Ne vem točno, kakšno mentalno sliko ima v glavi Slovenec, kadar razmišlja o Ukrajini … najbrž pomisli na Černobil. Ukrajinec pa bo gotovo pomislil na znano poezijo Tarasa Ševčenka (1814–1861) Višnjev vrt blizu moje hiše, v kateri je nekako prikazana ukrajinska idila; po delovnem dnevu ukrajinska družina mirno večerja zunaj, na svojem vrtu. Na tej sliki je prikazano vse: delavnost Ukrajincev, ljubezen do svoje zemlje, nuja po neodvisnosti in osebna svoboda, mir ter harmonija z okoljem. Druga slika, ki bi jo Ukrajinec verjetno dobil, če bi ga vprašal o domovini, je lik kozaka, znanega ukrajinskega vojaka, ki je za nas postal eden od glavnih likov, s katerim se gradita ukrajinska ljudska mitologija in kultura. Predstavljati si sodobno Ukrajino brez kozaštva 16.–18. stoletja ni mogoče! Seveda je samo po sebi razumljivo, da ta slika nikakor ne more biti povezana z mirom, ki ga predstavlja vojak! Že iz davnih časov smo Ukrajinci mentalno navajeni živeti med mirom in vojno, višnjevim vrtom Ševčenka in nevarno stepo, »frontier« evropske civilizacije in vzhodne mentalitete avtoritarizma in despotizma. Taka je naša usoda, taka je naša zgodovina, tak je naš geografski položaj, ki ga nismo izbrali. Že zdavnaj živimo tam, kakor poje ukrajinska himna (v polni različici), med Sjanom in Donom, in od zdavnaj smo del različnih imperijev, držav.

Vprašanje je: kako nam je kot narod sploh uspelo preživeti? Mogoče nas je prav ta »višnjev vrt« rešil.

Neodvisni smo postali leta 1991, neodvisni v naši zavesti smo postali šele leta 2014, po t. i. Revoluciji dostojanstva, ko je po dolgih letih prisiljenih političnih iger med Zahodom in Rusijo o nevtralnosti ukrajinski narod jasno in glasno povedal, da si želi iti v zahodno smer, torej smer demokratične države, z vsemi njenimi atributi, pravom, spoštovanjem človekovih pravic, neodvisnim sodstvom, svobodo do izbire in izražanja.

Ukrajinci smo od leta 1990 izvedli tri revolucije: študentsko gladovno stavko, t. i. Revolucijo na granitu (1990), Oranžno revolucijo (2004) in zadnjo, Revolucijo dostojanstva (2014), ki nam je na glavnem političnem prizorišču Ukrajine, trgu Majdan neodvisnosti, na kratko Majdan, odvzela na stotine življenj. To zaporedje revolucij  prikaže, da se Ukrajinci znamo postaviti za svoje, znamo se upreti oblasti, če se z njo ne strinjamo, in tudi zmagati. Na žalost smo bili takoj po dogodkih na Majdanu leta 2014 »kaznovani« od našega velikega soseda, ki nam je z vojaško silo odvzel in potem priključil polotok Krim (marca 2014), in že aprila so zakuhali vojno na Donbasu, ki jo – ne vem, zakaj – nekateri še zdaj imenujejo »ukrajinska kriza«. 

Do leta 2014 sem bila pacifistka, dejansko nisem marala vojske, nisem razumela, zakaj jo Ukrajina sploh ima (čeprav bi to, kar smo imeli do leta 2014 le težko imenovati vojska), podpirala sem odpoved Ukrajine (1994) jedrskemu orožju v Budimpešti (Budimpeštanski memorandum). Dokument, ki smo ga podpisali v zamenjavo na zagotovilo varnosti in celovitosti ozemlja; med državami, ki so to zagotavljale je bila tudi Rusija. 

Zdaj vidimo, kako se Rusija drži svojih obljub, ko so se pripeljali s tanki na našo zemljo, ozemlje suverene, neodvisne države, ki je v Evropi. Ukrajinci do zadnjega niso hoteli verjeti v možnost velike vojne, čeprav tudi leta 2014 nihče ni verjel, pa tudi sicer je bilo težko verjeti, da nam bo država, ki naokoli kriči o bratstvu in enotnosti, odvzela 7 % našega ozemlja. To je storila na grd način, ni priznala, da se bojuje z Ukrajino, igrala se je celo »mirovne enote« ali nekaj podobnega, svet je po tem dogajanju začel uporabljati izraz »hibridna vojna«. Po vseh svojih propagandnih medijih po vsem svetu so v lepi angleščini govorili o ukrajinskih »neonacistih«, »zatiranju ruskogovorečega prebivalstva« in še drugo. Presenetljivo, da veliko ljudi še zdaj verjame v absurdne izjave kremeljskih medijev, čeprav bi lahko glede na velike možnosti potovanj in pridobivanja informacij iz drugih virov pridobili realnejše podatke o dejanskem stanju na teh območjih.

Leto 2014 je bilo torej za veliko Ukrajincev neka prelomnica; začeli smo se na novo učiti svojo zgodovino, ne tiste, ki je bila natisnjena v Moskvi. Mnogo ljudi je začelo govoriti ukrajinščino (ker smo prej doživeli rusifikacijo), jezik svojih prednikov, pojavljati so se začele različne javne iniciative in projekti razvoja. Ukrajinci smo končno dojeli, da Ukrajina smo mi in mi smo Ukrajina. Na žalost so desetletja fizičnega uničevanja znanstvene in kulturne elite, Holodomori, življenje v Sovjetski zvezi pustili posledice. Ukrajinci smo še vedno infantilni, hitro verjamemo v populistične slogane, mnogi pričakujemo, da nam bo kdo drug napravil red v državi. To ni prav; to ne drži! Sami smo poklicani za to in to je odgovornost nas samih. Sami smo se dolžni za to bojevati! Veseli pa bi bili malo več empatije in pomoči od držav Zahoda. Za vrednote zahodne civilizacije smo že plačali 15.000 življenj, ki nam jih je odvzela osem let trajajoča vojna. Zdaj bo cena še večja! 

Upamo, da Zahod in ves demokratičen svet ne bosta le stala ob strani in gledala, kako ruska vojska mori Ukrajince, ter ob tem le izražala »globoke zaskrbljenosti«. Vojna se res dogaja le na ukrajinskem ozemlju, ampak v Ukrajini gre zdaj za to, kdo bo zmagal: barbarstvo ali demokracija? Preteklost ali prihodnost? Zdaj gre zares. Samo globoka zaskrbljenost pošasti ne bo ustavila. Ta vojna je spremenila svet, Evropa nikoli ne bo več taka, kot je bila prej. Spoštovati moramo ustaljene meje, če ne, sami dobro veste iz zgodovine, da ima lahko vsak nekaj ozemeljskih zahtev do soseda in potem lahko eksplodira vsepovsod. Zahodni svet je dolgo zapiral oči in v Putinu ni hotel videti tega, kar dejansko je, diktatorja in morilca. Zdaj moramo za to nedaljnovidnost s svojo krvjo plačati prav mi, Ukrajinci. Grožnja Putina vsemu svetu z jedrskim orožjem je nesprejemljiva, in to je zdaj slika »ruskega miru«, ki je daleč od moralnih vprašanj Dostojevskega, je pa blizu grozot stalinskih časov. Imperialistična miselnost v 21. stoletju ne sme biti tolerirana! Čas imperijev je minil, Putin pa tega nikakor ne razume in poskuša na novo zgraditi Sovjetsko zvezo in obrniti čas nazaj.

Celo, če Putin zavzame Ukrajino, ki jo je obkrožil z vseh mogočih strani in je pripravljal to vojaško operacijo pod imenom vojnih »učenij«, hladnokrvno, skoraj že pol leta, celo z ozemlja Belorusije, države, o neodvisnosti katere lahko pozabimo, celo, če nas okupira, mu ne bo uspelo! Ukrajinci se bomo na tak ali drugačen način uprli. Nismo več takšni kot prej. Leto 2014 nas je spremenilo za vedno. Putin si zdaj le koplje globoko luknjo, v katero bo kmalu padel in povlekel za seboj vso Rusijo. 

Ukrajina bo obstala, čeprav se to v tem trenutku mogoče sliši patetično, ker sta pravica in resnica z nami, Ukrajinci. Mi se bojujemo za našo svobodo in neodvisnost, za svojo zemljo, nikoli nismo nikomur ukazovali, kaj mora početi. Zato si tudi ne želimo, da nam ukazujejo drugi. Za svobodo bomo pripravljeni plačati s krvjo! Neverjetno je le to, da se to dogaja zdaj, v 21. stoletju.

Piše: Inna Demchenko Fröhlich, prevajalka in komunikologinja, turistična vodička po Ljubljani