Ste kdaj izračunali, koliko knjig, ki ste si jih izposodili v knjižnici, vrnete prebrane, koliko pa jih niti ne odprete, preden vam opozorilo iz knjižnice ne zagrozi z najresnejšo sankcijo, ki jo ta častitljiva ustanova pozna – zamudnino? No, kdo sploh še hodi v knjižnico – vendar pa se podobna dinamika odvija tudi na osebnih informacijskih pripomočkih; koliko zavihkov vašega spletnega brskalnika, ki ste jih, navdušeni nad vsebino, odprli, nato pa ogled in branje odložili za nedoločeno trajanje v prihodnost, ko boste zanje našli čas, še čaka na ogled? Na mojem brskalniku je takšnih zavihkov trenutno dvainsedemdeset, številka pa se je v preteklosti povzpela že tudi do sto petdeset. Nad prakso sem se resno zamislil šele, ko mi jih brskalnik po nesrečnem naključju ni obnovil. Abstinenčni šok je bil v primerjavi s kakšno resnejšo zasvojenostjo dokaj blag, vendar pa me je bolj zaskrbela že sama povezava med abstinenčnim šokom in internetnimi zavihki … Zdelo se mi je, da se je skozi čas skrbno sestavljen nabor relevantnih in zanimivih spletnih strani, ki naj bi jih v miru pregledal in prebral nekje v nedoločeni prihodnosti, naenkrat sesul v nič. Pravzaprav je bilo tisto, kar je bilo zares moteče, izguba možnosti za ogled, ne pa izguba ogleda samega. Že samo z odprtjem in zabeleženjem strani je bilo opravljeno delo, ki je bilo dovolj izpolnjujoče, da sem lahko branje prestavil za nedoločen čas. V trenutkih slabosti sem še sam začel dvomiti, ali se bom kdaj zares prebil čez vseh sto petdeset zavihkov, vendar pa me to ni ustavilo pred kopičenjem novih – kopičenjem, ki ga je lahko prekinila le (trenutna) streznitev v obliki digitalne pozabe, za katero še danes krivim izključno svoj brskalnik.

Dinamika, kjer kot nekakšne digitalne veverice zbiramo koščke informacij in jih skrbno arhiviramo za prihodnost, ne da bi jih kdaj zares predelali, se v največji meri kaže na medmrežju, ki je v kratkem času postalo skoraj izključno orodje za pridobivanje informacij – del te dinamike so tudi vsi filmi, ki smo si jih skrbno arhivirali v urejenih mapah in še danes čakajo na ogled, vsi pdf-ji knjig, ki jih bomo »enkrat« prebrali, in pravzaprav vse zbirke informacij, ki jih kopičimo za neuresničen trenutek nekje v prihodnosti. Vendar pa lahko to, na videz iracionalno ravnanje v takšni in drugačni obliki opazimo pri skoraj vsakem tehnološkem posredniku informacij. Dobri stari kopirni stroj je klasični primer takšnega ravnanja: še nedavno so bili kupi fotokopij zanimivih knjig vsakodnevna ustreznica današnjim neprebranim zavihkom. Podobno velja za videorekorder in kupe videokaset, na katerih smo zabeležili vse, kar naj bi »nekoč, ko bo čas« pogledali, saj tistih oddaj in filmov res nismo hoteli zamuditi.

Takšna dinamika je prejela celo svojo akademsko oznako, teorijo in glavnega teoretika. Avstrijski filozof in kulturni teoretik Robert Pfaller, ki je v družbi Mladena Dolarja in Slavoja Žižka pogost gost tudi na ljubljanskih simpozijih, je na prelomu tisočletja osnoval pojem »interpasivnost«, ki ga je definiral kot delegirano uživanje. Gre za na videz paradoksalno zloženko iz pojmov »interaktivnost« in »pasivnost«. Pfaller označi za interpasivnega subjekta tistega opazovalca, ki okoliščino, da je mogoče veliko videti, zaznava tako, kakor da je videl veliko. Namesto, da bi hoteli sami uživati v nekem dejanju, prepustimo to vlogo posredniku in v tem delegiranju sami najdemo nov, »interpasivni« užitek. Verjetno najbolj znan primer takšnega užitka je »konzervirani smeh«, vnaprej posnet smeh navideznega občinstva, ki se v bolj ali manj zabavnih oddajah krohota namesto nas. Pri tem spominja na vlogo zbora v grški tragediji, na katero opozarja že Lacan. Zbor, ki mu je prepuščena vloga komentatorja glavnega dramskega dogajanja, nadomesti našo interakcijo z odrsko uprizoritvijo, tako da se lahko mirne duše naslonimo nazaj in pasivno uživamo. Takšno delegiranje pravzaprav pomeni subtilen beg pred lastnim užitkom in predajo uživanja posredniku, pri tem pa odkrijemo novo vrsto interpasivnega užitka.

Zdi pa se, da je neka specifična oblika interpasivnosti obstajala že pred tehnološkimi vmesniki in pripomočki pri pretoku informacij, vztraja pa še danes. Arhitektom je dobro znana. V mislih imam dokaj pogosto zgrešeno srečanje med naročnikom in projektantom, navadno pri prvi predstavitvi arhitektovih zamisli. Zgrešeno zato, ker arhitekt naročnikovo navdušenje pogosto napačno tolmači kot entuziazem za načrtovano zgradbo, naročnik pa arhitektove načrte dojema interpasivno: načrti sami mu povzročajo ugodje, ne da bi zato moral zgradbo zares zgraditi. Pravzaprav mu ravno zato, ker je nad načrti navdušen, hiše ni več treba zgraditi. Arhitekt se tako naenkrat znajde v vlogi gradbenika naročnikovega užitka, ne pa njegove hiše. Ta užitek je po navadi užitek nad novim, nad velikopoteznim in nad lepim; poleg vsega tega je dokaj poceni, ker je grajen iz papirja in računalniških ur, potrebnih za izdelavo renderjev in fotomontaž. Vse prepogosto se ob preskoku na naslednjo stopnjo projektiranja začne povsem drugačna zgodba, ki, tako se zdi, arhitekta kljub svoji večno ponavljajoči se pogostosti vedno znova preseneti. Prej navdušeni, entuziastični in neproblematični »mecen« se čez noč prelevi v malenkostnega stiskača, ki zasnovo drobi, manjša in nasploh preobraža v »hišo čez cesto«; še en duplikat konvencionalnega dela in bivanja. Kar so za arhitekta le različne stopnje iste ideje, se za naročnika pogosto (in nezavedno) zdi popolnoma dvotirni sistem, morda zajet v proslulem geslu: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Pogosto se projekt v »novem dnevu« kar ustavi zaradi administrativnih ovir, pomanjkanja denarja ali odsotnosti realnih potreb po novi zgradbi. Kot da bi naročnik želel kupiti samo navdušenje nad novim projektom, ne da bi ga moral zares izvesti … Interpasivno projektiranje – projektiranje za že vnaprej neizvedljivo prihodnost. Poleg tega streha imaginarne hiše na načrtu nikoli ne zamaka, temeljenje brez posedanja prenese še tako velike obremenitve, stroškov vzdrževanja pa sploh ni. Kar je za arhitekta amputacija vizije in hladen tuš, pa je za naročnika pogosto lahko čisto dobra kupčija: saj je navsezadnje želel kupiti le malo »sanj«, malo navdušenja. Dokaj ugodna investicija, še posebej pri današnjih projektantskih cenah idejnih projektov …

Miloš Kosec