Na odprtju razstave Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji se najprej zaletim v sošolca z Akademije. V delčku sekunde se oceniva, v kakšnem eksistenčnem položaju sva, medtem pa že stegujeva roko v pozdrav. In potem vprašanje, ki si ga slikarji najpogosteje postavljamo med seboj: Ali kaj slikaš?

Na prvi pogled povsem običajna fraza v sebi skriva vso tragiko najlepšega poklica na svetu. Dva človeka, ki sta vrsto let namenila študiju umetnosti, se mojstrila v obrti, se študijsko izpopolnjevala in umetniško rasla, se v preddverju enega najpomembnejših galerijskih prostorov v državi sprašujeta, ali v svojem poklicu sploh kaj delata. Bizarnost prizora je seveda v odsotnosti bistvene vsebine njunega življenja, kot sta ga načrtovala – v odsotnosti dela samega. Kolega potoži, da ne slika, ker ni zanimanja, zato si ne more privoščiti ateljeja, za silo pa preživi z delom slikopleskarja.

»Belim,« reče. »Belim na črno.«

Akademsko izobražen človek »mala« na kvadratni meter za obrtnika, ki mu na roko plačuje »minimalca«. V zadregi mu navržem, da sem tudi sam obesil čopič na klin in se podal v novinarstvo, saj vendar ne morem živeti od poslušanja ptičjega petja in opazovanja sončnih zahodov. Šala je slaba in to veva oba.

Trenutne razmere niso nič novega. Vlečejo se več kot dva ducata let, od začetka devetdesetih, ko so državne ustanove in sveže sprivatizirana podjetja prenehali naročati in kupovati umetniška dela. Pred tem pa so bili drugi časi, ki se jih danes ni spodobno spominjati z naklonjenostjo, saj so nam medtem uspešno vsilili konsenz o tržni logiki, ki naj bi kot najprimernejša zabela demokracije uspešno postavila stvari na svoje mesto na vseh področjih, tudi v umetniški produkciji. Formula je preprosta: če je umetnost dobra, se bo tudi prodala, kajne? Prodala se bo na trgu.

Na trgu, na katerem galeristi, namesto da bi v slikarskih ateljejih iskali talente, v svojih galerijah raje čakajo na petične malomeščane, ki za prenovljeno jedilnico iščejo oljno priložnost z začetka prejšnjega stoletja? Trgu, na katerem je umetnost prva, ki se jo položi na žrtveni kamen zategovanja pasu? Trgu, ki ga sooblikujejo ljudje, ki se jim umetnost zdi težka in nerazumljiva, ker terja miselni napor, znanje in senzibilnost, ker pogosto ni lepa in prijetna? Na tem trgu je malo povpraševanja po umetniškem preizpraševanju. In, paradoksalno: v Sloveniji zrelega umetniškega trga ni tudi zato, ker je preveč trga, ki služi zgolj tržnosti. Ta je povsod: v malih zasebnih galerijah, knjigarnah, na art marketih. Najdemo ga v trgovinicah »s konceptom« v starem delu slehernega mesta, ki za drobiž ponujajo všečne izdelke samooklicanih umetnic in blefa priučenih ilustratorjev, ki so do potankosti izmojstrili le plagiatorske veščine in instagram profile. Namesto umetnosti nas nagovarja množica vizualnih produktov, podobic lažne kreativne industrije, ki golta ustvarjalnost, v zameno pa ponuja všečno estetiko, ki je ravno toliko ljubka, da je potrošnik ne zna umestiti tja, kamor spada, v kič, temveč v njej vidi objekt poželenja. Da, to je neke vrste vizualna konfekcija, v kateri se vsebina v celoti podredi cenenemu potrošništvu in je odraz družbe, ki ne loči zrna od plev in zato ne zna nagrajevati vrhunskih umetnikov.

Miha Štrukelj

Joni Zakonjšek, Se še spominjaš ljubezni?, 2007-2010

Torej: če kot družba ne bomo načrtno vlagali v poučevanje umetnosti, izobraževanje, znanje, bodo razumljene le še panjske končnice, narodnozabavna glasba in lahkotno komedijantstvo. Kot opombo pod črto naj navedem, da je v osnovni šoli likovni umetnosti v devetih letih skupno namenjenih 487 ur, od tega v devetem razredu le še 32 ur. V celem letu.

Tina Dobrajc, Pussy Riot, 2018

Moderna galerija je pred kratkim pripravila pregledno razstavo mlajše generacije slikark in slikarjev Čas brez nedolžnosti, ki je bila dolgo pričakovana. Razstava je (bila) seveda primeren vpogled v ustvarjanje izbranih avtoric in avtorjev, je presek najboljšega, kar ta generacija ponuja, a hkrati veliko več kot to. Je dokaz, da je slikarska umetnost živa in kot drevo v betonu vztraja. Vztraja vsemu navkljub in ker tako hočejo slikarke in slikarji, ki se ne podrejajo zahtevam trga.

In kaj lahko storimo mi? Na izbiro imamo malce stenskega dekorja ali tisto veliko platno, ki ga je Joni Zakonjšek ustvarjala več let.

Napisal: Miha Žorž, akad. slikar, novinar

Foto: Miha Žorž

Bi radi brali še več odličnih prispevkov, tematsko posvečenih delu?

Pokukajte v Outsider #17!

Outsider #17

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja