13.2.2021 se je poslovil arhitekt Milan Mihelič. V spomin objavljamo pogovor, ki je nastal marca 2010. Gre za zadnji objavljeni intervju z legendarnim arhitektom modernizma. 

Z Milanom Miheličem sem se srečal marca 2010. Z njim sem naredil intervju, ki je bil objavljen v reviji KLIK.

Sprejel me je v poslovni zgradbi Konstrukta za Bežigradom, ki jo je načrtoval in zgradil med leti 1964 in 1965. V njej je imel dolga leta biro.

V tistem času je bil posnet dokumentrani film o njegovem delu in kmalu za tem je izšla tudi nova monografija, ki jo je napisal Stane Bernik.

Intervju je potekal v dveh delih. Kasneje pa sva se večkrat še dobila, da sva dokončno uredila besedilo. Kolikor mi je znano je bil to zadnji intervju z njim – in moj prvi.

Milan Mihelič je eden ključnih ustvarjalcev slovenske modernistične arhitekture. Študij je zaključil pri Edvardu Ravnikarju in takoj potem začel svojo ustvarjalno pot. Sprva je sodeloval pri projektu izgradnje Gospodarskega razstavišča, kjer je realiziral prve pomembne objekte svojega opusa. Kasneje je sodeloval pri mnogih natečajih, kjer je bil skoraj nepremagljiv. To mu je prineslo mnogo realizacij po vsej takratni Jugoslaviji.

Z njim smo se srečali v poslovni stavbi Konstrukte za Bežigradom. Arhitekt Mihelič še vedno hodi v biro in s sodelavcema Tomažem in Miho Goršičem skupaj nadaljujejo ustvarjalno pot.

Intervju je potekal v dveh delih. V prvem delu smo se pogovarjali o njegovem ustvarjalnem opusu zajetem v monografiji, ki jo je napisal Stane Bernik in je izšla leta 1981. Tako predstavljeni projekti kot sama monografija so bili vrhunec takratnega arhitekturnega ustvarjanja v jugoslovanskem prostoru. Drugi del pogovora je potekal teden dni kasneje. Dotaknili smo se Plečnika, Ravnikarja, natečaja za Narodno galerijo, postmodernizma in še česa.

V pripravi je nova monografija vašega opusa. Po 30 letih, od kar je izšla monografija izpod peresa Staneta Bernika, bo zopet natisnjen pregled vašega dela. Kaj se je vse v tem času zgodilo?

V obdobju od leta 1981 do 2005 sem načrtoval skupaj 23 objektov. Od tega je bilo realiziranih 10. Med drugimi leta 83 rekonstrukcija pogorele veleblagovnice v Osjeku, cerkev v Stožicah leta 1994, rekonstrukciji hal C in B na Gospodarskem razstavišču leta 2000 in 2005. Udeležili smo se 10. natečajev in prejeli 5 prvih nagrad in 2 drugi. Na prvo mesto bi izpostavil natečaj za dozidavo Narodne galerije v Ljubljani, na katerem sem prejel drugo nagrado. Ta je po moji presoji eden mojih uspešnejših projektov, toda žal se je žirija odločila drugače, za tisto kar tam stoji danes.

Ljubljana v zadnjem času doživlja novo preobrazbo. Kako doživljate ta razvoj?

Težko bi se strinjal, da gre za razvoj. Zdi se mi da vse skupaj spominja na vse kaj drugega. Če vzamemo samo primer: ko smo si priborili svojo državo bi vsak razumen mestni urbanist najprej razmišljal kam bo lociral nov državni upravni center, predno bi začel zazidavati najimenitnejše proste mestne površine. Tak primer je površina bivše artiljeriske kasarne ob mestni magistrali – Dunajski cesti. Ta bi po moji presoji morala biti rezervirana za državno upravo, ki je sedaj raztepena po vseh koncih mesta in je v večini primerov v najemniških prostorih.

Menim, da nima smisla razpravljati o razvoju, in vemo tudi kaj se dogaja na Bavarskem dvoru in eno je podobno drugemu.

Severna vrata, Ljubljana

Stolpnica S2, Ljubljana 

Vi ste avtor ideje o Severnih ljubljanskih vratih. Realizirana je bila le ena stolpnica S2 (SCT) od celotnega predvidenega kompleksa. Zakaj ni bila realizirana celotna zasnova?

Za zadidalna območja BD, Telekoma, za Kozolcem do Ajdovščine in za rekonstrukcijo stolpnice Telekoma so bili razpisani štirje natečaji in na vseh štirih sem prejel prvo nagrado. Če govorimo le o severnem obrobju ožjega mestnega središča ob sami mestni magistrali moram povedati, da je bil za ožje območje Bavarskega dvora programiran in načrtovan oblikovno in funkcionalno enovit poslovni objekt, glede na členitev imenovan S1-S2-S3. Stolpnici S1-S2 sta bili locirani vzdolž Kozolca proti samemu križišču Bavarski dvor. Poslovni del stolpnice S1 je bil orientiran proti Kozolcu kot vertikalni zaključek horizontale Kozolca, člen S2, ki je edina realizirana pa proti severu, vzdolž mestne magistrale, kot prostorska kontinuiteta prek Tivolske ceste in proge do stolpnice Dela in naprej do RTV stolpnic in Astre. Člen S3 z nižjim gabaritom ob Tivolski cesti se je prostorsko vključeval v obrobje Tivolske ceste. Na območju Telekoma sta bili predvideni stolpnici, podobni stolpnicama S1-S2, le prostorsko usklajeni z gabaritom Telekoma in MATC, imenovane Klavir, kot horizontalni povezovalni objekt med Gasparijevo stavbo – stolpnico Telekoma – in prostorsko s stolpnico S1-S2 na Bavarskem dvoru.

Vsa zazidava od pošte do »Slovenija avta« ob Tivolski cesti je bila dinamična enovita urbanistična in oblikovna kompozicija. To, kar nastaja sedaj, pa je združba različnih bolj ali manj samovšečnih arhitektur. Vse to, kar se dogaja je posledica nezakonite razveljavitve zazidav vseh treh zazidalnih območij, To si je leta 1992 dovolil takratni načelnik oddelka za urbanizem mesta Ljubljane arhitekt Marjan Bežan z botri v ozadju. Pozneje so prišli trgovci z novci in nekateri vsevedni profesorji. Prvi je enostavno amputiral S3, pustil S1, potem pa je drugi na mestu S3 izžiriral urbanistično zablodo, tako imenovani Evrocenter. In potem tretji, ki je amputiral še S1 in ob Telekomovi stolpnici postavil 72 metrski stolp, ki bo 30 metrov višji od Telekoma, kaj naj rečem – uboga iznakažena Ljubljana.

Za razliko od Severnih mestnih vrat, je Gospodarsko razstavišče doživelo kvalitetno prenovo. Kako ste sodelovali pri prenovi?

Pri prenovi oziroma rekonstrukciji hale C l. 2000 ter hale B in B2 leta 2005 sem skupaj s sodelavcema Tomažem in Miho Goršičem sodeloval kot projektant – avtor. Moram priznati, da je bilo sodelovanje z investitorjem GR, ki ga vodi direktor Ante Madjar zelo korektno. Povedati pa je potrebno, da sta bili obe hali pred rekonstrukcijo v veliki meri devastirani.

Pri projektu Gospodarskega razstavišča ste začeli sodelovali takoj po študiju. Kako se spominjate teh časov?

Moja prva zaposlitev po koncu študija je bila v biroju za izgradnjo GR, ki ga je vodil arh. Branko Simčič. Poveril mi je načrtovanje vhodnega prizidka k hali A. V tistem času ni bilo vprašanja zaposlitve, več ali manj si se sam odločil v kateri biro bi želel. Arhitektov je bilo relativno malo, glede na današnjo množico zelo malo. Ko sem se leta 1946 vpisal na fakulteto za arhitekturo nas je bilo vseh skupaj s »starimi bajtami« vred približno 85.

Po študiju ste se udeležili veliko natečajev. Na mnogih ste zmagali in so vam prinesli realizacije. Kaj vas je gnalo, da ste se tolikokrat preizkušali na natečajih?

To je bil način pridobivanja zelo zanimivih projektnih nalog – seveda pa je zahteval veliko ustvarjalne energije in predvsem pa tudi samozavesti, seveda vedno se ni vse izšlo.

MATC (Klavir), Ljubljana

Na katerega ste najbolj ponosni?

Na zazidalno rešitev in arhitekturno oblikovanje območij Bavarskega dvora, Telekoma in za »Kozolcem« do Ajdovščine, na konkreten objekt pa veleblagovnici v Novem Sadu in Osjeku in objekt MATC (Klavir) in še nekatere druge.

Za katerega od vaših nerealiziranih projektov vam je najbolj žal?

Projekt dozidave narodne galerije. Po mojem mnenju je zgrajena stavba zgrešena niti ni bila dokončana. Dokončali so jo šele Sadar Vuga s steklenim vmesnim členom. Po mojem mnenju bi Narodna galerija morala biti enovit in oblikovno usklajen objekt, ki bi jasno prezentiral pomen inštitucije v mestu.

Veleblagovnica, Novi Sad

V času vašega študija je na fakulteti še poučeval Plečnik. Ste imeli z njim oseben stik?

Bil je član komisije pri zagovoru moje diplomske naloge. Plečnikov seminar je bil v istem nadstropju kot Ravnikarjev. Plečnik je bil od stopnišča na levo, mi pa na drugi strani hodnika, na desni. Študentje smo lahko spremljali delo drugih seminarjev in primerjali način dela. Takrat sta bila na fakulteti profesorja za kompozicijo še Vurnik in Mihevc.

Zakaj ste se odločili prav za Ravnikarjev seminar?

Odločitev ni bila težka. Drugi seminarji me niso zanimali. Pritegnila me je Ravnikarjeva arhitektura in njegov pedagoški prostop.

Kako ste doživljali njegovo pedagoško delo?

Ravnikar je bil odličen arhitekt in pedagog. Naučil nas je študioznega pristopa k projektni nalogi, naučil nas je risati, posebno pozornost pa je posvečal detajlu… Njegova ustvarjalna pot se je bistveno razlikovala od moje.

Eno leto ste študirali na praški fakulteti. Kakšna je bila ta izkušnja?

Fakulteta v Pragi je bila ogromna. Profesor je bil bog. Za korekture se je stalo v vrsti kot za blagajno v supermarketu. Pravzaprav, si imel kot študent stike samo z asistenti. Pravo nasprotje je bila Ljubljanska šola. Kot sem že omenil, je bila veliko manjša kot danes. Ustvarila se je prava družinska “štimunga”. S profesorjem Ravnikarjem smo se družili tudi izven šole. Velikokrat nas je povabil na pijačo. Ob tem so se razvijale vnete debate. Jaz sem študiral osem let. Od tega sem leto dno prebil v Pragi in vmes leto dni gradil atelje za mojega brata.

Stanovanjska pozidava, Kersnikova, Ljubljana

Slovenijales in Gospodarsko razstavišče, Ljubljana

Vaš brat je bil slikar France Mihelič in njegov atelje je vaša prva realizacija.

Ko sem gradil bratov atelje, je bilo zelo težko dobiti gradbeni material. Tako sem veliko časa iskal kje je na razpolago cement, opeka ali pesek. Skratka zgubil sem skoraj eno leto študija.

Ste pred odločitvijo za študij arhitekture razmišljali o kakšnem drugem poklicu?

Za arhitekturo sem se odločil na poti, ko sem se šel vpisat na fakulteto. Spotoma sem preletel programe, ki so mi na razpolago. Nisem želel preveč matematike, zato so odpadli strojništvo, elektrotehnika in podobne smeri. Največ interesov sem našel v arhitekturi. Tako sem se še isti dan vpisal. Postal sem arhitekt.

V svojem življenskem opusu ste razvili zelo jasen in prepoznaven izrazni slog. Prepoznavni ste po inovativnem konstrukcijskem pristopu. Plašč objekta izhaja iz funkcije in strukture. Skratka izčistili ste principe modernizma. Kako pa je vplival na vas postmodernizem?

Postmodernizem je bila zgrešena smer v arhitekturi. Bila je brez izhoda. Veliko takratnih arhitektov je zašlo v to smer. To so bile labilne odločitve. Tudi Ravnikarjev prizidek Narodni galeriji je povsem postmodernističen. Mene je postmodernizem bolj narahlo »oplazil«, predvsem v rešitvah detajlov. Tak primer je prizidek Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob Salendrovi ul. v Ljubljani. Tam je bil prvotno pritlični objekt, ki smo ga nadzidali. Nova stavbna masa je v sredini razcepljena in svetloba prehaja v središče objekta. Morda je nekoliko postmodernističen tudi interier cerkve Sv.Duha v Stožicah za Bežigradom.

Cerkev Sv. Duh, Ljubljana

V tem obdobju je bil razpisan natečaj za novi NUK. Kako ocenjujete zmagovalno rešitev danes?

Natečaj je zmagal arh. Marko Mušič.  Ali je arhitektura dobra ali ne, je sodba vsakega posameznika. Za nekoga je morda dobra za drugega ne. Je pa res, da je bil projekt že večkrat predelan. Prav tako se je tehnologija in koncept knjižnice v tem času bistveno spremenil.

Pogovarjal se je: Matevž Granda, 01.03.2010 in 08.03.2010

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja