V ponedeljek zvečer, ko je v Pärnuju čas za družabno življenje, ima Klementina Hagenbohm v izjemno dobro obiskanem lokalu Veeraswamy’s Tavern, ki ga je leta 1777 načrtoval Ludvikov prapraprapraprapraprapraded Aleks Alonzo Hagenbogm, rezervirano trikotno mizo za pet. Ura je devet. Zaenkrat za mizo sedi sama. V vedru se hladijo tri steklenice Jean-Rémyja, na mizi je skledica veganskih praženih prašičjih parkeljcev. Vse druge mize so zasedene. Veeraswamy’s Tavern je razprodana za dva tedna vnaprej: prebivalci Pärnuja vedo, da se tam za veliko denarja dobi solidno hrano, velike količine razmeroma kvalitetnega alkohola, občutek prestiža in najboljše informacije o realnem družbenem in družabnem statusu osebe, ki je v taverno vstopila: če greš v Veeraswamy’s Tavern, pa tvoje fotografije pri vhodu, na dvorišču, na stranišču ali z winslowim sulfatom pod nosom do naslednjega jutra ne pristanejo v Moji terapiji, potem ti je jasno, da na pärnujski družabni sceni ne obstajaš. Za mizo desno od Klementine sedi Varja Blonardini: s seboj ima moža, ki je tam za okras, in CoCoBluette, ki je tam zaradi službe.

Klementini se prva pridruži Lili Sanela. Družinski dekliški večer, ki se ji obeta, je skoraj čisto zadnja stvar, ki bi si jo v življenju želela. Iz Vitruviusa, kjer se je za danes iz skrajne stiske prijavila za nočne nadure (pa jo je izpodrinil Robin Grad), se je odpeljala ekstra pozno: v družbi Mariele Žašler, ki ji je morala obljubiti, da se bo znašla, usedla za šank in je cel večer ne izpustila izpred oči. Lili Sanela se na smrt boji, da bo zdaj, ko je Klementina Hagenbohm nepreklicno na prostosti, morala kot biološka potomka zaživeti kot njena hči. Strah jo je, da bo izgubila družino, v kateri je bila vzgojena. Strah jo je, da bi resnica, s katero se je pred tedni skoraj že sprijaznila, danes končno prišla na dan. Ker karma ne obstaja vedno in ker ima Lili Sanela v življenju pogosto smolo, kljub ekstra pozno naročenemu taksiju z Marielo v Veeraswamy’s Tavern prispeta prvi. Mariela  izgine v drugi plan. Na srečo Klementina Lili Sanele ne pozdravi kot hčerko, temveč povsem nevtralno. Tudi ne kaže, da bi si sploh želela pogovora. Tako Klementina Hagenbohm in Lili Sanela Gris Hagenbohm, neuradni mati in hči, dobrih deset minut sedita v nerodni tišini.

Alma in Olga se pridružita naslednji. Alma je v Vitruviusu zaključevala projekt, potem pa se je sestala z novim ljubimcem, skoraj mladoletnim sinom dr. Romane von Spreckelsen. Za Olgo je mučen sestanek v biroju Sullivan, s katerim so pred kratkim dobili skupni projekt za mestno občino Bad Katowice. Ker so jo kot najboljšo diplomatko družine Hagenbohm potunkali v sramotno srečanje (kaj tako nezaslišanega, kot je skupno naročilo s Sullivani, birojem brez tradicije, denarja, glamurja in okusa, se družini že petsto let ni zgodilo), ker se je na sestanku zaradi nepričakovane prodornosti junior partnerja Beksinskega, za katerega še nikoli ni slišala, precej slabo obnesla, in zato, ker na bradi čuti podkožni mozolj, je Olga nataknjena.

Kot je bilo pričakovati, zadnja skozi z lučkami ovešena vrata vstopi Maša Hagenbohm. Od  vrnitve v Pärnu bo to njeno prvo družabno srečanje z družinskimi člani. Zakaj je Klementinino vabilo sprejela, ne ve nihče in najbrž ga ne bi, če ne bi bilo to nujno za nadaljevanje zgodbe. Ko Maša prisede, jo Alma in Olga ljubeče objameta in jo posedeta sendvič medse. Lili Sanela, ki družinskega prenarejanja še ni dobro osvojila, v aktualnem akutnem stresu pa je v njem še veliko manj uspešna, s komolcem sune in prevrne krožnik veganskih praženih prašičjih parkeljcev.

Klementina vstane in dvigne kozarec Jean-Rémyja. Za sosednjo mizo Varja Blonardini osredotočeno strmi v svoj CoCoBluette, kot da je v njem zapisana prihodnost. V tretjem planu Mariela Žašler čim manj opazno vleče na ušesa.

Bum.

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar