Ko smo konec osemdesetih, zaradi Markovićeve reforme jugoslovanskega dinarja, pogosto hodili na poceni nakupe v sosednjo Avstrijo, se mi je posebej vtisnil v spomin način prodaje dnevnega časopisa: vreče s časopisi so bile pritrjene na stebre javne razsvetljeve in nad njimi majhna škatlica z režo, kamor si vstavil kovanec (takrat nekaj šilingov, danes kak evro) in si vzel svoj izvod dnevnega časopisa. Ni šlo za nikakršen zahteven avtomatski sistem, kjer bi lahko časopis vzel šele po plačilu, pač pa za popolnoma preprost sistem odprte vreče in »šparovčka« z režo nad njo. V režo si torej vstavil kovanec in vzel časopis.
Takrat me je ta način prodaje časopisa povsem prevzel. Ali to res deluje? So ljudje res tako pošteni, da vedno plačajo, kljub temu, da bi lahko vzeli zastonj? Zdelo se mi je, da morajo imeti te reže neko magično moč, da pritegnejo tisti kovanček iz žepa. Zdelo se mi je, da morajo biti ljudje onkraj meje v nečem drugačni od nas iz Jugoslavije. Pri nas kaj takega ne bi bilo mogoče. Prepričan sem, da če bi vsi Jugoslovani, ki smo takrat hodili v Avstrijo po nakupih, znali brati nemško, kaj takega niti v Avstriji ne bi bilo več mogoče. Način prodaje dnevnega časopisa je ustvaril občutek visoke morale in družbene odgovornosti, kakršne takrat v Jugoslaviji že dolgo ni bilo več (če je kdaj sploh bila).
Na enak način se časopisi v Avstriji prodajajo še danes. V režo spustiš evro in si vzameš izvod. Na Dunaju je ta način v uporabi predvsem med vikendi, ko so trafike zaprte. Zgodaj zjutraj ekipe s kombiji po celem mestu namestijo vreče s časopisi in priklenejo »šparovčke«. Proti večeru jih poberejo. Običajno prazne vreče in polne šparovčke. Popolnoma low-tech sistem, ki deluje le ob visoki morali in odgovornosti.
Pred časom sem se o tem kulturnem pojavu pogovarjal s prijateljem, ki je odraščal v 4. dunajskem okrožju. Njegov največji (pravzaprav edini) najstniški prestopek je, da sta s sošolcem nekoč ukradla enega od teh »šparovčkov«. Ker je bila časopisna vreča pod njim prazna, sta se nadejala lepega izplena. Če je v vreči recimo 100 časopisov po en evro, je to že dovolj za najstniške fantazije. Sledilo je veliko razočaranje. Namesto bogastva ju je pričakal kupček drobiža po nekaj centov. Izkazalo se je, da večina bralcev le zaigra poštenost in namesto evrskega kovanca v režo vstavi kaj manjšega. Kaj bistveno manjšega. Tako sta se na koncu, s polnimi pestmi ukradenih kovancev po cent ali dva, sama počutila okradena.
V času brezplačnikov nam je jasno, da lahko časopisi preživijo tudi, če so zastonj. Kljub temu se je v Avstriji ohranil način prodaje časopisov na podlagi odgovornosti in morale. Mali »šparovčki« na videz ustvarjajo občutek poštenosti, po drugi strani pa omogočajo majhne individualne prekrške, zaradi katerih lažje spregledamo tiste velike iz časopisnih vesti.
Napisal: Matevž Granda
