TODAY’S THE DAY I’VE BEEN WAITING FOR / TOMORROW WON’T COME AFTER ALL / YESTERDAY’S SO FAR AWAY / AND TODAY IS THE ONLY DAY
– Presenetilo me je, da nisi šla ti. Saj si Hagenbohmova.
– Hočete reči, da ste zastrupili napačno osebo?
– Če bi želel zastrupiti tebe ali kogarkoli, bi to storil brez napak. Tako pa …
Stirling zapoje.
– Štirje prašički so šli v hosto / ven jih je prineslo tri / kam se zgubil od njih / je ta, ki se ga mrak drži?
– Izvirna pesem ni taka.
– Ljudsko umetnost sooblikujemo njeni uporabniki.
– Imate radi ljudsko umetnost?
Mišljeno je bilo posmehljivo, Stirling pa ni dovolj naiven, da bi nasedel na tako otročjo provokacijo. Zato se samo nasmehne: počasen, širok nasmeh, ki mu hudobni obraz zavajujoče razsvetli, potem pa pomaha s palico, ki si jo je od aretacije Klementine Hagenbohm omislil za pomoč pri hoji. Robin Grad mu nekaj odgovori. Trudi se, da bi bil odrezav; da bi nekako izrazil globoko, frustrirajoče nestrinjanje z načinom, na katerega šef in tajnica Lu po izgubi enega od pripravnikov, ki po zahtevni obdukciji še vedno nepokopan leži v mrtvašnici, brez kanca empatije priganjata preostale tri neplačane zaposlene. Lili Sanela je tiho. Z Marielo se ne prepirata več: nepričakovana zaupnost pred dnevi in smrt sta ju povezali.
Glasovi v delovnem vzdušju Jesenskega salona so za Marielo Žašler megla, ki je že zdavnaj izgubila ves pomen. Prejšnji dan so Klementini Hagenbohm vzeli bris in pokazalo se je, da se njena povrhnjica ne ujema s koščki kože, ki je bila najdena na polinezijskih drevesnih tulipanih, ki naj bi ubili Petra Brama. Seveda, kako naj bi bila? Klementina je bila ves čas življenja dotičnih polinezijskih drevesnih tulipanov, ki zacvetijo ponoči, čez šestnajst ur pa že umrejo, pod ključem v celici Lizzie Borden. Ker pa sodnica Njena milost Strauss zaradi navezav z družino Hagenbohm ni mogla izločiti opcije, da sta primera Kokon in Tulipan povezana prek dvojice ali skupine sodelujočih storilcev, je bila Klementinina usmrtitev prestavljena za nedoločen čas (v praksi to pomeni kakšna dva tedna) in naslednji dan je višji inšpektor Paddy Scotch aretiral Roudavskega.
Mimo okna jesenskega salona letijo jesenski listi, čeprav je šele marec. Lahko bi se zdelo, da se je zaradi težavnih procesov v duši Mariele Žašler tej dušeči atmosferi prilagodila celo pomlad, za to leto preskočila svoj prihod in mesto prepustila svojemu lepšemu, a bolj melanholičnemu bratu novembru, v resnici pa je za nenadno mešanje letnih časov krivo segrevanje Pärnuja in njegove ekološko prizadete vzhodne obale. Mariela Žašler ne more s prstom pokazati na vzrok, zakaj je tako prizadeta. Njena srečanja z Roudavskim, neredka, a nepriznana, do tega trenutka, ko jih v njihovi nedefiniranosti nismo prepogosto omenjali, niso dosegla nove stopnje v razvoju ali kakršnega koli poimenovanja: ostala so izgubljena v brezpomenski eksistenci. Smrt Petra Brama, s katerim sta si v zadniih mesecih po dvajset ur dnevno delila življenje, jo je pretresla iz spoznanja, da minljivost ni anekdotično vezana na družino Hagenbohm. Mariela Žašler strmi skozi okno na streho cerkve sv. Ignacija, po kateri se vrtinčijo javorjevi listi. Po oknih Jesenskega salona začnejo udarjati dežne kaplje. Zunanja temperatura na CocoBlueju kaže nič – približno toliko, kot je stopinj v duši Mariele Žašler. Življenje je tesnobno.
Na drugi strani mesta Klementina Hagenbohm v celici zapora Lizzie Borden z Jean-Rémyjem praznuje, da je še vedno živa.
Piše: Eva Mahkovic
Riše: Eva Mlinar
