Na robu mengeškega pokopališča se iz tal vzpenja tanka betonska lupina, ki se nekje med gozdom in nebom sklepa v lahkotni baldahin. Pod sabo ščiti tri vežice, prostore zadnjega slovesa od umrlih. S preprosto, obenem pa silovito arhitekturno govorico oblikuje na prvi pogled povsem abstraktno in univerzalno zavetje, nekakšno modernistično Laugierjevo »prvinsko kočo« – kar je povsem ustrezno, saj je tudi izkušnja smrti bližnjih verjetno najbolj univerzalno človeško čustvo, ki si ga delimo vsi ne glede na kulturne in socialne razlike. Po drugi strani pa nam ravno zaradi univerzalnosti in vseprisotnosti motivike preprostega zavetišča, ki je tu doseženo s kar največjo tenkočutnostjo (vedno je pač najtežje izbrusiti ravno na videz najbolj preproste in najenostavnejše reči) prihaja na misel vrsta regionalnih asociacij: modernistični lok nad mozaikom v Ravnikarjevem spomeniškem kompleksu na Rabu, ali pa plašč Marije Zavetnice na Ptujski Gori iz 15. stoletja, ki ravno tako kot betonski baldahin brezpogojno ščiti ob težkih preizkušnjah; morda se nam tedaj, v trenutku stiske lahko zazdi, da se plašč nad nami širi na celoten svet.

01
Brezčasnost mengeških vežic je vsaj, kar se tiče preverljivih podatkov, zgolj pretanjena iluzija. Postavili so jih leta 1974 po načrtih arhitekta Branka Rebeka (1932 – 1986). Arhitekt je poslovilne objekte med drugim zasnoval tudi za pokopališči na Homcu, v Prevojah in v Radovljici, kjer stoji mengeški sorodna betonska opna, ki ščiti vežice pod sabo, ki pa je za razliko od prve ohranila tudi izvorne krožne odprtine, krite s pleksi steklom.

1973_02
Mengeški kompleks je bil v svoji relativno kratki zgodovini ž večkrat prenovljen; prvotni prenovitveni posegi v 90. letih so bili v prvi vrsti funkcionalne narave brez ambicije po ohranitvi prvotne arhitekturne zasnove. Zadnja prenova se je zaključila v preteklem letu pod vodstvom arhitektov Roka Bende, Ane Movrin in Miha Skoka. Skupaj z nekaterimi funkcionalnimi dodelavami se je poskušala s ponovnim odkritjem vidnih betonov in z zadržano prenovo interjerja spet približali izvorni podobi. Predvsem pa je rešila tisto, kar majhen kompleks ločuje od večine podobnih projektov širom Slovenije (saj morajo biti poslovilni objekti poleg cerkva in kapelic najbolj razširjena arhitekturna tipologija javnih stavb pri nas) – na videz nasprotujočo si sintezo univerzalnosti in kontekstualizma, ki so jih naši arhitekti 60. in 70. let preteklega stoletja tako virtuozno obvladali.

 

Miloš Kosec

 

fotografije: Matej Lozar
arhivska fotografija: arhiv Matjaža Karlovška in Janka Skoka
naročnik: Občina Mengeš
lokacija : Trdinov Trg, Mengeš
arhitektura: Branko Rebek, u.d.i.a. (1974)
prenova: Rok Benda, u.d.i.a., Ana Movrin, u.d.i.a., Miha Skok, u.d.i.a. (2015)

02

03

11

12

13

09

05

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja