Velika stenska ura v pritličju vile Križ in Karolina bije enajst petnajst. V velikem salonu s tigrovimi kožami po tleh, glavo polarnega medveda na steni in kavčem, prevlečenim z zebro (vse te stvari so Hagenbohmi leta 1927 dobili iz Awase, kjer so po krvavem državnem udaru v spornih političnih okoliščinah in za sporno plačilo gradili novo vladno palačo) v svojem najljubšem stolu, fotelju, okrašenem z rogovjem bivola, sedi Ludvik Hagenbohm. Nasproti njega na pručki sedi njegova najstarejša živeča pravnukinja Olga Hagenbohm. Nikogar drugega ni doma, vsi se v Vitruviusu pripravljajo na srečanje s Klementino. Ali pa se tako vsaj zdi, saj se je Ludvik, kot smo videli pred dvema deloma, prav na ta dan, nekaj ur prej, na istem mestu enako zaupno pogovarjal tudi s pravnukinjo Mašo.

– Zakaj je sploh prišla?

– To zdaj sploh ni važno.

– Seveda je važno! Vedno je isto. Vedno vse pokvari.

– Najini načrti ostajajo enaki kot prej.

– Kakšni najini načrti! Praded, najinih načrtov sploh več ni! Vse sem naredila tako, kot sva se zmenila. Danielu sem podtaknila pravo dozo omphalotusa oleariusa. Neto tri miligrame strupa. Znanstveno in logično točno. Vse sem stokrat preračunala. Če ne bi mama vsega pokvarila, bi moral biti mrtev nakasneje ob enajstih dopoldne. No, vseeno se je nekako izteklo, hvala neznanemu storilcu. Opravila sem svoj del naloge. Ti pa … Potem, ko je bil Daniel mrtev in Klementina v zaporu, si vodstvo prepustil Stirlingu! Stirlingu! Obljubil si ga pa meni!

– To je bila taktična poteza. A te še nisem naučil zadosti o taktu, potrpljenju in diplomaciji? Kdo je moj najbolj diplomatski, to pa pomeni najbolj sposoben Hagenbohm?

– Jaz.

– Kdo je moja najljubša pravnukinja?

– Jaz.

– Seveda.

– Ampak vedno si me učil tudi, da se moram svobodno odločati.

– Svobodno, ampak s potrpljenjem in globljim uvidom v svoje daljnoročne koristi. In s taktom. Toliko stvari sva se že naučila, da si pozabila na osnove. Zdaj, ko je tu Maša, bova uporabila prvo pravilo uspešnih diplomatov in koristoljubov. Prvo pravilo pa je?

– Know your enemies best!

– In zdaj boš kaj?

– Ne grem k Maši.

– Šla boš k Maši in jo povabila na pijačo. Da se odnosi med sestrama po dolgi ločitvi spet normalizirajo. Izgubljena sestra. Izgubljena hči. Zgodbo poznaš. Sprejmi jo z odprtimi rokami, ponudi ji objem, mohito, maskaro, novo torbico, naredi nekaj, da ti bo zaupala. Tako boš imela prednost pred vsemi, ki jo bodo še naprej odprto sovražili.

– Ampak izdala je družino!

– To zdaj ni pomembno.

– Zakaj naj bi naredila kaj takega? Nisi držal obljube, izdal si me. Zakaj naj bi še naprej upoštevala tvoje nasvete?

– Ker si taka kot jaz.

– Pa kaj. Mogoče si dvojni agent.

Ludvik se zareži in skomigne z rameni. Že drugič danes s težavo vstane, stopi k nizki omari za orodje (ki se v velikem salonu nahaja navidez povsem brez razloga)  in odpre vratca. Iz omare vzame kartonasto škatlo. Odpre jo in Olgi pokaže vsebino. Olga brez spremembe izraza gled v škatlo.

– Zato.

Olgi se zasvetijo oči.

– JA!

mala

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja