V začetku tega leta smo v sodelovanju z Mestno občino Maribor razpisali mednarodni natečaj »Plavajoči paviljon na reki Dravi«. Iskali smo inovativno zasnovo nizkocenovnega plovnega objekta, ki bi lahko deloval kot prizorišče za manjše dogodke v času Festivala Lent in prostor za kontemplacijo ob reki. Izhodišče natečaja je navezava na bogato kulturnozgodovinsko dediščino splavarstva na reki Dravi.
Prvo nagrado med 150 elaborati je prejel Federico Fiorino iz Italije, ki je trenutno kot arhitekt zaposlen v studiu MVRDV v Rotterdamu na Nizozemskem. Žirijo je prepričala njegova zasnova preprostega lesenega paviljona z lebdečo streho iz platna in helijevega balona (sam ga je poimenoval za »Lentski stolp«) in je tako po lastnih besedah nagradila projekt, »ki na natečajna izhodišča odgovarja na duhovit in enostaven način«.
V spodnjem krajšem intervjuju se nam Federico Fiorino predstavlja z razlago svojega pristopa k natečaju in z razmislekom na temo vode v arhitekturi ter s predstavitvijo lastnega arhitekturnega udejstvovanja in pogledom na arhitekturo danes.
Kaj vas je pritegnilo k natečaju za Plavajoči paviljon na Dravi?
Kar je zares pritegnilo mojo pozornost, je bila redka priložnost za delo na takšni arhitekturni tipologiji: mednarodno gledano ni tako običajno načrtovati na vodi, še posebej ko govorimo o premični arhitekturi, ki lahko plava, se premika in je še vedno popolnoma dostopna uporabnikom. Ko sem ugotovil, da gre za natečaj na to zanimivo temo in da je poleg tega povezan tudi s Festivalom Lent in njegovim bogatim kontekstom, se mi je to resnično zdela odlična priložnost za preizkušanje možnosti in kombinacij, povezanih s tako spodbudnim okoljem.
V obrazložitvi zasnove ste obliko platnene strehe z balonom povezali s stolpoma na Lentu, med katerima se bo gibal paviljon. Od kje navdih za takšno rešitev?
Verjamem v zapleten in celo protisloven proces razumevanja, opazovanja in poslušanja, kako lahko predmeti govorijo drugim, le začasno ali celo dolgoročno. Strešna pokrajina Maribora lahko veliko pove z oblikami in materiali, iz katerih je sestavljena. Pri procesu oblikovanja so me navdihovale mestne strehe.
Prvotna zamisel paviljona je bila povezati se s kontekstom s posnemanjem njegove geometrije z lesenimi okvirji in oblogami, kar pa bi lahko vodilo do shakespearskega gledališča – lahko bi dobil neke vrste imitacijo. Namesto tega se rešitev z balonom na svoj kontekst navezuje tako, da se mu obenem izneveri in mu izkaže spoštovanje. Lahkotnost Lentskega stolpa ne odgovarja le tehničnim potrebam, ampak je tudi izraz dejstva, da je sam paviljon v dialogu s stolpoma na Lentu, ne da bi bil kopija; konceptualno gledano leži na zabrisani meji med biti in ne biti stolp.
Da bi to dosegel, sem moral poiskati materiale, ki so hkrati izredno lahki in prilagodljivi: kombinacija helijevega balona in tehničnega tekstila je zadostila tem omejitvam. Ideja je torej prišla iz problemskega pristopa, skozi katerega sem skušal odgovoriti na vprašanje o odnosu do okolice.
Posebnost tega tekmovanja je premična lokacija na reki. Kaj vam pomeni element (tekoče) vode v mestu? Trenutno živite in delate kot arhitekt na Nizozemskem: ali je na vaš pristop kakorkoli vplival poseben odnos te države do vode?
Učim se iz mest, v katerih sem živel, in lahko rečem, da ima vsako svojevrsten odnos do vode. Reka Adiža v Veroni na primer nima prostočasne funkcije; je bistven in lep del mesta, vendar je komajda povezana z grajenim okoljem in žal le redko dostopna ljudem. Po drugi strani pa so javni prostori prepoznaven del Arna v Firencah in Darsene v Milanu. A to ni nič v primerjavi z odnosom med vodo in mestom (ali ljudmi) na Nizozemskem. Trenutno živim in delam v Rotterdamu, zato imam priložnost srkati vase in razvijati ideje na to temo.
Verjamem, da ima voda velik potencial: v večini primerov jo lahko obravnavamo ne le kot nekaj, kar lahko opazujemo in cenimo z brega, ampak tudi kot razširitev javnih dejavnosti. Ne verjamem v širitev mesta na vodo, ker bi to pomenilo samo selitev problemov z enega kraja na drugega, a vidim potencial akupunkturnih posegov na določenih območjih, s katerimi lahko zagotovimo prostore za prosti čas in dogodke, pisarne, stanovanja in kulturo. Pri tem voda ni del arhitekture, ampak je v simbiozi z njo, delujeta skupaj, kot pri odru in parterju za koncert Pink Floyd v Benetkah (1989) ali pri projektu Kalvebod Bølge biroja JDS v Kopenhagnu (2013), če izpostavim samo dva primera.
Kaj nam lahko poveste o svojem delu arhitekta?
Poleg tega, da sem arhitekt, sem tudi amaterski glasbenik. Zato sem se udeleževal natečajev, kjer se ta dva interesa prekrivata, kar je dajalo različne rezultate. Mislim, da se zaradi zanimanja za glasbo lahko bolje identificiram s tovrstnimi temami. Sodeloval sem na primer na natečaju ReUse Italija za obnovo porušene cerkve v bližini Matere z namenom, da bi jo spremenili v prostor za predstave in koncertno dvorano. Glede na to, da se je streha porušila v poznem 17. stoletju, sem predlagal volumen, ki bi ga obesil v notranjost in tako izkoristil velikanske kamnite zidove cerkve, hkrati pa bi streho spet zaprl in tako ustvaril tri nivoje za dogodke: prvega v pritličju, drugega v volumnu, tretjega pa na novi strehi. Vsi trije bi delili osupljiv razgled po dolini.
Poleg tega me posebno zanima trajnostni razvoj, kar sem imel priložnost raziskati med študijem v Aalborgu na Danskem. Lahko rečem, da je v arhitekturi trajnostni pristop mogoče povezati z ustvarjalnim procesom, saj določa omejitve, ki na nek način usmerjajo projektiranje in spodbujajo kakovostno arhitekturo. Ta način ustvarjanja oblike uporabljam vsak dan v studiu, kjer delam, in je bil del zasnove, ki smo jo s kolektivom Mirót (Federico Fiorino, Matteo Leverone, Silvio Lussana, Simone Marzorati) in birojem Zupelli Design Architettura (ZDA) predstavili na natečaju Europan15 Productive Cities.
Kje vidite pomen mednarodnih natečajev manjšega merila, kakršen je Plavajoči paviljon?
Ključnega pomena je, da se ustvarja priložnosti za razmišljanje o majhnem merilu in se tako tudi mladim arhitektom omogoča, da se izrazijo vse do ravni detajla in tako popolnoma nadzorujejo kakovost projekta ter ga, če je mogoče, tudi pripeljejo do izvedbe v relativno kratkem času. Poleg tega tovrstne pobude pritegnejo mlade in kreativne ume, morda kdaj naivne, vsekakor pa polne svežih idej, na tekočem z arhitekturnimi in tehnološkimi novostmi.
Katera tema v arhitekturi se vam zdi danes posebej pomembna in kje vidite odgovor nanjo?
Kot sem že omenil, sem del svoje akademske poti posvetil temi trajnostnega razvoja. Zdaj je bolj kot kadarkoli prej pomembno ukrepanje, zlasti na področju gradbeništva, ki ima še vedno velik vpliv na okolje. Na žalost za prehod na trajnostnost ne zadostuje le dodajanje dreves, gre verjetno bolj za stvar optimizacije, življenjskega cikla materiala, ogljičnega odtisa in simulacij.
Primer: med pandemijo sem na spletu sodeloval na konferenci, ki jo je organiziral Beneški bienale, na kateri je Alessandro Melis, nekdanji kustos italijanskega paviljona na Arhitekturnem bienalu, izjavil, da je nizozemski in zlasti amsterdamski transportni sistem trajnosten ne samo zato, ker ga poganja zelena energija, ampak predvsem zaradi svoje redundance in medsebojne povezanosti.
Če povzamem – pomembno je narediti več z manj.
Pripravil: Luka Jerman
Žirija natečaja Plavajoči paviljon na Dravi:
Gregor Reichenberg, arhitekt Mestna Občina Maribor
Aljoša Dekleva, Dekleva Gregorič arhitekti
Jure Grohar, Vidic Grohar arhitekti
Nika van Berkel, De Zwarte Hond
Eva Gusel, Mertelj Vrabič arhitekti, Outsider
Matevž Granda, Outsider (poročevalec)
Zaključno poročilo:
