Klementina Hagenbohm zapre vrata najetega stanovanja v zanikrni pärnujski četrti Pletzl in trikrat obrne poceni dvojno ključavnico. Pred vrati nekajnadstropnega bloka, delo še do nedavnega obskurnega biroja Sullivan, specializiranega za projekte, ki jih nihče ne bi hotel, jo čaka eno od manj uglednih vozil taksi družbe One Direction Tours. Klementina se usede na zadnji sedež. Odpeljati se bi morala v Vitruvius, da se tam sooči s člani rodbine Hagenbohm in zahteva svojo dediščino po Danielu (prvo nadstropje in prizidek vile Križ in Karolina, počitniška châteauja v Marcoussisu in Long Basingu, penthouse v Siegenu in zimsko počitniško hišo v Vagray Les Alpes). Nepremičnine zdaj nujno potrebuje, saj so dolgovi od stroškov sojenja tako astrononski, da si je morala po odhodu iz Lizzie Borden za bivanje najeti luknjo, kakršnim se je celo življenje za vsako ceno izogibala. A če jo je življenje v Lizzie Borden česa naučilo, je bilo to stisniti zobe; v celici se je odvadila razvajenosti, priučene v življenju s priimkom Hagenbohm.

Danes je torej dan za Vitruvius; pa kljub temu se Klementina Hagenbohm, potem ko taksistu pove naslov, namesto v center odpelje nekam v vzhodno predmestje Pärnuja. Tam se v ofucani kavarni Rožica usede za mizo, naroči pekinški zeleni čaj s koprom in nekaj časa čaka. Ne dolgo: po desetih minutah v kavarno vstopi črnolasa ženska s temnimi sončnimi očali in v strupenozelenem trenču.

– Klementina Hagenbohm? Varja Blonardini.

– Očitno me življenje v zaporu le ni preveč spremenilo. Na zunaj.

– Precej starejši ste videti kot v Genijih ali vampirjih, a jaz imam dobre oči. Spada k poklicu.

– Me veseli.

– Bi rekli, da ste se zelo spremenili? Če želite, lahko poleg izhodiščnega dogovora narediva načrt še za kratko epizodo o življenju v Lizzie Borden? In o našem sodnem sistemu z vidika vpletenega?

– Mogoče drugič, hvala.

– Gledalci Moje terapije so vaši največji oboževalci. Ogromno ljudi vas podpira. K temu je, če mi dovolite, da se malo pohvalim, nedvomno ključno prispevala Moja terapija.

– Me spet veseli.

– Če želite, lahko poleg izhodiščnega dogovora, kratke epizode o življenju v Lizzie Borden in kratke epizode o našem sodnem sistemu z vidika vpletenega narediva načrt še kratko epizodo o tem, kako navaden, precej nevpadljiv posameznik čez noč postane eno od najbolj iskanih osebnih imen na vertigu?

– Mogoče se zaenkrat raje drživa izhodiščnega dogovora.

– Velja. Ampak vse ponudbe veljajo. Če si premislite. In še česa se lahko domislim. Veliko idej imam. In veliko reklame vam lahko naredim.

– Bi rekla, da ste jo že.

– In kako srečno se je razpletlo!

– Pa res.

– A kar začneva?

– Kar.

– Torej.

Varja Blonardini iz torbice potegne CoCoBluette in se zagleda v ekran. Klementina Hagenbohm svoj CocoBluette (nekoliko zastarel model, saj se industrija gedžetov ne ozira na za vedno izgubljeni čas zapornih kazni) že drži v roki.

– Pošiljam. In … Poslano. Imate?

Celo Varja Blonardini, ki je kot voditeljica tračarske Moje terapije vajena številnih škandalov, ob nalaganju dokumentov, poslanih preko mize, kar strmi.

– Ste res prepričani, da bi radi vse to poslali v javnost?

– Družina Hagenbohm bo obžalovala dan, ko se me je odločila odpraviti na vešala.

 

vitruvius_26

 

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja