Joni Zakonjšek je slikarka. Zaznamujejo jo poezija, narava, zen, pogled in občutek, ki vse zaobjame. Vsaka njena slika je potop v njen svet, po katerem pogled na kos travnika, morske obale ali drevesne krošnje morda ni več enak. Zgodi se, da jih odtlej gledaš skozi Jonijine oči.

Njen ustvarjalni opus navdihujejo istrska Koštabona, mehka Bela krajina, vrteči se derviši, svetleči sufijski pesnik Hafis. Del njene ustvarjalnosti je ujet tudi v dveh čudovitih knjigah, v Pesmi za Hafisa (Ljubezen na platno), ki je intimen vizualni potopis skozi njeno ustvarjanje in bivanje, in v Krogih, kjer se likovni utrinki prepletajo s haikuji Vlada Škafarja, filmskega avtorja in pisca. Zadnja leta Joni biva v Beli krajini, kjer si dom, ustvarjanje in življenje deli z Vladom. V hiši, ki ima pogled na gozd in »veliko, gosto zvezdnato nebo«.

Tvoj dom je tudi tvoj atelje. Kaj ti pomeni dom, prostor, kjer bivaš in ustvarjaš?

Dom pomeni obstajati in biti blizu tega, kar je zate najbolj bistveno v življenju. Živeti umetnost življenja in življenje umetnosti. Čutiti, da sta narava in slika blizu, biti v živem stiku z njima in dovoliti, da se vse aktivnosti v tem duhu prelivajo druga v drugo.

Si od nekdaj želela, da je to dvoje združeno, dom in atelje?

Živela sem tudi ločeno, ko se drugače ni dalo, že od zaključka študija pa je tako. Mislim, da je zame to najbolje, ker stvari ne ločujem. Da lahko grem v nekem trenutku na sprehod, ker se morata slika in telo prezračiti, ali jem solato in opazujem ob tem sliko. Zame je pomembno, da so vloge znotraj doma in vse aktivnosti prosojne in gibke, da se lahko medsebojno navdihujejo.

Odkar te poznam, živiš v naravi, je bila to zavestna odločitev?

Ja, že na akademiji se mi je porodila želja, da bi šla iz mesta, da bi lahko ustvarjalnost živela doma, v globlji usmerjenosti in predanosti. Najprej sem bivala v starih hišah na pόsodo, ker sem imela to možnost in srečo, potem sva z Vladom našla svojo.

Kaj je zate bistveno, kar mora dom imeti?

Osnova je intimna poezija, ki se seli čez stvari, prostore. Od nekdaj sem imela predstavo, da del hiše gleda v brezkrajno, na odprto, da je občutek prostranosti otipljiv. Dolga leta sem živela v Koštaboni, nad dolino Dragonje, ki je precej divja, nenaseljena. Sedaj je najin pogled na gozd, zdi se, kot da mu ni konca in da je za njim lahko morje. Ves ta orkester dreves, ptičev …, zvezd; izjemna sreča je, da vas nima javne osvetljave, imamo veliko, gosto zvezdnato nebo!

Tako narava vstopa v hišo in se kontemplativni pogovor lahko razgrinja v vse smeri. Prva leta sem odraščala v Portorožu, ko je bil še zelo zelen, na domači terasi sem se lahko pogovarjala z živalmi, drevesi.

Kako ta stik z divjino oz. naravo vpliva na tvoje ustvarjanje?

Intenzivneje lahko čutim spontanost in preprostost. Z načinom življenja skušam skrbeti, da je ta tok čim bolj čist.

Kako posvojiš prostor, ko se naseliš v hišo? Iz Koštabone se spomnim čarobne čajnice …

Tisti posebni prostor je sam poklical k temu, malo okence, zastrto z bršljanom. Zdaj žal nimam čajnice, le kotiček v ateljeju, kjer si naredim čaj. Gre bolj za naravnanost do trenutka, v katerem si.

Kaj ti daje povezanost s čajem, kje si se srečala s to kulturo?

Že zgodaj so mi postale blizu azijske umetnosti in filozofije. Na akademiji sem začela prebirati o zenu, slikarstvu čang, obredu čaja, kmalu zatem sem se začela ukvarjati z meditacijo, aikidom. Z učenjem, kjer si večni začetnik, z zavedanjem, da je prav vse, kar delaš, kar si, lahko umetnost sama. Podariti vsaki stvari čas in prostor. Obred čaja je simfonija in geometrija vseh čutov, estetika biti. Včasih sem se želela tega učiti tudi bolj formalno. Zdaj sem vesela izvirske vode. A ljubezen do čajev ostaja.

Če se do čajnega kotička sprehodiva po ateljeju – slednji je najbrž prvi prostor, ki ga naseliš v hiši. Kaj je zate pri njem pomembno?

Da je dovolj velik, da v njem lahko vstopam v sliko. Da ima svetlobo. V preteklosti nisem imela vedno idealnih pogojev. Sedaj imam to srečo, da je v ateljeju stena iz kristalnih oken, in zjutraj žarki prihajajo skozi in slikajo mavrico na glavno steno, na drugi strani pa prihaja popoldanska svetloba skozi velika steklena vrata. Velikokrat tudi spim v ateljeju, da lahko doživim ta potovanja, celoten krog, tudi lune iz zvezd, in se pridružim temu čarobnemu plesu.

Ali poleg pogleda in svetlobe obstaja še kakšna plat doma, ki je zate pomembna?

Občutek tišine, ki omogoča, da se zgodi ponotranjenost, zmehčanost. Vsak prostor tako lahko spregovori, zazveni po svoji naravni danosti. Z majhnimi stvarmi hitro ustvarim domačnost. Z vedno spreminjajočimi se oltarčki, ki uprizorijo živost, poln pogovor samot in zaupanja. Tudi ko potujem, se kmalu najde kotek, pero, kamenček, kakšna bilka, in že je tu intima.

Kakšen je tvoj način, ritem življenja, kakšni so tvoji rituali?

Meditacija, jutranja in večerna, da zaobjame dan v globlji posluh in pozornost za notranjo tišino, utelešeno spomni na univerzalnega duha, brezosebno bit, ki je v ozadju vsake zgodbe in situacije. Joga in sprehodi v gozd, največkrat zadnjo uro po sončnem zahodu, ko sta svetloba in tema združeni, kot pred vzhodom, ko je energija zelo močna. Dostikrat recitiram sutre ali pojem mantre, med kuhanjem ali med hojo, po navdihu. Zadnjih deset let tudi praksa zena in učenje z mojstri na intenzivnih meditacijskih umikih, januarja grem drugič na trimesečni umik v zenovski samostan v kalifornijskih gorah.

PESEM ZA HAFISA 1, Koštabona, pomlad–jesen 2006, ljubezen na platnu, 180 x 40 cm

Kako te prakse vplivajo na tvoje ustvarjanje?

Vse zelo vpliva na tvoje življenje, na življenje vseh. Sploh na umetnost, ki je eden najintimnejših izrazov. Težko pa ubesedim, kako.

Kako se je izoblikovalo tvoje podrobno upodabljanje narave, ki daje občutek, kot da si potopljen v košček travnika, morske obale …?

Motivika narave se je začela kazati že zelo zgodaj. Že na akademiji sem med odmori hodila k drevesom, v mestih, kjer sem bivala, v parke, kjer me je že samo pogled na preplet vej pomirjal in obenem oživljal. Ampak ne gre za to, da na mojih slikah ni človeka. Človek ni viden, so pa v sliki vsa bitja. Kot da bi moje oko iskalo pogled in občutek, ki vse zaobjame.

Slika sicer nastaja tako, da se čim bolj približa notranjemu občutju sveta. Naša naravna težnja je, da zrcali našo dušo, podobo doživljanja sveta, kozmosa, celote. Življenje lahko slikaš po tej notranji podobi, ne le slike. Ali bolje – slika in življenje lahko slikata tebe. Občutek ekspanzije, brezmejnosti, vibracija lepote in vseprepletenosti, ki jo čutim kot bistvo življenja. Intenzivnost tega kliče, da se mora naslikati, razširiti, in energija slike se ne ustavi, kjer je njen okvir.

Zanimivo se mi zdi, da te je močno navdahnilo staro kitajsko slikarstvo, ki si ga tudi raziskovala v svoji diplomski nalogi. Zakaj kitajsko slikarstvo?

Mnogi slikarji in umetniki so mi bili blizu in sem se z njimi navdihovala, učili so me in me še. Takrat me je srečanje s slikarstvom čang in z zenom čisto osvojilo. Govorilo je celoti tega, kar me je v življenju in umetnosti vodilo.

Tudi tvoje slike, se zdi, nastajajo zenovsko, potrebujejo veliko časa, leto in pol, tudi tri …

To verjetno ni stvar videza, je bolj vprašanje avtentičnosti. Moje slike so razprte v čas in prostor, imajo veliko ur, mesecev ali let. Rada imam, da so vsi ti cikli razgrnjeni, zliti v sliko. In četudi je v njih toliko posvečenega časa, je njihov glavni dar brezčasje, so spevi in pokloni življenju samemu.

Tok ustvarjalnosti skušam čim manj motiti. Karkoli slika zahteva ali življenje prevprašuje, temu se polnosrčno predaj. Če potrebuje toliko časa, ji ga daj. Včasih mi je bilo težje nositi vse ostale, nenaslikane slike, nastala je globoka potreba, da si popolnoma umirim pričakovanja, um – tako bi moralo biti. Edino na ta način pride resnično skozi tebe.

Kako nastane slika, je najprej podoba?

Lahko je nekaj podob, slik, povezanih med sabo, a vprašanje je, ali bodo vse ostale. Prve plasti se ustvarijo ritualno. Barvite, kipeče, ekstatične, »šakti« slike. Podoba se iz praznine poraja, pridobiva prepoznavno obliko, ki gre v vedno bolj fine nanose, in tu je največ počasnega meditativnega dela, kajti srečuje se z nečim, kar je na videz čisto nasprotno prvim plastem, in nastopi proces očiščevanja vseh prepletov, ritmov in tišine, dokler mi ne zazveni harmonija.

BELI VETER, Velika sela, jesen 2013–poletje 2017, olje na platnu, 132 x 230 cm

Iz vsake tvoje slike utripa celota, enost. Kako sama doživljaš enost, povezanost z vsem? Ki se sicer zlahka izgubi v vsakdanu …

Doživljanje tega mi je najdragocenejše. Upam, da to pri ljudeh ni tako redko, to si globoko želim. Zdi se mi, da vse, kar človek počne, stremi k temu, da bi začutil to enotnost, celovitost. Upodabljanje tega je duhovni klic. Da pa bi lahko utelešal to vsak trenutek in vselej videl iz žara notranje harmonije in milosti, pa je nenehna vzgoja srca, ki je nedoumljiva veličina biti.

Žar tvoje harmonije smo lahko ujeli na čudoviti novomeški razstavi Vsemirje​, ki je tudi pregled tvojega dela, potovanje skozi tvoje ustvarjanje. Kaj tebi pomeni ta razstava?

 Trije prostori Jakčevega doma so bili zadnje tri mesece dom za pregled večine pomembnejših del, največjih, pa tudi izbora akvarelnih ciklov in risb.

Gledalcem in tudi meni so ponudili potovanje in pristan v vodah, travnikih, krajinah biti, ustvarjenih v različnih obdobjih​, zbranih z vseh strani, kot družina po dolgem času. Lepo praznovanje slikarstva.

Ta hiša denimo nima udobja, marsikdo v njej ne bi živel. Izolacije ni, pozimi je hladna, poleti vroča, ogrevanje je na drva, kopalnica je mrzla, voda se zbira v zbiralnikih, po pitno vodo hodiva k izviru. Ampak sama sem v podobnih okoliščinah rasla, ne motijo me. Srečna sem, da lahko delam, kar tako ljubim.

Pogovarjala se je: Katja Šulc

Foto: Taja Košir Popovič