Outsider – revija, ki presega meje je mlada, mednarodna revija o arhitekturi, širši kulturi in zanimivih osebnostih. Revija je nastala zaradi navdiha nad bogatim kulturnim prostorom, iz ljubezni do ustvarjanja in iz upora proti pasivnosti. Revija izhaja v slovenski in nemški izdaji, junija 2016 pa načrtujemo tudi hrvaško izdajo.
Tukaj lahko pokukate v 4. številko. Tema: FANTAZIJA.
1.poglavje: TEMELJI
ARHITEKTURA IN LITERATURA, piše Miloš Kosec
PASCADE, skrivnostna slastna jed, piše Shin Sato
Psihoanaliza: FANTAZIJA – KAJ JE TO, piše dr. Igor Okorn
Pogovor z znanstvenikom Gašperjem Tkačikom, ki proučuje biofiziko vida. OPTIKA ZAVESTI, pogovarjala se je: Nina Granda
“Vid je naš primarni čut. Velik del človeških možganov, okrog 20 % možganske skorje, je razvit zato, da procesira slike. Bistveno lažje razumemo zelo kompleksne strukture, če so vizualne, težje pa razumemo iste strukture, če nam jih nekdo predstavi na nevizualni način, številčno, opisno. Ne bi potrebovali intuitivnega znanja, ki ga ima vsak človek, ampak zelo dosti analitičnega, zavestno treniranega znanja, da bi iste odnose ali strukture razpoznali iz numeričnih podatkov. ”
2.poglavje: PROSTOR IGRE
Zakaj prostorska problematika umetniških akademij še vedno ni rešena? ZIGURAT UMETNOSTI: Peter Karba
Pogovor z režiserjem Janom Cvitkovičem: ČLOVEK JE LAČNA ŽIVAL, pripravil Matej Mljač
IN KAJ STE VČERAJ JEDLI, GOSPOD NADKLOBUK?
Tinka B. Prekovič, Alan Hranitelj
Intervju z gledališkim scenografom Brankom Hojnikom: ALI BODO ZDAJ TE DESKE ZDRŽALE TA VIHAR?
“V resnici je Branko Hojnik veliki scenograf mlajše generacije. Sodeluje pri monumentalnih gledaliških in opernih uprizoritvah v Sloveniji in tujini. Leta 2014 je prejel Borštnikovo nagrado za scenografijio v Svatbi in v Kralju na Betajnovi. S predstavami Iliada, Othello, Kaligula, Hamlet, Peer Gynt, Hinkemann in opero Orfej in Evridika se je šele začelo. Raziskuje osnovne gradnike odrskega prostora, ki ga razdira, razstira, sestavlja, obrača na glavo, preizkuša njegove meje, gleda med publiko, med luči, v temo. Išče samoumevno, da bi se o njem ponovno vprašal. Tehta. Počasi. Zmerno radikalno. In na koncu bo njegova scenografija neskončna monumentalna praznina.”
Matej Mljač se je pogovarjal z Janom Cvitkovičem:
MM:
»Ni me strah smrti. Bojim se življenja.« je pisalo na neki steni nekega
bifeja, kjer sva bila pred leti privita na šank in se pogrezala in plezala skozi noro noč črnih najlonk in halucinogenih pokrajin. Katera faza potovanj ti je bliže: smrt življenja ali življenje smrti?
JC:
Mislim, da je za vsakega človeka najpomembnejši del življenja
prav smrt. Šele ko se nehaš bati smrti, ko se sprijazniš
z njo, lahko normalno prenašaš življenje. Na žalost zahodnjaki
tabuiziramo smrt in se je zato bojimo. Mislim, da bi že
v osnovni šoli morali poučevati predmet Smrt. Otroci bi se
morali soočiti s smrtnostjo in jo dojet kot sestavni del svojih
življenj. Vsak dan se v bistvu pripravljamo na smrt. Z vsakim dotikom svojega otroka smo bližje smrti. Smrt je hkrati nov začetek. Tako kot rojstvo, ki ga v nasprotju s smrtjo častimo in se ga veselimo. Zakaj se potem ne veselimo tudi smrti, ki je logična posledica rojstva?
V vsaki številki revije Outsider objavljamo kolumne izjemnih avtorjev, ki jim zaradi geografske dislociranosti pravimo outsiderji. O fantaziji pišejo: Alenka Kraigher, Zorana Bakovič, Monika Žagar, Nejc Pohar, Rene Maurin, Tevž Logar, Filip Drnovšek Zorko, Branko Gradišnik, Romana Lilič in Jani Pirnat.
3. poglavje: PRAVILA IGRE
O tem, zakaj je kakovostno arhitekturo v Sloveniji tako težko realizirati.
Matevž Granda: Slovenci se radi pohvalimo z lepoto naše dežele. Z njo se pogosto identificiramo. Že stoletja jo opevajo naši pesniki. Lepota naše dežele je v refrenih naših popevk. In ko bentimo o vsakodnevnih težavah, nas misel na lepoto naše dežele pogosto opogumi in nam pomaga naprej. Obstajajo bajke o neizmerni lepoti, ki so nam jo namenila razna božanstva. Naše lepote so tudi argument, s katerim vabimo obiskovalce in turiste.
Res imamo lepo deželo, toda da ugledamo njeno pravo lepoto, moramo uporabiti kar nekaj filtrov. Najprej se moramo pretvarjati, da živopisne, napol dokončane in prevelike sosedove hiše ni. Tudi sosedovega soseda moramo izbrisati. Ignorirati moramo gradbeno jamo tam čez in razpadajočo kulturno dediščino, za katere prenovo nima nihče denarja, kaj šele ideje. Spregledamo še slabe ceste, polfunkcionalne mostove* in raznorazne ograje. Ko se naučimo v okolju uzreti le redke skladne hiše, sem in tja kakšen kozolec, ljubka historična mesteca (predmestja in generične poslovno-obrtne cone seveda ignoriramo), potem lahko res vzkliknemo: Slovenija, od kod lepote tvoje?!
Občutek imam, da nas je narava obdarila s takšno preobilico lepote, da je v grajenem okolju sploh ne pogrešamo.
…
V Sloveniji vsako leto diplomira okoli 200 arhitektov in urbanistov. Smo dežela, ki ima nadpovprečno število arhitektov na prebivalca. Vendar nam to ne zagotavlja kakovostnega bivalnega okolja. Če analiziramo grajeno okolje, bi morda sklepali, da nam arhitektov primanjkuje. Prostor je nasičen z razpršeno stihijsko gradnjo. Mestna središča so pogosto neurejena, še bolj predmestja. Gradbene jame in nepremišljenost dajejo slutiti, da svojega prostora, čeprav je zelo omejen, ne cenimo. Prostor ni vrednota, ki bi jo negovali.
Izobrazba arhitektov ni slaba. Mnogi v Sloveniji izšolani arhitekti so zelo uspešni v tujini. Seveda je veliko dobrih tudi doma. Vendar je veliko tudi takih, ki obupajo in se prekvalificirajo. Največkrat zaradi dolgotrajnih in zapletenih birokratskih postopkov. Zaradi nesmiselnih in zastarelih prostorskih aktov, zaradi pogostega spreminjanja zakonodaje ali zaradi neurejenega nadzora nad cenami storitev, ki so včasih sramotno nizke (ali pa so storitve celo brezplačne).
Irena Majcen se je zdela glede na dosedanje izkušnje in trenutni položaj najprimernejša sogovornica na temo problematike urejanja prostora. Z lastnimi izkušnjami in prenekaterimi znanimi težavami kolegov arhitektov v mislih sem se najavil na ministrstvu. Vprašanja smo vnaprej poslali po elektronski pošti. Ko so bila odobrena, smo dobili termin. Irena Majcen je prijazna in odprta oseba. Ko se je že zdelo, da bo na vsa vprašanja odgovarjala po vnaprej zapisanih odgovorih, se je najin pogovor kmalu oddaljil od strogo formalnega zapisa. Kljub gostobesednosti so nekatera vprašanja ostala brez jasnih odgovorov. Se mi je pa razjasnil odgovor na eno vprašanje; zakaj je v urejanju prostora in skrbi za arhitekturo tako, kot je. Namreč, skoraj polovica občin še nima sprejetih novih OPN, za katere je bil skrajni rok v letu 2008. OPN pa je temeljni dokument o urejanju prostora. Med občinami brez OPN je tudi Slovenska Bistrica, kjer je ministrica županovala med letoma 2005 in 2010.
Intervju je potekal v tednu po terorističnih napadih v Parizu in dva tedna pred konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP21) v Parizu. Ministrica je bila skeptična glede izvedbe konference, še bolj glede njenega uspešnega zaključka. Slovenija spet brez jasnih stališč?
Sledi pogovor z ‘velikim kreatorjem’, avtorjem 5000 stanovanjskih hiš v Sloveniji, gradbenim inženirjem Stanislavom Klemenčičem..
V Sloveniji je tudi veliko izjemno kakovostne arhitekture. Aleš Gabrijelčič se je pogovarjal z arhitektoma Tomažem in Leno Krušec:
Čemu gre po vajinem mnenju pripisati tako velik razkorak med arhitektom ter naročnikom? Kako to, da pri nas dobra arhitektura doseže le zgornjih nekaj odstotkov ljudi, največ projektov pa prevzamejo in vodijo gradbeniki? Bi se morali spremeniti in prilagoditi arhitekti sami ali problem leži v sistemu izobraževanja, zakonodaji?
Za dobro arhitekturo je vedno treba imeti dobrega investitorja. Kadar je govor o človeku oziroma instituciji, ki dela za trg, pa mora biti arhitekt toliko širok, da se zna pogovarjati tudi o finančni vzdržnosti določenega projekta. Investitorju je v tem pogledu treba prisluhniti, in če je upoštevan, tudi veliko lažje sprejme predlagane arhitekturne ideje. Žal pa v Sloveniji obstaja velik delež ljudi, ki imajo lastne specifične želje, niso pripravljeni prisluhniti strokovnemu mnenju in je z njimi tudi nemogoče sodelovati. Krivda za ta delež leži predvsem v izobraževanju. Tu obstaja nekakšna luknja, saj ljudje ne poznajo sodobne arhitekture in hkrati ne vedo, kaj jim ta ponuja. Veliko krivdo za nedavni upad kakovostne arhitekture pa nosi tudi ukinitev instituta natečajev, ki je v prejšnjem desetletju poskrbel za velik bum sodobne slovenske arhitekture – arhitekture, ki je tudi obkrožila svet. Ne nazadnje pa del krivde za trenutno situacijo leži tudi v nas samih, saj ob priložnostih morda ne znamo dovolj enotno stopiti skupaj in izpostaviti problemov znotraj stroke.
4. poglavje: ARHITEKTURA
Arhitektura Krušec: Hiša na Golem in objekt SNZ
KOMPONENTA BREZČASNOSTI, pripravil Aleš Gabrijelčič
Robert Veselko/RVA
SLAMA, LES, ILOVICA, piše: Larisa Brojan
ZAMUJENE PRILOŽNOSTI ALI RAZVOJNI PREBOJ?, piše: Miloš Kosec
Svet Vmes
PRENOVA VHODNE AVLE GIMNAZIJE POLJANE, pripravila Nina Granda
V poglavju Krog preberite:
Silvije Arc Popovič: NE DOTIKAJTE SE MOJIH KROGOV, piše Slavojka Akrapovič
Celomesečni intervju z oblikovalcem Omerjem Arbelom: MATERIAL MI SAM PRIŠEPNE, KAJ SI ŽELI POSTATI, piše Nataša Kralj
Désirée Kolarec: O DVEH ŽENSKAH IN NJUNEM ZLATEM PRSTANU, piše Tinka B. Prekovič
GORIŠKA METROPOLA: ČUDEŽNA DIALEKTIKA NEKEGA MESTA, piše Miha Kosovel
VEČNI VIRUS URBANEGA ČEBELARJENJA, piše Gorazd Trušnovec
O črkovni družini FINITO, ki jo uporabljamo v reviji, smo se pogovarjali z njeno avtorico, oblikovalko Andreo Anner
Zgodba arhitekta Vinka Glanza, pišejo: Nika Grabar, Miloš Kosec, Hana Cirman, Ajda Schmidt, Nejc Černigoj
Naročite se na revijo Outsider ali jo kupite na enem izmed 405 prodajnih mest po vsej Sloveniji.
