Zadnji teden januarja, dan po odkritju podobnosti med primeroma Lovecroft in Kokon, višji inšpektor Paddy Scotch ob šestih zjutraj prevozi vse rdeče luči, da bi čimprej prispel do Vitruviusa in govoril z Lu Lovecroft. Na sodišču mora biti ob 15h, in če bi do takrat dobil vsaj droben dokaz … Verjetno je prepozno, a Paddy Scotch v stanju povišanega adrenalina raje niti ne razmišlja. Ker partnerji v Vitruvius ne prihajajo pred deseto, je biro zaklenjen. Višji inšpektor v enem od oken (Jesenskem salonu) vidi luč, vendar sta tam samo Mariela Žašler in Robin Grad, ki sta vso noč raziskovala profil pasje ute povprečnega bodočega naročnika PTH. Kadar so pripravniki sami, vrat ne smejo odpirati tujcem. Višji inšpektor Paddy Scotch čaka v Starbucksu čez cesto, in čeprav se zdi, da se ga v življenju večinoma drži smola, je tokrat drugače: že okoli pol devetih skozi okno zagleda, kako se v majhnem rdečem kabrioletu pripelje Lu Lovecroft. Avto je za tajnico preveč vpadljiv in jasno kaže, da je Lu kot mnoge pripadnice njenega družbenega sloja dekle velikih apetitov in brez okusa. Lu Lovecroft, ki se zdi najbolj brezvezna bež ženska na zemlji z najbolj brezvezno bež torbico Answer (z velikim bingljajočim logom A s cirkoni), ustavi na službenem parkingu, izstopi iz kabrioleta in stopi proti vratom. Lu Lovecroft ni dober človek. Lu Lovecroft bi bila klasična zlobnica, če bi bila za to zadosti lepa, tako pa je samo brezidentitetna. Se zdi.

– Gospodična Lu Lovecroft.

– Ja?

– Policija. Višji inšpektor Paddy Scotch.

– Potrebujete koga iz biroja? Zaradi procesa? Ali ni končano? Žal še nikogar od družine ni v biroju. Večine danes verjetno niti ne bo. Na pričanje se pripravljajo. In na škandal, ki bo sledil obsodbi. Vsi so si kupili velika sončna očala. Za odhod s sodišča. Veliko smrti je že bilo med njimi, ampak nič tako neprijetnega, kot je morilec v družinskem krogu. Zelo nerodna zadeva.

– Pravzaprav moram govoriti z vami.

– Saj veste, da mi ne morete ničesar dokazati.

Višji inšpektor Paddy Scotch tako odprtega odgovora ni pričakoval, zato se zmede.

– Prišli ste zaradi olfa noža. Imela sem sedemnajst let. Primera formalno seveda nikoli niso rešili. Ker sem ob pogledu na truplo uboge mame doživela živčni zlom, sem dobila pet let v zavodu za duševno neprištevne mlade ženske Lizzie Bathory. Brez plačevanja stanarine. Do takrat sem hodila na šolo za socialno šibkejše, v zavodu Lizzie Bathory pa sem dobila brezplačno visoko izobrazbo, glasbeno šolo in terapije. Norost je bila najboljša odločitev mojega življenja.

Višji inšpektor Paddy Scotch se strese od znotraj: najprej od presenečenja, nato zaradi odpora. Lizzie Bathory je prevzgojni zavod za mlade prestopnice, duševno bolne mladoletnice in mlade ženske z dokazanimi zločinskimi nagnjenji. Institucija je na dickensovskem glasu in Paddy Scotch še ni slišal, da bi jo kdo navajal kot nekaj pozitivnega. Stavba je konceptualna dvojčica ženskega zapora Lizzie Borden, nahaja se na istem močvirnatem predelu v okolici Pärnuja, paznice pa so bivše gojenke. Višji inšpektor še nikoli ni bil tam, ker do sedaj ni imel primera z mladoletnicami, vendar se o zavodu slišijo strašne stvari. Kopeli iz krvi in podobno.

– Nisem si mislil, da bo šlo tako enostavno. Pravkar ste prostovoljno priznali, da sta si primera vaše mame in Daniela Hagenbohma podobna, ne da bi jaz to kakorkoli omenil.

– Sem res?

– Prav tako ste prostovoljno priznali, da ste se okoristili s smrtjo vaše mame.

– Sem res?

– Rekli ste, da ste na račun duševnega zloma po njeni smrti brezplačno šolali.

– To še ni zločin.

– Kot ste sami povezali, in to pred mano, sta si primera smrti vaše mame in smrti Daniela Hagenbohma neverjetno podobna. Tako podobna, da je to težko prezreti.

– Vendar vi ste prezrli, kajne? Zaprli ste Klementino Hagenbohm. Zdaj ste končno naredili domačo nalogo. Morali bi pa jo že prej, ni res?

– Sploh ne veste, kako nam ogromna količina akumuliranih podatkov dandanes otežuje naše delo! Kakorkoli že. Če pridobim nove dokaze, lahko ponovno odprem primer.

– Nobenih novih dokazov ne boste pridobili.

Lu Lovecroft se zasmeji. Smeh je najlepša stvar na njej.

– Ste se kdaj vprašali, kako bo vašo malomarnost sprejela javnost? Kaj bo naredila mrhovinarka iz Moje terapije, če bo Klementina Hagenbohm obsojena in obešena, potem pa se bodo – ups – nenadoma pojavili novi dokazi o smrti Daniela Hagenbohma? Ste pomislili, kakšne posledice ima to lahko za vas? Kolikor vem, ste na mesto višjega inšpektorja šele – nekaj tednov, kajne?

– Vaše besede so enako dobre kot priznanje. Kdaj ste prvič srečali Daniela Hagenbohma?

– Na fotografijah iz mrtvašnice, ki so vam ušle v rumene medije.

– Kakšen je bil vaš motiv?

– Fotografije so bile slučajno na vertigu. Kdorkoli bi jih lahko videl – brez motiva.

– Kakšen je bil vaš motiv za umor pri vaši mami?

– Lahko vas tožim zaradi obrekovanja. Primer moje mame je nerešen, a zaprt.

– Kakšen je bil vaš motiv pri Danielu Hagenbohmu?

– Konceptualno zlo ne potrebuje motiva. Otrok iz nespodbudnih okoliščin sem. Pri sedemnajstih sem v kuhinji našla umorjeno mamo. Živela sem v prevzgojnem zavodu. Ničesar nisem imela. Bila sem manj kot nič. Iz Lizzie Bathory sem odšla po petih letih z mnogo boljšimi obeti za življenje. Danes sem tajnica v Vitruviusu. Nosim pomembne znamke. Že zdaj nadzorujem delo pripravnikov. Kmalu bom morda postala še kaj več. Družinsko podjetje je za to družino postalo preveč.

– Kako lahko veste, da nisem ozvočen?

– Vem, da mi ne morete ničesar dokazati. Se vidiva popoldne na sodišču. Veselim se vas.

Lu Lovecroft se še enkrat zasmeje. Če ne bi imela grde Answer torbice, bi bila lahko v tem trenutu prava, klasična zlobnica. Višji inšpektor Paddy Scotch je poražen in ponižan.

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar

mala

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja