POD ARHITEKTOVO KOŽO: OBNOVA PLEČNIKOVE HIŠE

Arhitektura, Dediščina, Hiše, Plečnik
22 marca, 2016

POD ARHITEKTOVO KOŽO: OBNOVA PLEČNIKOVE HIŠE

Vsakodnevni stik z arhitekturo praviloma doživljamo le prek vrhnjih slojev: pogled se nam ustavi na finalnem ometu, na zaščitnih premazih okenskih okvirjev, na strešnikih. Zato je vsako razgaljanje stavbe in odpiranje vrhnjega sloja, ki doleti stavbe ob prenovah, dozidavah in rušitvah, podobno detektivski nalogi. Pod enotno zaščitno plastjo se skrivajo plasti nekih drugih programov, časov in gradbenih tehnologij. Starejša kot je hiša, več je takšnih drug na drugega naloženih prekrivajočih se slojev, obenem pa s pretečenim časom postajajo tudi bolj raznoliki in današnjemu času manj razumljivi. Raznolikost in nenavadnost pa ni odvisna le od pretečenega časa, ampak tudi od raznolikosti uporabe zgradbe: stanovanje v stari Ljubljani, ki je bilo preurejeno iz poslovnega prostora, ki je na primer zasedal mesto nekdanje obrtniške delavnice, ki je bila morda urejena znotraj zidov nekdanjega hleva, združi raznolikost slojev različnih obdobij s sloji različne uporabe in tako še diverzificira usedline minulih časov, ki se zasidrajo v starih zidovih.

Takšnih in podobnih zgodb se je ob prenovi Plečnikove hiše na Karunovi ulici v Trnovem nabralo lepo število. Avtorska ekipa arhitektov Maruše Zorec, Maše Živec in Matjaža Bolčine je bila pri lani zaključenih temeljitih posegih, ki so obsežen kompleks arhitektovega doma usposobili za muzej in raziskovalni center, primeren novemu tisočletju, razkrivali sloje od sedemnajstega stoletja pa vse do današnjih dni. Plečnikova hiša pa je med drugim nenavadna tudi zato, ker se njeni najdragocenejši (in obenem najbolj izjemni) sloji ne skrivajo nujno najgloblje in niso najstarejši, ampak izvirajo iz dvajsetega stoletja. Šele ustvarjalna energija slavnega arhitekta je običajne pritlične obrtniške objekte za Trnovsko cerkvijo pretvorila v verjetno najbolj znano slovensko domovanje. S Plečnikom je najbolj očitno povezan dvoriščni trakt, kjer se v zavetju obsežnega vrta iz relativno nizke in razgibane stavbne mase trga stolpast prizidek, v katerem se nahajata Plečnikova spalnica in delovna soba. Eden izmed osrednjih ciljev prenove je bila osvežitev in tehnična posodobitev umetnikovih osebnih prostorov, ki so se ohranili skoraj nespremenjeni od njegove smrti 1957. leta, za kar se moramo vsi skupaj zahvaliti najprej njegovemu dediču Karlu Matkoviču in nato v sedemdesetih letih ustanovljenemu Arhitekturnemu muzeju. Danes je hiša samostojni oddelek Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki poleg Plečnikove zbirke v objektu vzdržuje tudi raziskovalni center in arhiv, oba neobhodno potrebna za razumevanje in aktualiziranje arhitektove zapuščine.

Plečnikovo domovanje je fascinanten objekt tudi zato, ker na nek način zanika stereotipne predstave o vsemogočnem celostnem umetniku, ki v rokah drži vse niti arhitekturne podobe svojih stvaritev; ki pretvarja svoje gradnje v disciplinirane celostne umetnine, večne in nespremenljive otoke sredi nenehno spremenljivega urbanega okolja Ljubljane. Plečnik vsekakor zida za večnost; vendar pa njegova večnost ni zamrznjena niti spomeniško odmaknjena od vsakdanjega življenja. Plečnikova hiša je neke vrste samograditeljski objekt; vrhunsko ubran in umetniško prepričljiv, obenem pa so njegovi sestavni deli napaberkovani iz mnogih gradbišč, na katerih je arhitekt delal v dvajsetih in tridesetih letih. To velja tako za gradbeno substanco kot za opremo, ki se je dopolnjevala in spreminjala vse do avtorjeve smrti. Prenova se je uspešno spopadla z nalogo, da rekonstruira izvirno stanje skupaj s patino avtentičnega domovanja, obenem pa ohranjene interjerje tehnično uposobi tako, da bodo zavarovani proti požaru in kraji. Nalogo je še dodatno oteževalo dejstvo, da je stolpasti prizidek zidan slabše, kot bi morda pričakovali, tako da so bile potrebne številne statične ojačitve. Podoba notranjosti pa je danes skoraj enaka stanju leta 1957; merilo uspeha je odsotnost muzejskih vrvi, posebnih preprog, napisov in drugih po navadi obveznih sestavin sodobne muzealizacije. Na Karunovi še danes vstopimo v dom, ne pa v muzej.

Morda glavno odkritje prenove pa je ulični pritlični trakt, ki ju je Plečnik za časa svojega življenja oddajal in z njima na prenesen, pa tudi dobeseden način vzdrževal distanco od zunanjega mestnega prostora. Ta »obrambni okop« vrta in stolpa, v katerem je domoval in ustvarjal arhitekt, na prvi pogled razen razkritega kamnito-opečnatega zidovja ni kazal velikih Plečnikovih posegov. Vendar pa je »lupljenje« stavbne substance kmalu začelo razkrivati stavbno pohištvo, ki bi lahko razkrivalo sledi arhitetove roke. Za enega izmed takšnih kosov, ki je z vsakim posegom postajal bolj intriganten, so se izkazala vrata v vhodni veži uličnega trakta. Vratni okvir, že na pogled širši od običajnega, je prekrival starejši in bolj konvencionalni lesen okvir; kot kaže, ga je »monumentaliziral« Plečnik.

Ulični trakt na Karunovi 4 in 6 je doživel še mnogo takšnih detektivskih zgodb; prostori, kjer so še pred nekaj leti bivali najemniki, skrivajo usedline štirih stoletij vsakdanjega življenja in dela, v katerih je obdobje velikega arhitekta, čeprav najpomembnejše, vendar le časovno bežno. Nedavna prenova je najnovejša, obenem pa gotovo ne zadnja plast v tej zgodbi. Glavna kvaliteta, ki jo loči od običajnih prenov, je, da se je osvežitve in potrebnih gradbenih posegov lotila kot razkrivanja in dodajanja obstoječi kompleksnosti, ne pa kot rekonstrukcije nekega namišljenega idealnega stanja. Kar je navsezadnje podobno Plečnikovemu pristopu: »Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili.« Zato na Karunovi tako dobro sobivata predmestna skromnost konvencionalnega obrtniškega domovanja in interjerji velikega ustvarjalca, njima pa se podobno uspešno pridružuje tudi sodobna, pa obenem tankočutna prenova, ki je celoti dodala še povsem svojo vsebino.

Miloš Kosec

Fotografije: Tadej Bolta