Samo nekaj dni je potrebnih, da se svet povsem spremeni. Še pred nekaj tedni se je lahko bralec zgodovinskih knjig nejeverno smejal naivnosti srednjeveških zdravnikov, ki so si za zaščito pred kugo nameščali strašljive kljunaste maske. Lahko se je čudil strogim karantenskim ukrepom renesančnih mest, da bi zajezile smrtonosne epidemije, in v Dekameronu bral o literarnih posledicah samoizolacije. Nekaj tednov po izbruhu koronavirusa pa lahko ugotavljamo, da se stvari le niso tako zelo spremenile. Medicinske maske, ki so izginile iz trgovin, imajo poleg praktičnih tudi nedvomne psihološke, morda celo magične posledice; v Italiji je v karanteni četrtina prebivalstva; na kateri izmed velikih ladij za križarjenje, ki skrbno izolirane čakajo na konec okužb, pa morda že nastaja Dekameron za enaindvajseto stoletje.
Koronavirus je na prvi pogled predvsem medicinska zadeva, vendar pa so izredne razmere odličen lakmusov papir vsake družbe. Še posebej prostorski lakmusov papir, ker ima vsaka nalezljiva bolezen to ključno lastnost, da pravzaprav govori o načinu komunikacije v prostoru. Izreki, kot je tisti znani stavek Margaret Thatcher, da »družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki in družine,« morda komu zvenijo prepričjivo, ko je obdobje gospodarske rasti in so dividende visoke. Ko pa se bolezen širi po prostoru celotnega planeta in se izkaže, da jo je mogoče samo deloma obvladovati, pa takšni ideološki konstrukti o med seboj nepovezanih posameznikih nujno padejo v vodo. Tudi v javnem diskurzu manj govorimo o medicinskih in bolj o prostorskih posledicah nove bolezni. Na prvi pogled koronavirus prostor predvsem fragmentira, izolira in individualizira. Enometerski radij okrog posameznika naj bi zagotovil, da ne pride do stikov z drugimi posamezniki, s katerimi bi se okužba lahko prenašala naprej. Spremenjene potovalne navade, delovna rutina in celo tako častitljivi obredi, kot so pozdravljanje in rokovanje, izgledajo danes bistveno drugače kot še pred enim tednom. Sveta danes ne spreminjajo več ideje ali politični projekti, ampak dogodki, kot so epidemije in globalno segrevanje – dogodki, ki postanejo preveliki, da bi jih lahko še naprej ignorirali.
Tudi koronavirus je vsaj za kratek čas prisilil globalno družbo, da se spoprime z nekaterimi dejstvi, ki jih je do sedaj uspešno odlagala vstran. Živimo skozi nazorno prostorsko demonstracijo, da smo že zdavnaj postali del svetovnega organizma in da je samoizolacija bodisi enega posameznika bodisi ene nacionalne države že vnaprej izgubljena bitka. Zato je jasno, da politična ureditev družb, v katerih živimo, ne sledi dejstvom na terenu. Zelo otipljivo pokaže tudi, kakšne posledice ima barbarsko dejstvo, da kljub tehnološki in gospodarski razvitosti zdravstveni sistem še vedno ni univerzalen in brezplačen. Ograje in zidovi na evropskih mejah ne zadržujejo niti globalnega segrevanja niti virusov, uspešno pomagajo samo pri nadzorovanju in discipliniranju človeških teles. Sicer je nekoliko ironično, da svet najhitreje in najučinkoviteje poveže ravno nalezljiv virus; vendar pa dogajanje v preteklih tednih tudi najbolj učinkovito demantira pogled na prostor in družbo, ki lastninsko pravico in materialno premožnost enači s pravicami in odgovornostmi. Globalno segrevanje ozračja in virus COVID-19 sta svet nepovratno povezala. Preizkus naše zrelosti pa bo, če ta povezava ne bo postala podobna zanki za obešence, ampak prvim nitim bolj egalitarnega in demokratičnega globalnega ustroja, v katerem bodo plačljivo zdravstvo, vztrajanje na čim višji gospodarski rasti in ograje na meji samo še na pol komični, na pol sramotni arhaični spomini nekega brezupno zastarelega sveta.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje revije Outsider in si oglejte spletno trgovino.
