Advertisement
kolumna 03
KO VSE NAŠTUDIRAŠ, SE PREPUSTI INSTINKTU

Pri nas naj bi nekaj znal, potem ko si se izšolal v temu namenjeni učni ustanovi, in še nekaj letih prakse. Tukaj pa naj bi se ves čas učil, in bil pravzaprav nenehno na dopolnilnem izobraževanju.

Kot igralec v Ameriki se moraš nenehno izobraževati in dopolnjevati svoje znanje, biti povsem v skladu s sodobnimi smernicami na trgu dela − nenehno na lovu za službo − in brez dela. Vsak dan prinaša kaj novega, nove vloge, vedno je potrebno novo znanje. In prav za vsako vlogo se moraš naučiti kaj, na kar še včeraj ne bi niti pomislil. Drugačen naglas, način govora, morda kakšen nenavaden telesni gib; ali pa moraš osvojiti novo strokovno znanje, recimo o detektivstvu, kvantni fiziki, mentalnih bolnikih itd., ter potem priti na avdicijo, kot da bi bil strokovnjak. Na nešteto tečajih in šolah te učijo, kako se najbolje pripraviti na avdicijo in snemanje, toda vseeno se nekaterih stvari ne moreš naučiti drugače kot v praksi. Velikokrat imam preblisk, malo preden moram stvar odigrati. Čeprav sem pred tem vse naštudirala do potankosti, to včasih tik pred zdajci zavržem in prikažem nekaj povsem improviziranega. Hecno pri tem je, da ti pravzaprav tak napotek dajo v večini igralskih šol: da se moraš na vse temeljito pripraviti, podrobno raziskati okoliščine, zgodovino likov, časa in prostora. Potem naj bi načrtoval svoje gibanje po prostoru, kako bo tvoj lik prijel kakšen predmet, kaj mu bo rojilo po glavi, kaj hoče v danem trenutku, kaj je hotel tik pred tem in kaj ga teži. Zatem naj bi vse to zmešal skupaj, na koncu pa na vse zopet, milo rečeno, pozabil in pustil, da te vodi instinkt.

Potem so tukaj še nasprotujoči si napotki različnih učiteljev, ki jih je treba nekako vse vzeti v obzir. Največ uporabnega sem se naučila od učitelja Scotta Millerja, katerega tehnika je vsebovala tako imenovani integrirani pristop k igranju, ki je znal povezati znanje različnih področij (telo, glas, interpretacija) v istočasno delujočo celoto. To tehniko uporabljam še danes, in na vseh mogočih področjih. Je pa zanimivo, da se česa tako natančnega sama ne bi nikoli domislila, in težko rečem, da sem na takšen pristop naletela kdaj prej kje drugje − ne v ameriških ne v slovenskih šolah. Pristop zahteva le malce več zbranosti kot sicer. V predpripravah se moraš osredotočiti na tri ali štiri stvari hkrati v izrazito kratkem časovnem odseku svoje igralske kreacije, sekundi ali dveh. Tako zavedno vplivaš na to, kako bo deloval tvoj instinkt, ko boš dejansko igral.

V New Yorku je z izobraževanjem sicer povsem drugače kot pri nas. Pri nas naj bi nekaj znal, potem ko si se izšolal v temu namenjeni učni ustanovi, in še nekaj letih prakse. Tukaj pa naj bi se ves čas učil, in bil pravzaprav nenehno na dopolnilnem izobraževanju. Toda kljub temu te vedno kaj preseneti. Čeprav že dolgo vem, da bom za večje vloge na avdicijah vedno imela na voljo le nekaj minut, da prepričam odgovorne, sem vseeno vsakič znova osupla nad tem, kako na hitro želijo, da zdrdram svoje besedilo. Pred kratkim je to moje »drdranje« obrodilo sadove in znašla sem se na visokoproračunskem snemanju televizijske serije, kjer mi je potem komaj kdo kaj rekel, saj se je od vseh igralcev pričakovalo, da že vse »znamo«. Režiser je bil brez glasu in se je ukvarjal predvsem s tem, kje bo kdo stal, tako nismo imeli nobenih pravih igralskih vaj. Komaj smo se drug drugemu predstavili, že je asistent rekel »akcija«. Zatem smo igralci ponavljali sceno, posnetek za posnetkom, po najboljših močeh, kot smo vedeli in »znali«. Tega se zagotovo ne da naučiti kje drugje kot na kraju samem, ne glede na to, kolikokrat si bil v popolnoma enaki situaciji ali česa so te učili v šoli. Ko privre adrenalin, se učiš sproti, nato analiziraš za nazaj. In samo upaš lahko, da ti bo izkušnja naslednjič kaj bolj pomagala.

Podobno je pri gledaliških predstavah, saj vsaka zahteva drugačen pristop. Nekateri projekti se zdijo pravi mačji kašelj, spet drugi so težki in si moramo razbijati glavo, da bi se kam premaknili. Večinoma nastopam v avantgardnih predstavah in bi si zato lahko mislila, da bom lažje premagovala ovire, ki jih postavlja avantgardna dramatika. Vendar sem vsakič znova pred novimi izzivi. Če je enemu režiserju všeč določen pristop, se bo drugemu zdel povsem napačen. Tako si moram sproti izmišljati nove rešitve. Nekako je pri vsem skupaj najpomembneje, da pridem na vaje čim bolj odprta za nove ideje in pripravljena vsak hip zavreči staro »znanje« ter odkriti novo. Trenutno se spopadam z absurdno predstavo poljskega dramatika Slawomirja Mrožka. Ob njej ugotavljam, da se ne bi mogla nikjer prej naučiti pravilnega načina uprizarjanja njegovih del, saj Mrožka v takšni postavi in z našo režiserko pred tem še nikoli niso uprizorili, tako da »pravega« načina še ni bilo. Našli ga bomo, upam, v naslednjih tednih.

Prejšnji mesec sem odigrala neke vrste polkovnika v absurdni izmišljeni državi, nekakšni izkrivljeni Severni Koreji. Zadeve sem se optimistično lotila z nekaj idejami, ki sem jih uporabila, ko sem igrala podobno vlogo v eni izmed prejšnjih predstav. Režiser je seveda takoj vse zavrgel. Spet sem se lahko najbolj naslonila le na to, da se bo pravi način odkril sproti. In k sreči se tudi je.

Pred tednom dni sem prvič nastopila na javni prireditvi v različici stand-up vloge, pred petstoglavo množico. Med gledalci so bili ljudje, o katerih sem pripovedovala, zato sem bila izredno živčna. Šlo je za nekaj povsem drugačnega od česar koli, kar sem počela prej. Projektu bi se bila na začetku najraje izognila, ker dejansko nisem imela nobenega pravega predznanja. A nekaj mi je reklo, da si je dobro nabirati izkušnje, in z njimi novo znanje. Izzvati samega sebe. Na prireditvi se mi je malo zatresel glas in skoraj sem izpustila najpomembnejši stavek, toda potem je steklo. Kot očitno vedno steče.

Če sem se iz vseh svojih preteklih izkušenj, šolanj in nezgod kaj zares naučila, je to predvsem zavedanje, da ne bom nikoli ničesar zares znala, ampak da bom najverjetneje znala ravno dovolj, da bo nekako šlo.

Napisala: Alenka Kraigher

 

*kolumna je bila objavljena v 3. številki revije Outsider, ki je izšla oktobra 2015

Naročite revijo – pišite nam! [email protected]

 

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.