Janža Dolinšek je mlada oblikovalka keramike, ki se je pod znamko JNŽ uveljavila z glinenimi izdelki za dom. »Čeprav me večina prepoznava kot oblikovalko, se sama ne identificiram zgolj s to oznako. V delu mi je zelo ljub kreativni proces in rada razvijam nove zgodbe, jih načrtujem in izvedem. Svoboda, ki omogoča delo zunaj enega področja, je zame zelo pomembna,« pravi Janža.
Tvoje akademsko izhodišče leži v grafičnem oblikovanju. Kakšna je bila pot do gline?
V srednji šoli kot aktivna športnica nisem imela resnega stika z oblikovanjem in risanjem, čeprav sem oboje rada počela. Vpisala sem se na študij vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn, kjer sem se osredotočala predvsem na grafično oblikovanje, v njem pa se nikoli nisem počutila suverene, saj gre za precej netaktilno dejavnost – izdelki so redko zapustili okvir ekrana. Ključno pa je, da sem spoznala principe kompozicije in osnove likovnega izraza. Nato sem na fakulteti dobila nalogo, da izdelam slovenski spominek z uporabno vrednostjo. Obiskali smo Magušarjevo hišo keramike v Radovljici, kjer me je glina neverjetno pritegnila, delo z njo je v meni vzbudilo res dober občutek. Vseeno pa sem po končani nalogi idejo dela z glino začasno opustila. Vmes sem dobila službo v administraciji podjetja, kjer sem preživela eno leto in kljub dobri ekipi spoznala, da mi tak način dela ne ustreza. Ne glede na slabo vest, da zapuščam stabilno okolje, sem dala odpoved in pričela aktivno iskati pot, s katero bi nadgradila svoj prvi glineni izdelek in pridobila potrebne izkušnje.
Kako si po tem prišla do vajeništva pri Hani Karim in nazadnje svoje znamke JNŽ?
Želela sem se učiti o delu z glino. V grafičnem oblikovanju je možnosti za to neprimerljivo več, obstajajo dogodki mladih za mlade, vzpostavljajo se kolektivi in mentorstva. V svetu keramike tega pri nas ne poznam. Potem pa sem se prijavila na delavnico k Hani, kjer sva se super ujeli, in čez nekaj dni sem prejela sporočilo z vabilom na vajeništvo. Učila sem se z opazovanjem, pakirala sem pakete in pomagala pripravljati glino. Skrbela sem za studio, kjer sem z njenim mentorstvom vedno lahko delala svoje izdelke. Po enem letu sva spoznali, da osnove poznam, studio je postajal premajhen za dve samostojni oblikovalki. Še kar hitro sem začela pripravljati svojo blagovno znamko in odprla s. p.
Prek svojih platform pogosto izpostavljaš pomen studia na Križevniški. Kakšno vlogo igra prostor v tvojem procesu oblikovanja?
Iskanje lastnega prostora je bilo izjemno zahtevno. Delo z glino je delno umazano, potrebuješ primeren električni tok, vodo. Prostor je sestavni element kreativnega procesa. Ni nepomembno, kako se v njem počutiš, mora pa biti tudi kraj, kamor stranke lahko pridejo, kjer lahko vodim delavnice. Čisto po naključju sem naletela na bivše skladišče Mini teatra, ki sem si ga sprva delila s kolektivom Fuga. Čeprav je moja prioriteta, da studio obdržim, saj je del identitete JNZ, sem ga lani zaradi epidemije začasno oddala v souporabo različnim kreativcem. Poudarjam, da je začetni proces za mladega oblikovalca izjemno tvegan. Vse prihodke sem vlagala v nakup nove gline in barv, ne predstavljam pa si, kako bi lahko kupila peč za žganje in vreteno brez pomoči staršev. V Ljubljani nimamo prostora, ki bi ga lahko mladi uporabljali v izhodišču svoje kreativne poti. Potrebovali bi obrtniško-kreativni lab, kjer bi bila lahko souporaba nujne opreme sistemsko urejena.
Kako pa se je tvoje delo spremenilo v preteklem letu, na kakšen način se sama spoprijemaš z oteženimi pogoji delovanja?
Po ureditvi novega studia sem razširila dejavnost in začela organizirati večtedenske tečaje, ki so vedno res prijeten del dela, po začetku epidemije pa se je seveda ves ta del v celoti ustavil. Moj poslovni model temelji na prihodkih od tečaje in delno na prodaji izdelkov. Tega se ne da hitro spremeniti, ne morem preprosto začeti množiti novih serij izdelkov. Rešitev sem našla v paketu »Naredi doma«, spisala sem priročnik, posnela video navodila in se, saj sama nimam pogojev za skladiščenje, pri pripravi paketov povezala s trgovino Manufaktura Radovljica. Izdelke s pomočjo navodil ljudje sami izdelajo doma, nato pa jih prinesejo v studio na Križevniško v žganje. Pritisk epidemije me je tako spodbudil k novim projektom in rešitvam, ki jih bom uporabljala tudi v prihodnosti, hkrati pa sem pridobila čas za učenje in raziskovanje. Oblikovanje gline je obrtniška dejavnost, pri kateri se moraš priučiti veščin, za katere potrebuješ čas in trening, razviti moraš mišični spomin. Ne pomaga, če imaš dobre ideje, pa tega ne znaš tehnično izpeljati. Gre za fizični proces, kjer ni prehitevanja.
Zemlja oz. glina je naravni material, vse pogosteje uporabljan tudi v arhitekturi. Kakšno vlogo igra vidik trajnosti v tvojem delu?
Glina je naravni material, ki pride iz zemlje, vendar proces oblikovanja v primeru keramike porabi ogromno energije. Uporabljaš jo lahko vedno znova, saj se ne obrabi, ko pa jo enkrat zavržeš, pričneš energetsko izjemno potraten proces predelave v nekaj ponovno uporabnega. Tudi samo žganje v procesu oblikovanja porabi ogromno energije, zato je izjemno pomembno, da ne proizvajam izdelkov brez cilja. Tudi vzorci in testi, ki so oblikovno še v nekončni podobi, morajo materialno ohranjati zastavljeni nivo kakovosti. Zagotovo razmišljam, da bi v prihodnosti posegala tudi po materialih, ki so dolgoročno še bolj trajnostni. Zato tudi ostajam v okvirih majhnih serij izdelkov, ne nameravam dosegati množične proizvodnje. Želim si, da bi veliko ljudi imelo malo mojih kosov.
Je to tudi načelo, s katerim obrt odstopa od industrijskega oblikovanja?
Spoznala sem, da so pri nas meje med množično proizvodnjo in obrtjo nejasno določene in prepoznane. Imamo industrijsko oblikovanje, kjer prevladuje repeticija, in unikatno oblikovanje, kjer je vsak kos enkraten izdelek. Pri moji obrti gre za nekaj vmes. Delam kose, ki so unikatni, toda hkrati del serije brez merskega perfekcionizma. Če je stvar narejena na roko, mora biti to tudi vidno.
Slednje ne nazadnje pomeni tudi vizijo znamke JNŽ?
Identiteta znamke je podaljšek oblikovalca. Pomembno je, kako komuniciraš z okolico, kje prodajaš izdelke, kako predajaš svoje znanje naprej in kako se tvoj pristop zrcali v vizualni podobi. Pred kratkim mi je slednjo osvežila Urška Alič, ki je odlično prepoznala, kaj JNŽ predstavlja in kakšna je moja prezenca na trgu oblikovanja. Ne uporabljam senzacionalističnih objav, niti si ne bi želela delovati na takšnem nivoju. Ne nazadnje si prek tega tudi izbiram stranke in sodelavce, s katerimi nas povezuje vzajemno spoštovanje. Keramiko zato prodajam tudi v ljubljanskem GUD shopu, čeprav moj način dela ne omogoča dobičkonosnosti z vključevanjem v trgovine s koncepti, toda rada delam z ljudmi, ki znajo moje delo postaviti v kurirano družbo drugih oblikovalcev. Prezentacija je pomembna od začetka do konca, saj tako moje delo pride do uporabnika keramike, ki razume vloženi čas in znanje v ozadju skodelice.
Kakšne so tvoje izkušnje z razumevanjem poteka tvojega dela, obrti, s strani naročnikov?
Izkušnje z naročniki so zelo različne. Večina ne razume, koliko časa vzame proces izdelave. Zagon peči je smiseln le, ko je 150-litrski volumen poln, nikoli ne žgem posameznih kosov. Ta proces traja med 25 in 30 ur, treba pa ga je opraviti dvakrat. Pred tem se mora glina ustrezno posušiti, kar lahko v primeru neogrevane delavnice traja precej dlje. Za eno skodelico torej v primeru optimalnih pogojev za delo porabim tri tedne. Skoraj vedno do mene prihajajo naročniki, ki se jim mudi, velikega dela naročil zaradi nerealnih časovnih želja ne morem niti sprejeti. Obstajajo pa tudi stranke, ki proces razumejo – posebno če naročajo izdelke za svojo uporabo oziroma domače gospodinjstvo.
Obstaja kakšna razlika med razumevanjem obrti na našem in na tujem trgu?
Jasno je, da imajo nekatere države nesorazmerno večjo kupno moč – tam lahko keramiko kupujejo po precej višjih cenah. Ob tem je sicer zanimivo, da so kupci pri nas pogosteje pripravljeni kupiti večjo količino izdelkov po nižji ceni, čeprav bo končna vsota višja, kot bi jo kdo iz tujine odštel za en kakovosten kos. Svojim strankam bi rada sporočila, da je pomembno, da kupiš izdelek, ki ga spoštuješ in ceniš. Ena oseba ne nazadnje ne potrebuje petih skodelic za zajtrk, namesto tega ima lahko eno ali dve, ki ju ima posebno rada. Takšni izdelki so kakovostni in ni razloga, da jih, razen če ponesreči padejo na tla, ne bi mogli trajno uporabljati.
Nedavno si zapisala zanimiv razmislek o podpori slovenskih obrtnih in umetniških izdelkov, pri čemer si poudarila pomembnost prepoznavanja razlik med manj in bolj kakovostnimi izdelki. Kako prepoznavaš soodvisnost med znanjem samopromocije in nivojem dela?
Trenutno se pojavlja ogromno ljudi, ki so izjemno suvereni v marketingu, instantni promociji svojih izdelkov vprašljive kakovosti, in na področju dela ustvarjajo nelojalno konkurenco. Težko jih imenujem oblikovalci, saj delujejo predvsem kot podjetniki, čeprav sicer spoštujem kreativnost, ki stoji za uspešnim modelom oglaševanja. Zdi pa se mi, da odnos oblikovalec – stranka v teh primerih ni iskren in je zato nepošten. Vsi, ki oblikujemo, nosimo moralno odgovornost, da se jasno pove, če je izdelek zgolj študija in nima končne kakovosti. Zavaja se tudi z oznakami trajnosti in lokalnosti materialov, česar nihče dosledno ne nadzira, hkrati pa od družbe ne moremo pričakovati ustreznega nivoja samostojno priučenega razumevanja. Smiselno se mi zdi, da bi se v času šolanja seznanili tudi z razumevanjem elementov oblikovanja.
Kakšen je proces združitve izraznih sredstev, prostorske plastike in ploskovne tehnike, v sodelovanju z Nastjo Utroša, študentko urbanizma, ki deluje predvsem na področju grafičnega oblikovanja v modernistični maniri?
Z Nastjo sva prvo serijo naredili po naključju. V studiu mi je zaradi nenadne odpovedi udeležencev delavnice ostal kup že pripravljene gline, ki sem jo posledično oblikovala sama, grafični »finiš« pa prepustila Nastji. Zanimivo je, da sem sama prešla iz dvodimenzionalnega v prostorsko oblikovanje, ona pa kot študentka arhitekture in urbanizma, ravno nasprotno, izhaja iz prostora, deluje pa v svetu grafičnih form in linij. Takšno sodelovanje je zanimivo, saj moja faza oblikovanja njej izdela platno, ki se mu z osnovnimi likovnimi elementi organsko prilagaja. Edino smiselno se mi zdi, da se oblikovalci z znanji dopolnjujemo in večkrat sodelujemo, to si želim nadaljevati tudi v prihodnje.
Ti dejstvo, da je obrtniško ustvarjanje hkrati tudi tvoje delo, kdaj pomeni izziv?
Ključna pri mojem delu je svoboda, da lahko izbiram projekte in preskakujem med individualnim kreativnim delom in skupinskimi projekti, kot jih trenutno delam v Bolder Sceni. Včasih zavidam ljudem, ki jim stabilnost in varnost običajne službe prinašata dovolj zadovoljstva in sreče, da lahko končajo delo in se popoldne neobremenjeno ukvarjajo s svojimi hobiji. Toda čutim nujo po tem, da sem družbeno koristna na področju, ki mi leži. Ljudi seznanim z glino kot materialom, prek katerega se lahko sprostijo, vanj usmerijo energijo in pozornost, ki bi jo sicer lahko izgubili. Pomembno je, da ljudem lahko predam razumevanje, da ne potrebujejo velikega števila stvari, temveč lahko prek tega, da cenijo tiste, ki jih imajo, postanejo v življenju bolj čuječi. Da prepoznajo razliko, ko pijejo jutranjo kavo iz svoje najljubše skodelice, ki so jo morda celo izdelali sami na tečaju, in vedo, da je bil vanjo vložen nekajtedenski proces oblikovanja in kasnejše obdelave.
Fotografija: Jošt Dolinšek
Spletna stran: https://www.jnz-studio.si/
Instagram: https://www.instagram.com/jnz_studio/?hl=en
Pogovarjala se je: Manca Košir
Podprite Outsider z naročilom!
