Nedavno je v Dobrni zaživel sodoben lesen vrtec, ki so ga zasnovali v biroju Trije arhitekti.
Ob tem smo se pogovarjali z vodjo biroja, arhitektom Andrejem Mercino, ki pravi, da v biroju preprosto počnejo stvari na način, ki jim je blizu in v katerem uživajo. In to vedno bolj … v neposrednem stiku s strankami, ki postajajo njihovi prijatelji, ko jim v začetku zlezejo pod kožo in poskušajo iz njih potegniti tiste skrite potenciale. To velja tako za podjetja, kot za fizične osebe.
Biro Trije arhitekti je nastal leta 2005 v Ljubljani. V času obstoja so se ukvarjali z najrazličnejšimi arhitekturnimi nalogami. Med odmevnejše realizacije biroja spadajo med drugimi slaščičarna Lolita, Prenova Trnovskega pristana in zapori na Dobu.
Leta 2014 je bil realiziran vrtec Dobrna. Sta zasnova in izvedba potekali brez težav?
Vrtec ima za seboj dokaj težaven porod, ki je zahteval svojo ceno pri določenih izvedenih rešitvah. Stečaj prvega izvajalca in velike napake, ki jih je zakrivil pred tem, so lahko bile zgolj delno korigirane z delom drugega gradbenega izvajalca.
A zato smo še toliko bolj veseli, da je osnovni koncept obstal. Mehka forma, ki iz ortogonalnega dela, konteksta sosednje šole in zdravstvenega doma, zavije v povsem šotorsko zasnovo igralnic sredi parka, oz. pred desetletji zasajene zasnove nikdar dokončanega spominskega parka. Iz tega vidika je bilo vrtcu resnično lepo postlano. Lokacija na meji med odprtimi zelenimi površinami in kompaktno poselitvijo na severu je preprosto čudovita.
V čem je pomen dobro oblikovanih prostorov za otroke?
Spomnim se komentarja ravnateljice iz časa oblikovanja; takrat se je odpiral nek drug vrtec, nagrajena arhitektura. Zgodilo pa se je, da otroci po otvoritvi na noben način niso želeli naseliti tega vrtca, nekako niso razumeli te nagrade …
Kakšno tremo sem imel ob otvoritvi. A vsi ti strahovi so zbledeli, ko sem videl, kako so otroci potem noreli po prostorih vrtca, kako jim vzgojiteljice ves prvi teden sploh niso dale igrač, temveč so mali raziskovali in se igrali po prostorih, opremljenih zgolj z najnujnejšo opremo. Seveda je tu tudi edukativni vidik, ki ima nedvomno dolgoročne pozitivne posledice. Prostorska kakovost je povsem ločena od arhitekturnega stila, modnih tendenc in kar je še kratkoročnih zapovedi.
Kakšne možnosti v arhitekturi ponuja les?
Hja, res veliko … pomembno je, da nas prisili v celostno razmišljanje, ki vključuje taktilne vidike, grabeno specifične, trajnostne vidike, tako v smislu dolgoročno vzdržnih celostnih rešitev kot spremenjene percepcije trajnosti iz vidika staranja lesa.
Les s časom spreminja svojo podobo. Lahko to lastnost razumemo kot prednost?
Ne vidim razloga, zakaj bi to specifiko razumeli kot prednost, je pač ena od lastnosti, podobno, kot se kamen stara na svoj specifičen način. Res, priznam, nisem pristaš zadnja leta tako promoviranega čislanja lesa. Je pač eden od čudovitih materialov, a zgolj eden izmed številnih. Ima objektivne pozitivne lastnosti vključno z nizkim ogljičnim odtisom … a nič ne more prekašati uravnovešenega, umirjenega pogleda na celoten spekter nabora materialov okoli nas.
Aktivni ste tudi v tujini. Se naročniki v tujini razlikujejo od slovenskih? Kako se znajdete v tujih kulturnih okoljih?
Naročniki so kot pri nas. Ljudje smo ljudje, glavno vprašanje je bilo, kako bomo zmogli odreagirati na različne kulturne kontekste. Ti pa se v naših strankah zgolj posredno odslikavajo. Razlika pa je drugje; v tujini od prvega dne, pred letom in pol, delamo v zelo jasnih odnosih. S strani naših strank je jasno in brezpogojno izražena želja, da delajo z nami. To je izjemno pomembno in marsikaj spremeni.
Kaj sodelovanje z arhitektom doprinese naročniku?
Želel bi si verjeti, da preprosto lepše bivalno okolje. Lepše, kar pa nima nujno dosti zveze z estetiko …
Pripravila: N.G.
Arhitektura: Trije arhitekti
Projektivna skupina: Andrej Mercina, Ksenija Intihar Šćulac, Goran Raspor, Eva Štrukelj, Jagoda Jejčič, Primož Pavšič
Leto izvedbe: 2014
Fotografije: Miran Kambič
