Velika stenska ura v pritličju vile Križ in Karolina bije dvanajst petnajst. V velikem salonu s tigrovimi kožami po tleh v fotelju, okrašenem z rogovjem bivola, spi Ludvik-Daniel Hagenbohm. Pravnukinja Olga je odšla. Pravnukinja Maša je odšla. Čeprav se zdi, da kratka sestanka najprej z eno, potem z drugo, ki sta potekala praktično enako, nista mogla biti posebno zahtevna za telo in duha, je za osemindevetdesetletnikom precejšen napor. Če sta mu pravnukinji verjeli – in kot zelo samozavesten, samovšečen lik je precej prepričan, da sta mu -, mu je s spretnim spletkarjenjem in navzkrižnim informiranjem pravkar uspelo še malo razburkati nemirne vode, po katerih trenutno plava Vitruvius. Pa ne, da bi si želel, da biro propade, ravno nasprotno: razburkane vode so se za to dotično družinsko institucijo, v katere avro in naročila v zadnjih mesecih počasi, a vztrajno leze konkurenčni biro Sullivan, na vsaki nevarni točki v zgodovini izkazale kot izredno koristne.

Ob 12.17 Olga Gris Hagenbohm, ki je po sestanku s pradedom odšla v svoje prostore, da bi se preobleka v Eizaguirre džins in Louise Eastman pulover, za sabo zapre vhodna vrata v Križ in Karolino. Ko se odpravi proti garažam, po glavni peščeni potki točno na sredini bolestno natančno postrižene zelenice prihaja znana postava. Videti je čudno nedokončana, kot bi jo visoka živa meja iz eksotičnega bombaža, ki se dviga za njo, požirala vase. Suha! zavistno pomisli Olga, ki je poleg drugih dnevnih opravkov na poti tudi v telovadnico. Ko se Olga postavi še nekoliko približa, vidi, da je Klementina. Olga bi zavila z očmi, če ne bi bila ta gesta premalo zgovorna. Zavila bi z očmi, če bi oči lahko dovolj premaknila – česar ne more, ker je bila ravno včeraj pri dr. Romani von Spreckelsen. Zavila bi z očmi, če ne bi bila naučena, da se svoje sovražnike pozdravi prijazno.

– Teta Klementina Hagenbohm!

– Olga Gris Hagenbohm!

Sorodnici se prisrčno objameta.

– Si prišla domov? Kdaj si se odločila, da prideš? Si že bila v Vitruviusu? Ravno zdaj grem tja. Hočeš, da te peljem? Zakaj nisi poklicala, da bi te prišli iskat? Zakaj nisi poklicala, da bi te prišli iskat v zapor? Zakaj nisi poklicala za varščino? Zakaj se nam nisi nič oglasila? Kje si bila do sedaj? Saj so te že pred tedni izpustili? Čistilko za vajino nadstropje smo najemali vsak dan. Nič se ni spremenilo. Nobena rastlina ni umrla. Kako je bilo? Si imela kaj obiskov? Tudi sama sem hotela priti! Pogrešala sem te, teta Klementina. Greva?

Klementina se odzove z manj besedami.

– Ljubica, ne morem. Opravek.

Klementina z glavo pomigne proti vili Križ in Karolina.

– S pradedom?

– Tudi z njim.

– Kakšna škoda! Z veseljem bi te peljala! Da malo nadoknadiva.

– Pravzaprav sem imela v mislih: kaj če bi organizirala dekliški večer? Vse Hagenbohmove punce skupaj. Mislim, jaz, ti, Lili Sanela, Alma in … Maša. Menda se je vrnila?

Olga, ki je naučena, da o svojih sovražnikih govori z nasmehom, v obraz zacveti od kot da iskrenega navdušenja.

– Maša se je vrnila, preden so te – oprostili. Prišla je na testiranje za strup polinezijskih drevesnih tulipanov. Zdaj pa je kar ostala. Vsi smo zelo veseli. Kako zelo veseli.

– Ste jo že vrnili na tapiserijo?

Olgina posebna prednost: neprijetna vprašanja je nikoli niti za trenutek ne vržejo iz tira.

– Še ne. Vendar je nova glava že naročena. Pri Gilbert&George.

– Pri Gilbert&George!

– Mami je uredila.

– Krasno. Torej, si za?

– Izjemno za. Hočeš, da jaz sporočim mami in Lili Saneli?

– Ni treba, ju bom jaz povabila. V mislih sem imela … Veeraswamy’s Tavern ali nekaj podobnega. Nekje, kjer je dobro vino in kjer nas bo lahko videlo veliko ljudi.

– Javni zakop bojne sekire?

– Komaj bi lahko rekli bojne sekire, Olga, ljubica. Saj smo od nekdaj družina in prijateljice.

– Tvoj prvi izhod v javnosti od zapora, torej?

– Nekaj takega.

– Krasno.

Klementina in Olga dvakrat poljubita zrak v smeri druga druge. Olga odide proti garažam. Klementina gleda za njo. V roki stiska majhno torbico z napisom Nylon. Nasmehne se.

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar