V četrtek, 15. 10. ob 18:00 v Galeriji Plečnikova trafika odpiramo razstavo umetnice Pike Basaj. Vljudno vabljeni!

*

Umetniška praksa Pike Basaj je v zadnjih nekaj letih prevzela obliko algoritma, ki deluje kot inscenirana kompulzija in avtoričino zasebno življenje transformira v trajajoči performans. Sama zase izumi sistem pravil in sankcij, ki strukturirajo del njenega vsakdanjika, pri čemer vsak od navidez arbitrarno izbranih elementov prevzame jasno določeno funkcijo.

Naslov Stol – odločitev, misel – vozel prikaže temeljne relacije med komponentami projekta. Umetnica mora vsakodnevno fotografirati poljuben stol, to dejanje pa deluje kot sprožilec procesa izbire neke odločitve, razumljeno v najširšem smislu. Trajanje tega postopka je odmerjeno tako, da si avtorica v usta položi papirnat listek, čigar postopna razgradnja determinira iztek časa za izvedbo. Če odločitev do popolne disolucije listka ni izbrana, je dejanje neveljavno in ga mora še isti dan ponoviti, sicer pa ima prav tako do konca dneva čas, da odločitev tudi udejani.

Odločitev lahko razumemo kot minimalni vzvod za nekakšno spremembo. Vendar pa zastavljeni parametri izključujejo vsebinska določila, torej je umetničina avtotransformacija neteleološke narave; ne pomika se proti nekemu začrtanemu cilju. Zdi se, da je podrejena trenutnim impulzom in situacijsko pogojena, vendar se izkaže, da se kljub temu vzpostavi neka kontinuiteta in logika odločitev. Preračunljivost pri izbiri odločitev avtorica uveljavlja tako, da za vsako misel, ki se pojavi tekom dneva, izven formaliziranega poteka izbire odločitve, vpelje sankcijo v obliki vozla, ki ga zaveže na prenosni vrvici. Tako je misel simbolno imobilizirana in izvzeta iz množice možnih odločitev; tako kakor stol se posamezna ne sme podvojiti.

Gledalcem je zavestno onemogočen vpogled v dejanski vpliv projekta na umetnico, čeprav jo zanimajo ravno psihološki učinki zavestno implementirane kompulzije. Trafika postane sidrišče, kjer se umetničino delovanje začasno konkretizira; stoli, ki so najprej sprožilci akcije, listki pa služijo meritvi časa, tako oboji podležejo transformaciji in postanejo dokaz nekega delovanja in spodbudijo gledalčevo kontemplacijo in spekulacijo. Vprašanje je, ali je takšen sistem, ki ga je mogoče po želji ali potrebi implementirati v vsakdan, produktivno, ali pa bo, kakor je za kompulzivna dejanja tipično, zdrsnilo v nasprotno smer. Delo po eni strani sledi logiki produktivnosti in optimizacije, po drugi jo istočasno subvertira z golo absurdnostjo početja in z dejstvom, da je efektivnost povsem nemerljiva.

Za pričujočo prezentacijo umetnica uporabi formo nabiralnika, v katerem se kopičijo uporabljeni listki in fotografije stolov. Strukturna pozicija nabiralnika je skladna s projektom, ki oscilira med razgaljenjem intimnega delovanja in njegovim prikrivanjem; so del javnega prostora in v njem vseprisotni, hkrati pa nosilci zasebnega. Vendar umetnica tudi to logiko zasuka, saj je prejemnik tako rekoč vsak mimoidoči; če je le dovolj dovzeten.

Kuratorica: Neža Urbiha

Projekt sofinancira Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana.