V ponedeljek 25. Januarja ob osmih zvečer bo v Galeriji DESSA na Židovski stezi v Ljubljani otvoritev razstave Doma v Ljubljani – 100 let ljubljanskih stanovanj avtorjev Martine Malešič, Anje Planišček in Klemna Ploštajnerja v produkciji zavoda Trajekt. Razstava bo predstavila tipične ljubljanske domove obdobij od potresa 1895 do 1. svetovne vojne, med obema vojnama, v socializmu in od osamosvojitve Slovenije do danes. Vključuje stanovanja za prebivalce vseh slojev, ki so jih gradili zasebni investitorji, zadruge, finančni zavodi, državne ali mestne institucije – delavska stanovanja in hiše, meščanska stanovanja, vile, blokovska naselja in soseske. Poleg značilnosti stanovanj se bo dotaknila tudi organizacije stanovanjske politike in glavnih oblik stanovanjske oskrbe v posameznih obdobjih. Razstava je v luči postkriznih razmislekov o stanovanjski problematiki na mestni in državni ravni zaradi primerjav med rešitvami različnih obdobij nadvse dobrodošla. Kronično pomanjkanje stanovanj Ljubljano spremlja že od nekdaj in ne smemo pozabiti, da so se cele generacije rojevale, živele in umirale v neustreznih nastanitvah, čakajoč ustreznejše razmere. Pesimistični občutek, da ustrezna stanovanjska politika mesta in države še dolgo ne bo ustrezno urejena, krepi še dejstvo, da je naša doba v pretežnem pomanjkanju stanovanjskih politik še posebej izjemna, primerljiva kvečjemu z laissez-faire kapitalizmom Avstro-Ogrske.

Ob tej priložnosti pa se ne bomo samo pritoževali, ampak se bomo na hitro sprehodili čez najbolj tipične oblike ljubljanskih predvojnih stanovanj, ki predstavo o mestnem bivanju še danes odločilno zaznamujejo. Danes ponovno nadvse priljubljena so velika popotresna t.i. »meščanska« stanovanja, ki jih v domišljiji javnosti zaznamujejo visoki stropovi in dvokrilna vrata, razporejena v vrsti (enfilade), ki povezujejo prehodne sobe. Ta stanovanja se po reprezentančnosti razlikujejo od vseh poznejših, po pravilnosti in standardizaciji gradnje pa od vseh prejšnjih obdobij, in zato predstavljajo nekakšen labodji spev stanovanjske kulture, ki se je zgledovala še pri aristokratskih vzorih 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko je bila gradnja stanovanj standardizirana do te mere, da lahko človek s precejšnjo gotovostjo izriše tloris stanovanja samo glede na na fasadi vidne okenske odprtine. Takšno stanovanje se deli na dva dela; na »paradne sobe,« ki vedno gledajo na ulico in so enake oblike približnega kvadrata s stranico dobrih petih metrov; v kotu notranje stene stoji lončena peč, na zunanji steni pa jih osvetljuje par oken. Med sabo so povezane s prej omenjenim enfiladom, ki je poskrbel za ustrezno reprezentančni učinek med potjo gosta od vhodnih vrat do sprejemnice. Na dvoriščni strani so vedno nanizane sekundarne, manjše sobe s straniščem (kopalnice so postale pogostejše šele v tridesetih letih), kuhinjo in shrambo; temu servisnemu sklopu je bila praviloma priključena še majcena čumnata za služkinjo, ki razen odprtine v svetlobni jašek pogosto niti ni imela okna. Pogostost sobic za služinčad celo v manjših stanovanjih kaže na nepogrešljivost slabo plačane gospodinjske pomoči celo v skromnih sferah srednjega sloja. Navadno je šlo le za eno pomočnico, ki je opravljala vsa dela; v Ljubljani so bili redki primeri gospodinjstev, kakršno je bilo tisto tovarnarja Johanna Baumgartnerja (v stanovanju z osmimi sobami, tremi kabineti, predsobo in dvema kuhinjama so za vdovelega očeta in njegove tri hčere skrbeli glavna gospodinja, vzgojiteljica, kuharica, kuhinjska dekla, sobarica, hišna šivilja in kočijaž – nekakšen ljubljanski Downton Abbey torej). Sobice za služkinje so v ljubljanskih meščanskih stanovanjih preživele vse do druge svetovne vojne, reprezentančni enfilade dvokrilna vrata pa so se začela poslavljati že kmalu po prvi svetovni vojni. Tudi rigidna razdelitev na »paradne sobe« ob ulici in neugledni servisni del se je začela mehčati, čeprav je servisna trojica kuhinja-shramba-sobica za služkinjo ostala pravzaprav nespremenjena. Funkcionalno jedro stanovanja dokončno postane hodnik, iz katerega so dostopne vse sobe, tako da je prehodnost prostorov minimirana, zasebnost pa maksimirana. Najpomembnejša higienska pridobitev pa je kopalnica; tudi pri manjših meščanskih stanovanjih je v tridesetih letih že standardna oprema.

Odveč je poudariti, da večina Ljubljančanov ni živela v pet- ali osemsobnih stanovanjskih mastodontih; za delavski sloj je nadstandard predstavljala že kuhinja s sobo, velika večina družin pa se je stiskala po starejših, vedno znova predelanih objektih, ali pa si je več družin celo delilo isto stanovanje oziroma sobo. Andrej Studen v svoji izredno zanimivi knjigi »Stanovati v Ljubljani« (Ljubljana, 1995) omenja enega izmed tipičnih primerov stanovanjske gneče delavskega sloja, v tem primeru na današnji Eipprovi, kjer je imela perica Lucija »v najemu stanovanje, ki sta ga sestavljali kuhinja in ne posebno velika soba. V njem je prebivala s tremi nedoraslimi otroki, poleg tega pa je dajala streho nad glavo še enajstim najemnikom (!).« Malo bolje se je godilo strežnicam Antoniji Senčar, Mariji Trile in Marjeti Rode na Starem trgu 19, ki so imele najeto vsaka svojo majhno sobico, vendar pa je bil tu glavni problem varnost: »Iz ozirov na varnost proti ognju bi pač kazalo prepovedati uporabo štedilnikov v teh malih prostorih. A ker bi stanovalke na eventuelnih pečeh ravno tako kuhale, ker nadalje obstoje v mestu vse polno sob, ki služijo ob jednem kot kuhinje in prenočišče in ker si mnogi sloji prebivalstva boljših stanovanj, predvsem takih s posebno kuhinjo sploh ne more najeti, je komisija mnenja, da tudi v tem oziru ne kaže nič ukreniti,« se glasi resignirani zapis komisije mestnega magistrata leta 1904 (Studen, str. 28).

V Ljubljani med obema vojnama nastane tudi nekaj prav metropolitanskih stanovanjskih zasnov, kot so stanovanja v Nebotičniku, Dukičevih blokih ali pravi art deco dupleks na vrhu majhnega bloka na Dvorakovi ulici 10, ki je bil sestavljen iz jedilnice, sprejemnice in knjižnice skupaj s servisnimi prostori v spodnjem ter spalnicami s kopalnico v zgornjem nadstropju, zasnovo pa je nadgrajevala še obsežna zasebna terasa na strehi.

Vendar pa se med obema vojnama kot bivanjski ideal Ljubljančanov dokončno zasidra samostojna vila. Ambicioznejše zasnove z urejenimi vrtovi, bazeni in garažami niso redke, še bolj pa se razpase minimalni odvod vilske arhitekture, ki jo finančno zmore tudi srednje meščanstvo: enonadstropna hiša približno 10 x 10 metrov sredi kakih 400 m2 velike parcele, kjer je eno stanovanje namenjeno lastniku, drugo pa se za ublažitev investicije oddaja. Pri takšnih zasnovah, ki so jih v bolj ali manj skromnih različicah še danes polne Ljubljanske četrti znotraj obvoznice, še posebej pogoste pa so v Bežigradu, na Viču in Spodnji Šiški, najbolj nasrka (preostala) služinčad, ki je zaradi prostorske stiske potisnjena v kletno etažo. Socialna hierarhija se je skupaj z željo po reprezentanci iz ljubljanskih stanovanj po koncu druge svetovne vojne umaknila bolj egalitarnim zasnovam, ki so se namesto po sovjetskih kmalu začele zgledovati po skandinavskih vzorih, to pa je že druga zgodba – vendar pa bo na prihajajoči razstavi predstavljena tudi ta, povojna bivanjska kultura.

Miloš Kosec

(Fotografije so del predstavitvenega gradiva razstave iz www.dessa.si, načrti ljubljanskih stanovanj izvirajo iz nepremičninskih oglasov.)