Galerija Vžigalica je nastala leta 2007, svoje obiskovalce pa pričakuje v prijetnem prostoru na Trgu francoske revolucije v Ljubljani. Poleg rednih razstav s področja sodobne umetnosti Vžigalica služi tudi kot prizorišče dveh festivalov: Svetlobne gverile in Indiga. O kreativnem delovnem vrvežu v galeriji in njenem specifičnem pristopu k umetnosti smo se pogovarjali s kustosom Janijem Pirnatom.

Kaj v zadnjih letih delovanja galerije štejete za velik uspeh? Na kaj ste pri svojem galerijskem delu ponosni?

Od 2016, ko sem bil izbran za programskega sodelavca Galerije Vžigalica, je bilo kar nekaj zanimivih in intenzivnih razstavnih preizkušenj. Vsaka je bila poseben izziv, vendar se bom omejil na lansko leto, ki je bilo za Galerijo Vžigalica v marsičem izjemno. Lela B. Njatin je s predstavitvijo kroga kočevskih umetnikov v okviru vsakoletnega zimskega cikla Ljubljana se klanja Sloveniji uspela zaokrožiti ustvarjalnost t. i. “prostora nič” v prostor umetniškega kroga temelječega na dediščini kočevskega kiparja in pedagoga Stanislava Jarma. Razstava Line Rider je sprožila vrsto prelepih dogodkov in presekala gordijski vozel avtorstva in lastništva legendarne računalniške igrice Line Rider, ki jo je Boštjan Čadež – Fšk po trinajstih letih dobil nazaj v last od ameriške firme InXile. Z japonsko umetnico Saeborg in njeno napihljivo razstavo iz lateksa Klavnica 17 smo uspeli pripeljati v Slovenijo jagodni izbor underground Tokijske Shinjuku pop art scene. Berlinski umetnici Sinti Werner smo produkcijsko omogočili zahtevno prostorsko postavitev, kjer je arhitekturo enega prostora galerije z vsemi historičnimi elementi fizično prezrcalila za 180 stopinj v prostorsko kapsulo.

Najodmevnejša razstava lanskega leta pa je vsekakor razstava Ta eho ameriškega umetnika Brada Downeya, ki je v Rožnem pri Sevnici 4 mesece pred odprtjem razstave izpeljal izdelavo rokodelskega kipa Melanije Trump. Tega je izgotovil lokalni umetniški entuziast Aleš Župevc – Maxi. Maxijevo izpoved je mogoče videti v kratkem dokumentarcu Melania, ki razkriva nastanek kipa in njegova razmišljanja o sovrstnici, ki je uspela v ameriškem snu. Za teden ali dva je bila pozornost svetovne javnosti in umetniške srenje usmerjena v kip, umetnika Brada in Maxija, v kraj Rožno pri Sevnici, pa tudi v Galerijo Vžigalica.

Z nekoliko tveganja smo v preteklem letu uspeli ne le povečati krog rednih obiskovalcev različnih generacij, ampak tudi privabiti obiskovalce, ki nikoli ne prestopijo praga galerije sodobne umetnosti. Mnoge smo zintrigirali do te mere, da so vstopili v galerijo, pa čeprav vnaprej odločeni, da videnega in občutenega ne bodo odobravali. Mnogi so vsaj razmislili o svojih mnenjih. Včasih je to zahtevalo tudi nekoliko večjo zbranost osebja galerije in tolerantnost obiskovalcev. V Galeriji Vžigalica skozi program prakticiramo svobodo izražanja in kulturni pluralizem, zato nas merila sodnikov normalnosti ne smejo preveč omejevati. Pretirano prilagajanje skupnemu okusu in splošnim kriterijem sprejemljivosti prepogosto vodi v dolgočasno malodušje. Včasih se kot odjemalec in producent umetnosti ob nekaterih umetniških predstavitvah in izjavah počutim nelagodno oz. mi osebno niso všečne. Kadar se znajdem v dvomih ali me prevzamejo negativna čustva, se vprašam, kaj točno branim, in ali so ti občutki resnično upravičeni. Menim, da dandanes na splošno zelo hitro sodimo. Samorefleksija je zato izredno pomemben del učenja in razumevanja umetnosti.

Kakšna je vloga vaše galerije v mestni okolici, v katero je umeščena? Je aktivno vključevanje v življenje neposredne okolice del poslanstva sodobne galerije?

Ime Galerije Vžigalica se od nastanka leta 2007 veže na Trg francoske revolucije in na iskrive ideje, ki naj bi “zažigale”. To pomensko dediščino sem prejel ob nastopu v službo in lotil sem se dela. Slovensko ime galerije je nekoliko težko izgovorljivo za tuje obiskovalce in sodelavce, zato smo v logotip in promocijski material dodali še angleški prevod imena (Match Gallery), ki nam ponuja tri simbolne smernice za profiliranje galerijskega programa: “match” kot vžiganje, spodbujanje novih idej in konceptov, “match” kot ujemanje, sodelovanje z neodvisnimi producenti sodobne umetnosti ter “match” kot merjenje moči na področju umetnosti in kulture.

Ena izmed očitnih, a pomembnih nalog, je bila povezati galerijo z javnim prostorom pred njo. Po modernističnih standardih je galerija osvetljen bel prostor, v katerega je dostikrat že vstopiti manjši ritual in zato morda predstavlja za nevajenega obiskovalca pretiran osebni napor. Ker pa se dandanes naporom in morebitnemu nelagodju na vse kriplje izogibamo, smo pred galerijo ustvarili prehodno cono – z leseno rdečo mizo in stoloma, ki spominjajo na vžigalice – kjer se ustavljajo, počivajo, debatirajo ali zgolj čakajo predvsem turisti, šolarji, sodelavci in obiskovalci ter se brez mentalnega sezuvanja na vhodu galerije lažje in bolj sproščeno odločijo za ogled razstav. Pomaga seveda tudi komunikativnost osebja in vpogled v prostore galerije od zunaj skozi odprta izložbena okna.

Galerija Vžigalica je tudi centralno razstavišče dveh dobro obiskanih mednarodnih umetniških festivalov. Prvi je Svetlobna vverila v soorganizaciji s Strip Core / Forum Ljubljana, drugi pa septembrski Indigo festival v organizaciji MGML, ki neodvisne kulturne producente ter pomembne nacionalne in mestne kulturne inštitucije v soseščini združuje v tridnevno umetniško četrt, kjer potekajo predavanja, razstave, gledališke predstave, sejem knjig, koncerti … Tu sodelujem tudi kot kurator, producent in koordinator festivala. Okoli galerije in v njej pogosto vlada privlačen kreativni delovni vrvež, tako da nam zaradi obilice dela z ekipo res nikoli ni dolgčas.

Kako se je umetniška produkcija v času, odkar ste del kolektiva galerije, spremenila? Kako se je spremenila usmeritev galerije?

Pred mojim nastopom na delovno mesto kustosa je imela galerija bolj koprodukcijski značaj. Vodja Galerije Jakopič in Galeije Vžigalica Marija Skočir je od ustanovitve leta 2007 pa do mojega prihoda večinoma sama opravljala kuratorsko in organizacijsko delo v obeh galerijah, kar je bil nedvomno ogromen zalogaj za eno osebo. Ko sem vsebinsko in organizacijsko prevzel program Galerije Vžigalica, sem nastavil nekoliko drugačen model. Iz koprodukcijskega modela sem prešel v vsebinske cikle, preko katerih vsako leto menjam dinamiko predstavitev in produkcijske pogoje, prostor pa ponujam različnim regionalnim in mednarodnim ustvarjalnim iniciativam. Našo produkcijo finančno in izvedbeno omogoča odlična in zanesljiva ekipa MGML. Imam nadrejeno kolegico, ki me podpira, in direktorja, ki ga sodobna umetnost resnično zanima in ima posluh tudi za na prvi pogled čudaške projekte. Vsaka razstava ima v sebi vsebinske ali izvedbene izzive, ki pa jih skušamo kreativno oplemenititi. Z umetniki, ki s svojimi vrlinami in kapricami tako rekoč postanejo novi sodelavci,, in s prilagodljivo ekipo Galerije Vžigalica pogosto dosežemo dobre rezultate in posledično tudi pozornost medijev in javnosti.

Mednarodno zanimivih umetnikov ne izbiramo samo na podlagi izvedbe umetniških del, ampak tudi zaradi njihovega svojstvenega pogleda na svet. Trudimo se, da bi bile razstave v galeriji večplastne in ne bi sledile klišejem ali nenapisanim pravilom splošno sprejemljivega. Kreativnost, ki zna biti včasih tudi tvegana, postavljam pred togost predpisanega. Ljudje velikokrat ne vedo, kaj naj bi si o nečem mislili in šele takrat začno dejansko razmišljati.

Kako dojemate svoj fizični galerijski prostor kot platformo za predstavitev sodobne umetnosti? Kako se ta prostor odziva na raznolike forme, ki jih umetnost zavzema?

Zavedam se, da je galerija kot medij prostorsko statična in omejena s stroški obratovanja, številom zaposlenihe, sistemom delovanja in možnostmi predstavitev. Včasih statičnost zavira tudi kreativno svobodo in moč izjave. Kot klasična predstavitvena platforma so bele stene in arhitektura same po sebi težko stvar in to kljub temu da nekateri v galerijskih prostorih iščejo auro ustvarjalnosti. Vendar se je umetnica Sinta Werner z razstavo jeseni 2019 – s fizičnim obračanjem prostorov, kot v računalniški matrici – lepo spopadla s statiko belega galerijskega prostora, polnega historičnih elementov,. Imam teorijo, da je večina sodobnih galerij v Sloveniji umeščenih v težke historične stavbe s stebri, oboki, nišami, ozkimi prehodi in podobnim, ki določajo tudi miselni sklop predstavitev umetnikov. Redki so, ki bi ustvarjali platna velikih dimenzij, velika kiparska dela ali ogromne prostorske projekte, ne samo zaradi stroška produkcije, ampak tudi zato, ker imamo pri nas zelo malo prostorov, kjer je taka dela sploh mogoče prikazati. Pravzaprav pa se sodobna ustvarjalnost tako ali tako vse pogosteje dogaja drugje, in ne nujno tam, kjer se jo najbolj pričakuje. Skozi vse vrste medijev se je osvobodila sten in zbežala na prosto ali v virtualni svet, tako da beli zidovi že dolgo niso več posvečeni. Jih pa kot klasično platformo ljudje najbolje razumejo in še vedno preizkušajo njihove potenciale, ki se z razvojem umetnosti tudi spreminjajo. Kot kustos skušam razumeti omejenost galerijske predstavitve in hkrati izkoristiti institucionalne prednosti preko organizacije spremljevalnih dogodkov kot so koncerti, predstave, predavanja, znanstvena predavanja in filmske projekcije ter koprodukcije dogodkov in festivalov v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana in drugimi kulturnimi organizacijami.

Kaj vas kot kustosa še posebno razburja in vznemirja v slovenskem umetniškem prostoru?

Po mojih izkušnjah življenja v tujini imamo v Sloveniji kljub splošnemu lokalnemu kompleksu majhnosti in ograjenosti veliko svobode v izražanju in manj institucionalne cenzure. Zaradi zgodovinskega in geografskega prepiha smo po mojem mnenju posledično nekoliko zaprta, vendar v povprečju dokaj razgledana družba, do nedavnega še brez stisnjenih zob in pesti in morda je bil to produkcijsko edinstven zgodovinski trenutek, ki si ga je vredno zapomniti. Produkcija je včasih zahtevna, umetnikom se trudimo  nuditi možnosti, da s predanim vloženim delom uspejo v celoti uresničiti zamisli pri načrtovani razstavi. Kot član Društva za domače raziskave sem bil kot del kreativnega kolektiva tudi na umetniški strani izvedbe, in zato vem, kako je včasih naporno capljati iz kompromisa v kompromis. Predvsem ko so niti produkcije v rokah nekoga drugega. Od začetnih obljub o produkciji do bridkega zadnjega roka izvedbe nečesa, kar je bilo v določenem momentu v mejah izvedljivega, vendar produkcije zaradi nepotrebnih zapletov, konfliktov ter zamolčanih težav ni bilo mogoče izvesti. Čeprav zna biti včasih tudi lep kompromis boljši od pričakovane zamisli. Tu se pogosto pokažejo izkušnje umetnikov in producentov.

Moti me, da se v Sloveniji veliko preveč energije vlaga v to, da se nič ne bi spremenilo. Preveč ljudi samo brani okop lastnega delovnega mesta in dosežene komoditete. Vsak najmanjši odklon od uveljavljenih praks pomeni grožnjo. Sposobni in kreativni posamezniki, ki imajo vizijo in stremijo k napredku, so zato dostikrat žrtve ročne zavore borbe za statičnost, kjer birokratski odpor posameznikov, ki se skrivajo za strokovnostjo, zavira dobre ideje in projekte, ki zahtevajo nekoliko hrabrosti in hrbtenice.

Umetnost lahko vzpostavlja dialog, ki presega te prostorske, pa tudi druge identitete, in jih hkrati izpostavlja ter legitimizira. Ima umetnost v današnjem času še moralno, transformativno družbeno vlogo in moč?

Verjetno še nikoli v zgodovini ni bilo toliko ljudi poučenih o možnostih ustvarjanja kot danes. Raznovrstni mediji, ki jih, med drugim, nosimo v žepih, nam nudijo orodja za takojšnje ustvarjalno eksperimentiranje in neskončne možnosti za javne globalne predstavitve. Istočasno pa so nas ti mediji tudi polenili, zato pozabljamo na lepoto materialnosti in fizične kreativnosti, ki je osnova za konkretnost. Danes se mnogim zdi lažje konkretiziranje digitalnega, kot digitaliziranje konkretnega. Naša zgodovina je tudi zgodovina dostopa do informacij in danes je lažje dostopati do informacij kot kdajkoli prej. To je tektonski civilizacijski preskok, ki ga proučujemo v nastajanju.

Umetnost je kot termin po mojem mnenju nekoliko po nepotrebnem obremenjen z visokimi subjektivnimi pričakovanji, ker ima vsakdo svoj dostop do umetnosti in tudi drugačno znanje na podlagi katerega jo sprejema. Častilci preteklosti pogosto radi izpostavijo, da je bilo vse narejeno, in naštevajo zimzelene vrhunce kulture. Vrtijo se v krogu že uveljavljenih vrhov kulture in stežka sprejmejo novosti, ki ne dišijo po starih in znanih referencah. Vedeti moramo, da je tisto, kar se je izbralo in obdržalo iz preteklosti, nastajalo v veliko daljšem časovnem intervalu od sodobne umetnosti, ki nastaja vsakodnevno; dosegljiva je v hipu in je skoraj nesodobna že v momentu, ko smo ji priča. Apetiti po novem in kakovostnem so vse večji in tisti, ki uspejo navigirati med balastom in so sposobni kurirati svoj izbor aktualnega ustvarjanja in kulturne produkcije, so lahko deležni razburljive in kakovostne sedanjosti. Dosegljivo je takorekoč vse in od obilice je zavladala zmeda. Treba je narediti plan in ne pričakovati, da nam bo kar vse padlo v naročje. Umetnost bo vedno imela svojo družbeno moč in bo istočasno nemočna. Glede na količino na novo zgrajenih muzejev in galerij, umetnosti namenjenih fantastičnih arhitektur  ter število kulturnih festivalov in razstav ima umetnost še kako veliko transformativno vlogo za vedno več odjemalcev umetnosti. Sporočila umetnosti vplivajo na družbo; morda nekoliko z zamikom, a zagotovo jo mehko preoblikujejo. Kot pravi stari latinski pregovor: “Mehka voda trdo skalo dolbe.”

Pripravila: Ajda Bračič

Naslovna fotografija: Matevž Paternoster / MGML, 2019

Podprite Outsider z naročilom!