Prvi slovenski prevod prve monografije o arhitektu Jožetu Plečniku, ki je leta 1920 izšla v Zagrebu pri založbi Ćelap i Popovac, njen avtor pa je Kosta Strajnić.
Letos mineva 100 let od kar je izšla prva monografija posvečena arhitektu Jožetu Plečniku. Prvič je prevedena v slovenski jezik. Ne gre za najboljšo ali temeljno monografijo o arhitektu, gre pa za prvo. Prvi kamenček v mozaiku obsežne literature, ki je nastala v teh stotih letih posvečene Jožetu Plečniku.
Leto 1920 je bilo zanj prelomno. Zaključilo se je desetletje, ko ni zgradil praktično ničesar. Skoraj deset let je poučevati na praški Umetniško-obrtni šoli in deset let kar je zapustil Dunaj, kjer je v začetku 20. stoletja zgradil opus, ki ga je uvrstil v takratno avantgardo. Prelomnega 1920, ko je že skoraj opustil upe, da bo še kaj pomembnega zgradil, je stal na pragu praškega in ljubljanskega opusa. Skoraj hkrati je bil namreč določen za glavnega arhitekta prenove prašega gradu in prejel povabilo k profesuri na novo ustanovljeni ljubljanski šoli za arhitekturo, ki pomeni začetek ljubljanskega opusa.
Kasnejše monografije predstavljajo dunajski opus kot le enega od treh z nekaj najpomembnejšimi objekti, s katerimi se je vzpostavil Plečnikov ustvarjalni genij. A za pričujočo monografijo, je bil dunajski opus edini. Kosta Strajnić je Plečnika dolgo časa nagovarjal k sodelovanju. V ozadju monografije je bila namreč prisotna politična ideja združevanja južnih slovanov in umetnosti je bila pomembna za gradnjo nove identitete. Šele, ko se je stari avstrijski svet dokončno razbil, svet v katerem se je Plečnik izučil in izoblikoval, je Plečnik privolil.
Strajnić raziskuje Plečnikova dela skozi črepinje včerajšnjega sveta. Mariskatera fotografija je izgubljena, novih ni mogoče narediti, zato uporblja reprodukcije že objavljenih fotografij pred desetletij (temu principu smo zavestno sledili tudi pri slovenski izdaji, tako da so nekatere fotografije že druga kopija originala). Mnoga imena so pozabljena, zato pogosto naletite na opis »zgrajeno za nekega premožneša v neki duanjski četrti«. Strajniću ni šlo za to, da bi znanstveno preverjal zgodovinske podatke, šlo mu je za prihodnost. Eden od namenov monografije je bil namreč predstaviti arhitekta v novi domovini in mu odpreti vrata za nova dela.
Če v sodobni umetnostni zgodovini velja, da je Plečnikov dunajski opus avantgarden, s praškim in še posebej z ljubljanskim opusom pa se arhitekt vrača k antiki, je zanimivo kaj nam razkriva vpogled v precej nepoznana Plečnikova zgodnja dela. V njih namreč že zasledimo motive, ki jih v kasnejših realizacijah pogosto preizgrava: od prečne cerkvene ladje, kolažiranja obstoječega z novim, bogatih materialnih tekstur in hibrida klasičnih oblik z novim konstrukcijsim materialom, betonom.
Tri leta po izidu Srajnićeve monografije o Plečniku je Le Corbusier objavil knjigo Vers une Architecture (Proti novi arhitekturi) in osem let za tem je bil ustanovljen CIAM (Congrés Internationaux d’architecture moderne). Monografija o Plečniku tako stoji na dveh prelomnicah, na Plečnikovi osebni in na prelomnici svetovne arhitekturne zgodovine. S tega stališče, je njeno sporočilo še toliko bolj pomenjljivo.
Uredil: Matevž Granda
Projekt sofinancira MOL
