Standardizacija gradnje ni izum moderne. Želja po individualnosti, raznolikosti in drugačnosti pa do neke mere je: ta je postala ključni gradnik identitete stanovalca šele v dvajsetem stoletju – stoletju, ki je tudi na področje bivanja dokončno vpeljala industrijsko proizvodnjo. Za dokaze te teze se lahko ustavimo v devetnajstem stoletju, ki ga zaznamuje repetitivna in po vsej Evropi zelo podobna gradnja meščanskih najemniških stanovanj (ljubljanskih primerov smo se bežno dotaknili pred kratkim), ki je prevzela univerzalno govorico historicističnega fasadnega plašča in ponavljajoče se tlorisne sheme. Lahko se premaknemo še malo dlje v preteklost in preučimo tipe kmečkih hiš; arhitekture torej, ki je praviloma ni soustvarjal arhitekt (velikokrat pa tudi ne poklicni zidar) – ta je seveda podvržena več spremenljivkam in variacijam, pač glede na razpoložljiva gradiva, stike z okolico in povprečno premožnost pokrajine. Vendar pa v celostnem vtisu kmečkega bivališča bolj kot želja po individualnosti prevladuje sledenje stoletni, racionalni in konvencionalni shemi – bistveni odkloni od nje smo skoraj nezamisljivi (tako, kot je v celinski Sloveniji shema “hiša-veža s črno kuhinjo v podaljšku-kamra” v sicer mnogih izpeljankah skoraj izključno pravilo). Podobne ugotovitve nas čakajo tudi dlje v preteklosti; če omenimo le samostane in gradove, ki so bili ravno zaradi zahtevne gradbene tehnologije v naše okolje na svojih začetkih preneseni brez velikih variacij glede na vzore v Zahodni Evropi, nam teze najbrž ni več treba podrobneje dokazovati. Težnja po standardizaciji se je lahko obrnila v svoje navidezno nasprotje, torej težnjo po specifičnosti, šele, ko je standardizacija postala popolna, ko se je izbrisala minimalna razlika med realizacijami osnovne sheme. Arhitektura se je industrializirala, s tem pa pri svojih stanovalcih izzvala reakcijo, ki jo iz naših logov in gajev poznamo predvsem v obliki zdaj že razvpitih živobarvnih fasad na individualnih hišah ter raznolikih zasteklitev balkonov v blokovskih naseljih.
Kdor si je kdaj ogledoval blokovska naselja iz sedemdesetih in osemdesetih let širom Evrope (pravzaprav je čisto vseeno, če je šlo za ona na Zahodu ali tista na Vzhodu), se ni mogel izogniti sklepu, da se naša naselja poleg prevladujočega inteligentnega urbanizma odlikujejo tudi po skoraj domačijski majhnosti – seveda šele primerjalno s tujimi primeri. Vendar pa je prefabrikacija in industrijska standardizacija tako tu kot tam izbrisala minimalno razliko med posameznimi objekti in v samem jedru spremenila način bivanja. Romunski fotograf Bogdan Gîrbovan je na to temo opravil preprosto, pa povedno fotografsko raziskavo, ki se mu je porodila ob obisku soseda v svoji stolpnici v Bukarešti, kjer je opazil, kako zelo drugačno od njegovega stanovanja je arhitekturno sicer identično sosedovo bivališče. Fotograf je tako začel obiskovati svoje sosede (natančneje: sosede pod in nad sabo; gre za deset arhitekturno enakih enosobnih stanovanj v ravno toliko nadstropjih) in jih prepričeval, da mu svoja bivališča pustijo fotografsko zabeležiti – vedno iz iste točke. Serija fotografij, s katerimi se spuščamo po vrsti od desetega do prvega nadstropja, tako v podobah ugotavlja nekaj približno podobnega, kot je ubesedil Koolhaas (“Ljudje lahko naseljujejo karkoli. Lahko so nesrečni ali presrečni v katerikoli arhitekturi. Bolj in bolj sem prepričan, da arhitektura s tem nima nič. Kar je za arhitekte obenem osvobajajoče in alarmantno”) … Ali pa tudi ne? Ne smemo pozabiti, da individualnost in sprecifičnost na fotografijah ni le apriori danosti, ampak je v določeni meri tudi reakcija, posledica repetitivnih arhitekturnih pogojev. Zdi se, da arhitektura nikoli ne more biti le nevtralna platforma za pluralno bivanje – še najmanj pa tista, ki si z uniformnostjo in standardizacijo to še posebej prizadeva.
Miloš Kosec
Fotografije so last fotografa Bogdana Gîrbovana
