V štirih slikah bi vam povedala zgodbo. Zgodbo o svojem poletju 2015. O lahkotnem popotovanju, ki se je po naključjih prepletalo s filmom Nostalgija Andreja Tarkovskega.

Vstopam v svoj mehki kalejdoskop vseh teh prepletenih dogodkov. Vrtim, vrtim, vrtim in ugledam neskončne lepote italijanskih pejsažev. Naj pričnem s pripovedjo …

SLIKA 1: BAGNO VIGNONI

Dve jaz sva. Ena jaz ležim na usnjenem kavču v delno prenovljenem templarskem samostanu nekje v Italiji in že tretjič gledam film Nostalija.

Druga jaz se v 32 minuti filma znajdem v Nostalgiji. Sprehajam se v meglicah termalne vode med arkadami Bagno Vignoni in poslušam blebetavo žensko z belim turbanom na glavi. Druga jaz poznam vonj te vode. Dotikam se mokrih kamnov. Pot okoli bazena je plevelasta, vohati je navlažen golobji drek. Govorjenje blebetave ženske v bazenu je le del zvočne kompozicije. Zvoki kapljanja in brbotanja vode se čudovito odbijajo od kamnitih pročelij starih hiš ob bazenu in vibrirajo njihova okna, kot komaj slišne triangele. Melodija se izgublja v meglicah nad vodo.

Nazaj v prvo jaz. Prva jaz sem se tistega poletnega dopoldneva namakala prav tam, v Bagno Vignoni. V drugem bazenu, tistem pod skalnim previsom na koncu vasi. Z roko sem zajemala čudodelno belo mažo z dna vode. V njej so bili zamešani tisočletni lasje vseh, ki so tu kdaj postali. Etruščani, papeži in njihovi sluge, romarji Vie Francigene.

SLIKA 2: MATI, MATI, MATI …

Druga jaz spet zaidem v Nostalghio. Zadeta od vznesene mantre klečečih žensk ob sliki Matere rojstva Piera della Francesce stokrat prevrtim film naprej, nazaj in prisluhnem molitvi proseče ženske….

Usmiljena Mati, milostna Mati, Mati bolečine, speča Mati, usmiljena Mati, sočutna Mati, zaskrbljena Mati, blagoslovljena Mati, ljubeča Mati, presvetla Mati, ponižna Mati, sveta Mati, Mati bolečine, ponosna Mati, navdihnjena Mati, živahna Mati. Mati vseh Mater, ki poznaš bolečino Matere.

Mati vseh Mater, ki poznaš srečo Matere. Mati vseh otrok, ki poznaš veselje Matere. Mati vseh otrok, ki poznaš bolečino Matere brez svojega otroka. Mati, ki vse razumeš, pomagaj svoji hčerki, da postane Mati.

Prizor s svečami mi ožari obraz, moje telo ostaja ledeno, vonjam dim in vosek. Mehkoba in monotonija glasov me dvigneta od tal. Postanem črn dimast pajčolan in izginem v nič.

Kasneje prva jaz raziskujem sliko Matere in filmski prizor. Slika ni v pravi cerkvi. Tarkovski si jo je sposodil v neki drugi. Nekoč jo bom obiskala in tam vzletela.

SLIKA 3: SAN GALGANO

Prva jaz zares stojim pred ruševinami kapele templarskega samostana, kjer sem za nekaj dni zares nastanjena. V odprtini rozete nad vhodom, ki je že dolgo ni več, gledam v notranjost, v neskončnost neba. Streha kapele je celestno nebo in njen oltar je bezeg, ki se je tam notri razrastel. Njene votivne slike so martinčki, mravlje in škorpijoni, ki gomazijo po zidovih in skupaj z bršljanom slikajo vedno nove alegorije čudeža stvarstva.

Poskušam vstopiti v kapelo. Alin, oskrbnik samostana, mali Romun z nasmeškom Mone Lise, me prepričuje, da mi ne bo uspelo.

Alin, opazujem te. Kaj počenjaš tu? Kdo si? Zakaj vedno znova puščaš samostan in nas, edine goste, v popolni samoti, potem pa se spet kar pojaviš? Zakaj se tu tako čudno počutim? Vohljaš za podzemnimi hodniki, za katere si slišal, da so nekoč povezovali samostanske vodnjake? Ne moreš si pomagati? Obsedli so te, kajne?

In prav prva jaz v tistih dneh spet ugledam podobno kamnito rozeto na ruševinah cerkve Svetega Galgana blizu Siene. Tarkovski tam posname zadnji prizor Nostalgije. V monumentalnem prostoru glavne ladje sestavi oltar svoji lastni nostalgiji. Spominom na otroštvo, na mati, Rusijo. Veličastni terarij sanj in iluzij.

SLIKA 4: POTOPLJENA CERKEV IN VODNI ČUDEŽ

V 01:17:43 sekundi Nostalghie se Andrei Gorchakov znajde v Potopljeni cerkvi San Vittorino. Prva jaz ustavim film. Cerkev, ki se je pogreznila v zemljo, ko je v njej skozi tla privrel izvir vode. Un miracolo all’italiana! Vesoljni potop? Božja kazen? Solze Stvarnika? Ploščati kamni, ločje in zeli na dnu vode me spominjajo na izvir reke Vipave, ljubi kraj iz mojega otroštva.

Vodni čudež doživim tudi prva jaz. Predzadnji dan počitnic na templarskem posestvu. Popoldanska vročinska omotica, nažiganje škržatov. Spim v sobi s pogledom v samostanski park s tisočletnimi pinijami. Spim.

Naenkrat mi sanje preseka obupno neugodna melodija. Ua! Ua! Bababa! Ua! Ua! Bababa! 110 decibelov, na pragu bolečine. Samostan je treslo, s pinj so popadale bube in škržati so oglušeli. Vse je vibriralo v ritmu strašne melodije. Je že konec sveta? Aliiiiiiin! Stečem proti izvoru razbijanja. V osamljenem bazenu na koncu parka je v norem ritmu poskakovalo kakih 50 žensk. Zunaj, na robu bazena, pa je od sonca zažgana mišičasta vaditeljica v fluorescentno roza najkicah napadalno skakala sem ter tja in preko tipalkastega mikrofončka na licu spodbujala tistih 50 glav, da so migetale sem ter tja. Joooj, nooo! Nadrealistično! Najprej sem pomislila, da snemajo film ali da ima tu Berlusconi svoj pool party. Ko pa sem si čudež pobliže ogledala, sem videla, da so to verjetno casalinghe, gospodinje iz bližnje vasi, ki enkrat na teden vdrejo na posestvo in tam vsaj nekaj postorijo za svoje telo. Ua! Ua! Bababa! Ko so se razmigale, so zapustile bazen in s svojimi Fiat Pandami izginile v neznano. Ena od njih je pri bazenu pozabila svoj levi čevelj.

Uau! Ne morem verjeti! Che spettacolo!

ena kaplja + ena kaplja = ena večja kaplja reče lunatični Domenico v 49:18 sekundi Nostalgije.

Napisala za outsider.si: Tinka Prekovič

Podprite nastajanje tiskane revije in spletne strani Outsider in se naročite na revijo Outsider!  Naročnina na kakovostno revijo o kulturi znaša 25€ letno. Naslednja številka izide 26.3.2016. Naročite se zdaj in v soboto dopoldne jo boste lahko že prelistali! Pišite na: editorial@outsider.si