Odkar smo zadnjič spremljali biro Vitruvius, je mesto Pärnu oblebdelo v konceptualni dimenzijski luknji fiktivnega časa. Zdaj je maj. Sneži. Cerkev sv. Ignacija ima novo kupolo, ki jo je red trinitarijancev naročil pri konkurenčnem biroju Sullivan; ta se je v zadnjem letu (nadvse neprijetna novost za Vitruvius, o kateri bo več znanega kasneje) prebil iz popolne arhitekturne gverile. Pärnujske tipske hiše, posebno model Charlie Bucket, rastejo kot gobe po dežju; v zadnjem mesecu jih je naročilo kar oseminosemdeset odstotkov tistih, ki so se v omenjenem obdobju odločili za gradnjo enodružinske nepremičnine. Biro Vitruvius formalno še vedno vodi Stirling, vendar je njegov položaj kljub lepemu komercialnemu uspehu projekta PTH iz dneva v dan na bolj majavih tleh: zdaj ko se je v mesto vrnila izgubljena Hagenbohmova hči ali črna ovca družine Maša, se bodo dosedanji notranjedružinski odnosi, mala nasprotovanja in zavezništva, nujno prerazporedili. V aprilu se je z veliko pompa zgodilo malo stvari. Najprej je Lu Lovecroft – čisto po pričakovanjih – izginila neznano kam: njeno izginotje je višjega inšpektorja Paddyja Scotcha vrnilo v znano naročje poklicnih frustracij. Roudavski je obsojen na tri mesece v moškem zaporu Albert Fish. Ker se je na testiranju v bolnišnici sv. Babe Fakrudina izkazalo, da so prav vsi Hagenbohmi negativni na stik s polinezijskim drevesnim tulipanom, Roudavski pa je Almi Hagenbohm take tulipane prinesel v bolnišnico, višji inšpektor Paddy Scotch za primer Tulipan nikakor ni mogel najti pravega krivca. Roudavskega sodnica Njena milost Strauss na podlagi trhlih rezultatov ni mogla obsoditi umora/uboja Petra Brama, zato pa je dosegla, da so polinezijski drevesni tulipani v Pärnuju na hitro postali prepovedana rastlinska vrsta in si z instantno kaznijo za Roudavskega vsaj malo olajšala dušo. Klementina Hagenbohm je oproščena in izpuščena: sodni postopek v primeru Kokon se je tako zavlekel, da so jo po zakonu morali izpustiti, primer Kokon pa je šel v arhiv kot Nerešen. Če bi rekli, da si je z mini kaznijo Roudavskemu vest olajšal tudi višji inšpektor Paddy Scotch, to ne bi bilo res, saj se v življenju še ni počutil tako slabo. Osramočen je. V zraku čuti, da njegove težave s Hagenbohmi še niso zaključene. Klementina Hagenbohm pa se danes vrača v biro na delo, kar v Vitruviusu povroča določeno nesproščeno vzdušje.
Kaj pa Maša? Kdo Maša sploh je? Po mesecu dni, odkar se je vrnila v Pärnu, brez besed zasedla do sedaj zapečateno pisarno v Vitruviusu in s svojo samo prisotnostjo iz mesta pregnala Lu Lovecroft, je Maša Hagenbohm danes že desetič na pogovoru s pradedom Ludvikom. Sedita v pritličju vile Križ in Karolina. Nikogar drugega ni doma; vsi se pripravljajo na srečanje s Klementino.
– Alma psihično in fizično okreva, Olga vsak dan tiči v telovadnici, Lili Sanela ni moja, in tudi premlada je. Franka L. pa ne maram. In tebe ni. Zmanjkuje mi potomcev, Maša. Niti na pogreb se nisi potrudila. Če bi se prikazala prej, bi vodstvo po Danielovi smrti predal tebi.
– Ravno zato me ni bilo.
– Si mi že večkrat povedala.
Maša molči.
– Moskva. Nikoli nisem bil tam in nikoli ne bi šel tja.
– Vedno si mi govoril, da se moram svobodno odločati.
– Nisem si mislil, da se boš odločala tako. Boš zdaj ostala, če odstavim Stirlinga?
– Dobro dela.
– To je bil samo eksperiment. Da se zamotim, dokler ne pride kdo, ki je biroja res vreden. Ostala boš.
– Veš, da ne bom.
– Pa vsaj tako dolgo, da – nekaj uredim?
Maša najprej ne odgovori. Potem dlani stisne v pesti in si pomane oči, ki so solzne, saj jo že od otroštva muči huda alergija na sneg.
– Še vedno me sovražijo.
– To imamo v krvi.
– Zakaj bi ti danes odgovorila drugače kot včeraj, v ponedeljek ali prejšnji teden?
Ludvik s težavo vstane, stopi k nizki omari za orodje in odpre vratca. Iz omare vzame kartonasto škatlo. Odpre jo in Maši pokaže vsebino. Maša se brez spremembe na obrazu gleda v škatlo.
– Zato.
Maša pokima.
Piše: Eva Mahkovic
Riše: Eva Mlinar
