Stare hiše so zame kot stari ljudje: rada jim prisluhnem. Zavedam se, da so nekaterim oboji mrzki, da se obrnejo stran, ker jim je nelagodno ob pogledu na starčevske pege na koži ali zgrbljeno hrbtenico, ter da se v velikem loku izognejo stavbam, ki so jih poseljevale že cele generacije ljudi in s katerih se morda zato lušči oplesk ali jim pokajo leseni okenski okvirji. Mogoče je s tem tako kot s knjigami iz knjižnice – enim se gnusijo, mene pa nič ne moti, tudi če mi pod roke pride izvod z ušesi ali celo podčrtanimi odlomki besedila. Na podlagi tistega, kar je bralca pred mano pritegnilo, si poskušam narisati, kdo je bil in katere druge stvari so mu še všeč. Bržčas podobne kot meni, saj imava skupnega že to, da sva si izbrala isto knjigo. Nihče ni neponovljiv, nam pripoveduje knjiga – to pa je nekaj, česar marsikdo najbrž ne mara slišati.

Tudi stare hiše ves čas pripovedujejo. Besede brenčijo izza polken in silijo skozi špranje pod vrati, včasih si utrejo pot skozi frčado na podstrešju. Toda slišijo jih le tisti, ki znajo poslušati. Neštetokrat sem se sprehajala po Spodnji Šiški in poslušala njihove pripovedi. Mlajši glasovi so se mešali s starejšimi: niz hiš ob Ulici Milana Majcna, ki stojijo nasproti cerkve sv. Jerneje (Stare cerkve), je gostobesedno opisoval dogajanje ob semanjih dnevih sredi 19. stoletja. Izza vogala, z Medvedove, je bilo slišati pripovedi o živahnih časih, ko so bile na pragu 20. stoletja odprte še vse trgovine in obrtne delavnice. Te so obratovale v pritličju, v prvem nadstropju trških stavb pa so po starodavnih cehovskih pravilih svoj dom uredili njihovi lastniki. Potem so bili tu še najmlajši, predvojni stanovanjski bloki, ki so bili starosti primerno razigrani in že kar malce objestni v bahanju s podvigi iz časa druge svetovne vojne, ko je tu občasno oddajal radio Kričač. Objekti, zgrajeni po letu 1950, so navadno manj zgovorni. Ljudje, ki v njih bivajo, so še živi, zato se za hiše ne spodobi, da na veliki zvon obešajo, kaj se jim dogaja.

Hiše namreč začnejo pripovedovati šele, ko se stanovalci prvič zamenjajo; prej nimajo zgodb (same si jih pa ne znajo izmišljevati). Zato so nova poslopja zame tako dolgočasna, sterilna, hladna. Z nakupom stare hiše (ali stanovanja) pa zraven vedno kupiš še cel kup predhodnikov. Spoznavaš jih preko njihovega okusa, ki so ga vtisnili z izborom tapet, vrat in kljuk ter še marsičesa drugega. Vse to se da s prenovo seveda prekriti, ostane pa zavedanje, da nisi prvi, kar sploh ni slabo, ker bi iz tega lahko izrasle razne prevzetne in ošabne misli.

Rušiti stare hiše je zame zaradi vsega tega skoraj kot pobijati ljudi. Zlepa ne morem odpustiti odločitve, da se z zemljo zravna objekt, ki bi bil kljub častitljivi starosti (ali pa prav zaradi nje!) še vedno primeren za bivanje, a se ga lastniku preprosto ne da obnavljati. Takrat v meni vzbrbota gnev, podoben nemočnemu ogorčenju nad nepravičnostjo sveta, kadar ga zapusti kakšen star človek, ki je bil kljub priletnosti še čisto pri močeh in bi lahko, če ga ne bi pokosila ta ali ona poniglava bolezen ali zdravniška malomarnost, zlahka živel še nekaj desetletij. Vsem bližnjim v veselje in razvedrilo, pa tudi samemu sebi v kratek čas.

Prav tak bes me je popadel na eno mrzlih, spomladanskih juter. Sončni žarki še niso predrli oblačne koprene; na mestu, kjer so ne tako daleč nazaj kot nizki čokati starčki na balinišču postavale vaške hiše z debelimi kamnitimi portali in lepo izrezljanimi vrati, pa je zevala praznina. In v ušesa prodirala grozljiva tišina. Ujma ni pokosila samo najstarejših, za katere je itak jasno, da so vedno odveč, počistila je tudi z nekoliko mlajšimi. Ena od bližnjih dvonadstropnih stavb je bila zrušena samo napol, načeti zidovi so moleli kvišku, kot bi bili štrcelj človeške roke ali noge, pri katerem bi bilo še videti odlomljeno kost in razcefrana mišična vlakna. Na morišču pa je ležal kupček zdrobljenih opek in kopalničnih ploščic, ki so ga iz neznanega razloga pustili vnemar. Sled preteklih stoletij, skrčena na gomilo gradbenega materiala in ofucano staro preprogo. Najbrž je bilo tako po masakru v nebodigatreba predmestjih Bukarešte, ki so jih odstranili, da bi tam zrasla orjaška predsedniška palača. Ali v starodavnih, ničvrednih predelih Pekinga, ki so se morala umakniti pred stadioni in objekti, potrebnimi za izvedbo olimpijskih iger.

Povsod, ne glede na zemljepisno širino, je enako. Stare hiše odžirajo prostor novim in so v napoto napredku. Napredek prihaja topotaje in z režečimi čeljustmi bagra. Človeški pohlep se pred ničemer ne ustavi. Med čeljustmi bagra se drobi preteklost, pa tudi zavedanje o tem, da nismo prvi. Prevzetnost in ošabnost imata prosto pot, krog je sklenjen.

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja