiali so prišli od drugje in zdaj postali geološka plast.

Teufelsberg, Berlin

Beton je material antropocena. Kar bo ostalo za človeštvom, so debele plasti betonskih ruševin.

Beton je hiperobjekt, ogromna entiteta, razporejena v prostoru in času. Tako kot je hiperobjekt, npr. ves stiropor, ki smo ga ljudje izdelali (in ga najdemo tako v sondah na Marsu kot drobovju množice mikrobov na dnu oceana), kot je hiperobjekt ves plutonij-239 (produkt jedrskih reaktorjev, razpršen po atmosferi z jedrskimi poskusi, ki zapušča naše osončje tudi v generatorjih sond Voyager), ali kot je hiperobjekt globalno segrevanje. Hiperobjekti so tako ogromni, da ji ne moremo videti in razumeti v celoti. Preprosti so preveliki, predlogo trajajo, preveč razpršeni v prostoru in časiu, da bi jih lahko razumeli z našimi ubornimi telesi in kognitivnimi sposobnosti (kaj v resnici pomeni štiri milijarde ton betona na leto? Ali si lahko predstavljamo to maso?) Operirajo v drugačnih merilih, v geološkem času, v planetarnih dimenzijah

Če preveč razmišljamo o njih, nas njihova sublimna masa sooči z ekstencialno grozo, klavstrofobičnim srhom ujetosti. V hiperobjekte smo ujeti, iz njih ni izhoda. Ne moremo jih pospraviti na varno, počistiti. Beton je vsenaokoli nas. Beton je okvir našega vsakdana. Tudi, ko nas ne bo več, bo beton ostal.

Beton kaže na omejitve projekta moderne. Material, s katerim smo želeli urediti svet na univerzalen način in ga osvoboditi spon tradicije in lokalnosti, je postal hiperobjekt. In mi smo ostali za vedno ujeti vanj. Walter Benjamin je videl zgodovino kot eno samo katastrofo, ki nepretrgano kopiči ruševine na ruševine in ta kup razvalin je že tako velik, da rase v nebo. Te ruševine so narejene iz betona.

Izr. prof. dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja