Šest avtonomnih volumnov sredi beline razstavnih prostorov. Šest raznolikih okvirjev šestih umetniških del, nastalih med koncem osemdesetih in začetkom novega tisočletja. Razstava Učinek bližine, ki jo je kurirala in oblikovala arhitekta Nika Grabar, ima preprost koncept. Razstavljen je izbor umetniških videov tako imenovane tranzicijske družbe, ki je takrat doživljala prehod izpod okrilja koncepta družbenega v domeno privatizirane zasebne pobude. Ta nas danes tako samoumevno določa, da so nekateri prizori na videih videti neskončno dalj kot tistega četrt stoletja, kolikor nas po objektivnih časovnih merilih zares loči od njih. »Kaj se je zares zgodilo v devetdesetih?,« se sprašuje kuratorka. Kaj se je zgodilo s prostorom, z arhitekturo in z njenim razmerjem do družbe?, ob prehajanju čez razstavni prostor dodajamo obiskovalci. Če je koncept razstave preprost, gre za preprostost močne in opredeljene naracije, ki jo dejstvo, da je kuratorka tudi oblikovalka razstave, učinkovito nadgradi iz konceptualne ravni v »mislečo formo«. Bolje rečeno: misleče forme, saj je vezna nit šestih del v duhu devetdesetih ravno njihova individualnost in medsebojna izoliranost. Tako, kot se je prostor v tranziciji razbil, privatiziral in atomiziral ter (ponovno) oblikoval nekatere vzorce bivanja, ki bi se še kakšno desetletje prej ob vrhuncu visoke moderne zdeli regresivni, so forme, ki služijo za prostorsko-doživljajski okvir umetniških del, raznolike, ponekod celo drzne in ekscentrične, obenem pa se ozirajo stran druga od druge. Sinteza delov obstaja samo kot odsotnost sinergije, kar pretvarja oblikovanje razstave tudi v učinkovit kuratorkin komentar družbenega konteksta umetniških del.

Ucinek-blizine-Vzigalica_01

Razstava se dejavno poigrava s položajem gledalca. Prostorske enote so zasnovane kot drzna konzolna piramida, v katero moramo prodreti (vsaj s svojim pogledom); kot s transparentno zaveso zamejen otok zasebnosti, ki ga ravno njegova bariera dela nedomačnega; kot okvir, ki je reprodukcija okvirja znotraj videa. Če umetniki v svojih delih nagovarjajo prostor in (vsaj posredno) nemoč ali nezmožnost sočasne prostorske stroke po kritičnem delovanju tako, da jemljejo arhitekturo za svoj referenčni okvir, pa postavitev razstave sama oblikuje gledalčev arhitekturno-prostorski okvir umetniških del. Ta so zato tako znotraj sebe (in znotraj svojega specifičnega zeitgeista) kot v svoji sodobni časovni in prostorski reinterpretaciji (torej tu in zdaj, leta 2016 v Galeriji Vžigalica) uokvirjena z arhitekturo.

Prosenc_Construct3

Videi na razstavi (avtorji so priznani umetniki Zemira Alajbegović, Neven Korda/Borghesia, Marko Peljhan, Sašo Podgoršek in Iztok Kovač, Nataša Prosenc Stearns in Miha Vipotnik) zanikajo pogosto slišano tezo, da so devetdeseta le evforični in nereflektirani pohod po poti »zgodbe o uspehu«, ki se je zlomila šele nekje v obdobju finančne krize. Z ekranov v nas strmijo politični pretresi osemdesetih, predvsem pa prazni prostori deindustrializiranih proizvodnih hal in fragmentiran javni prostor. Umetniška refleksija torej ni potrebovala časovne distance, da bi lahko proizvajala kritiko sočasnega. Kot je ob razstavi zapisala Nika Grabar: »Pozoren pogled nazaj pokaže, da optimizem tranzicije ni bil tako monoliten. Le namišljena zgodba o uspehu je bila glasnejša. Arhitektura je sicer smelo gradila novi svet, a umetnost je o tem vztrajno dvomila.« Razstava tako poleg konceptualno močnega in v realizaciji doslednega komentarja meče tudi rokavico pred arhitekte in druge prostorske ustvarjalce. Zakaj je bilo tako malo arhitekturnih kritičnih debat v devetdesetih? Ali, morda bolje: zakaj so imele tako malo vpliva? Vendar pa ne gre le za poravnavo računov za nazaj; še danes nimamo resne raziskave o slovenski arhitekturi v času tranzicije – kritike torej, ki bi bila tudi znotraj arhitekturna.

Korda_Discipline1

Četudi je arhitekturni diskurz na razstavi Učinek bližine le implicitno prisoten, pa je ta za arhitekte poleg družbeno kritičnega komentarja devetdesetih zanimiva tudi zaradi postavitve same, ki svojo moč črpa ravno iz »neobjektivne«prostorske postavitve – kar je na siceršnjih arhitekturnih razstavah redko videna (in še redkeje učinkovita) strategija. Po navadi namreč dvodimenzionalni panoji s fotografijami le še izostrujejo paradoks, da se ravno najbolj prostorska izmed umetnosti pri svoji galerijski reprezentaciji prostovoljno odpoveduje interpretativni moči prostorskih dimenzij. Interpretativni moči, ki pa arhitekturo šele pretvarja v relavantno dejavnost.

Razstava, ki jo je, mimogrede, #viennacontemporary Magazine uvrstil v izbor desetih trenutno najbolj zanimivih v Srednji Evropi, bo v Galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani odprta še do 8. Maja.

Miloš Kosec

naslov

Učinek bližine

Produkcija razstave: SCCA-Ljubljana / Postaja DIVA

Umetnice in umetniki: Zemira Alajbegović, Neven Korda/Borghesia, Marko Peljhan, Sašo Podgoršek in Iztok Kovač, Nataša Prosenc Stearns, Miha Vipotnik

Kuratorka: Nika Grabar

Koordinacija: Dušan Dovč, Luka Polutnik

Oblikovanje razstave: Nika Grabar

Izdelava video objektov: Sandi Žgajnar – Vimo d.o.o.

Spletna podpora: Vesna Bukovec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja