Bum.

Sekunde, ki sledijo eksploziji v Veeraswamy’s Tavern, kjer Hagenbohmova dekleta, inkognito pa tudi Mariela Žašler in Varja Blonardini, obhajajo dekliški večer z razkrivanjem družinskih tajnosti, se zdijo dolge kot večnost – ali pa vsaj kot trideset dni. Skrivnosti večera tridesete epizode sage Vitruvius, ki naj bi končno razkrila motiv in vpletene v smrt Daniela Hagenbohma, motiv in vpletene v smrt Petra Brama, sumljivo preteklost črne ovce Maše Hagenbohm, sumljivo preteklost družinskega sovražnika/šefa Stirlinga, in pa predvsem: kaj je Varji Blonardini pokazala Klementina Hagenbohm; kaj je v škatli, ki jo je Maši in Olgi pokazal stari Ludvik Hagenbohm in kam je izginila gospodična Lu Lovecroft, lahko v resnici razreši samo velikipotezen deus ex machina. Kar se tudi zgodi: v obliki eksploziva, spravljenega v tisoče balonov v podobi angelov, ki kot zaščitni znak lokala vedno lebdijo pod stropom Veeraswamy’s Tavern. V naslednjih dneh bo odgovornost za teroristični napad na gostinski obrat, v katerem se je v ponedeljek zvečer po deveti uri nahajal celoten ženski kolektiv biroja Vitruvius, prevzel konkurenčni arhitekturni biro Sullivan, trenutno pa vladata strah in prah. Sirene tulijo. Telefoni zvonijo. Reševalci kričijo. Prestrašeni gostje, tisti redki, ki so ostali le malo poškodovani, bežijo iz lokala, iz katerega se dvigajo strašni oblaki dima. Streha je uničena in odprta, in tisti balonski angeli, ki niso bili napolnjeni z eksplozivom, v jatah letijo v nebo. To je konec lokala Veeraswamy’s Tavern, ki ga je pred 239 leti postavil neki umrli Hagenbohm, in mogoče tudi pomemben mejnik v nesporni vladavini biroja Vitruvius v Pärnuju.

Ko Frank L., Jakob Gris, Alvaro Juell, bratranec Stirling, Robin Grad in stari Ludvik-Daniel (na invalidskem vozičku) v zgodnjih jutranjih urah prispejo na prizorišče napada, so Klementina, Alma in Lili Sanela identificirane in mrtve. Njihova trupla pod rjuhami čakajo na prevoz v mrtvašnico. Mrtva sta tudi Varja Blondardini in njen mož, ki bi se, če ne bi vsaj enkrat podpihoval voluharskega značaja svoje vohljave žene in ostal doma, tisti večer prav gotovo bolje odločil. Ker na prizorišču vladata zmeda in strah, nihče ne išče pogrešanih. Sčasoma se iz ruševin priplazi neuničljiva Olga. Moški člani klana Hagenbohm jo sprejmejo medse. Nekateri jočejo – zlasti na glas hlipa Jakob Gris, ki je ostal brez žene in hčerke in je že v manj kriznih trenutkih jokave narave. O Maši ni sledu, Mariele Žašler, za katero nihče ni vedel, da je sploh bila tam, pa nihče ne pogreša.

Ko se trupla odpeljejo, Frank L. na rami začuti roko. Ko se obrne, poleg njega stoji Beksinski, mlajši partner biroja Sullivan.

– Moje sožalje, stari.

– Hvala.

– Zdaj se bodo stvari malo spremenile.

– Kaj?

– V Pärnuju. Podoba Pärnuja se bo končno spremenila.

– Prosim?

– To je konec biroja Vitruvius.

Beksinski se zareži in odide. Policisti, ki mrgolijo po prizorišču napada in nekaj popisujejo, ga niti ne poskušajo zadržati; za to zaenkrat še niti nimajo razloga. Frank L. strmi za njim. Tudi drugi moški člani biroja Vitruvius samo gledajo. Čaka jih veliko dopisovanja datumov po družinski tapiserji, potem pa iskanje novih žensk, s katerimi bodo lahko vzdrževali klan.

Maše še vedno ni, čeprav tudi njenega trupla niso našli. Veliko ur je že minilo. Na obzorju se svetli. Zarja oblije vzhodna predmestja Pärnuja.

Za Vitruvius prihaja nov dan. Ali nova noč.

.

Napisala: Eva Mahkovic

Ilustrirala: Eva Mlinar

vitruvius_30

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja