Kako bi se Le Corbusierjevemu modernizmu podala arhaična lesena polkna? Kaj pa bizarna, nekoliko po španskem kolonialnem baroku navdahnjena cementna korita za rože? Ne gre za akademska vprašanja; spoj zdaj že častitljivega modernizma iz dvajsetih in poznejših vernakularnih dodatkov lahko obiščete v Pessacu, predmestju Bordeauxa. Še preden je Le Corbusier zasnoval vilo Savoy in druge projekte, ki so ga ustoličili v nestorja modernizma, je v zgodnjih dvajsetih zasnoval veliko sosesko za tovarnarja Henryja Frugèsa. Frugèsovo naselje (Cité Frugès, 1924) sestavljajo tri bogato ozelenjene ulice, med katerimi se kvišku vzpenjajo kubusi zgodnjemodernističnih eno- in dvodružinskih hiš, zgrajenih za delavce v tovarni sladkorja.
Obisk na sončno nedeljsko popoldne ne razkrije prav velike gneče, ki je sicer običajna za Le Corbusierjeve ohranjene projekte. Predvsem ni nikjer »temnih angelov arhitekture«: v črno oblečenih študentov arhitekture in arhitektov z dragimi fotoaparati okrog vratu, ki poskušajo ujeti kakšen skrit detajl stika okenskih okvirjev in betona, na primer. Namesto tega nas v majhnem vrtu pred edino hišo, ki je odprta za javnost, čaka kakih osem obiskovalcev, večina med njimi je Francozov iz okolice. Takšna relativno slaba obiskanost ni le posledica nekoliko marginalne lege naselja sredi precej oddaljenega predmestja: Frugèsove soseske se drži sloves oskrunjenega modernizma. Zanosna naročnik in arhitekt sta s svojim velikopoteznim projektom trčila ob predsodke svoje dobe, ko je bila soseska leta 1924 dokončana. Kljub izrednim bvanjskim kvalitetam in komunalni opremljenosti (kopalnice, kuhinje, terase in celo garaže v delavskih hišah istega obdobja so bile drugje pač popolnoma nepredstavljive!) kupcev in najemnikov za hiše ni bilo.
Primerjava med izvornim stanjem in eno izmed prezidav v knjigi Philippa Boudona (1969)
Okolišani so novogradnje označili za »orientalske« in tuje, njim neprilagojene zgradbe. Projekt ekscentričnega industrialca in njegovega norega arhitekta, v katerih ne bo živel nihče. Frugès je, da bi se izognil popolnemu finančnemu polomu, poskrbel za državni odkup večine stavb, te pa so nato postale socialna stanovanja. Celo stanovalci, ki so hiše dobili v brezplačen najem, jih niso kaj prida cenili. Horizontalna okna so pogosto prezidali v bolj tradicionalna, vertikalna; ponekod so dodali s korci krite strehe. Enotno barvno shemo so spremenili po individualnem okusu. Predvsem pa so pregrajevali odprte bivalne prostore in stopnišče, tako da so v notranjosti modernističnih hiš od mrtvih obudili tradicionalne bivanjske vzorce hodnikov in ločenih sob. Soseska je postala bizaren splet najbolj doslednih in socialno radikalnih modernističnih eksperimentov ter skoraj vernakularnih samorastniških dodatkov in prezidav. Soseska je takrat obveljala tako za arhitekturno kot za socialno katastrofo in živeti v »orientalski četrti« je pomenilo nositi stigmo. Višji socialni status so premogli celo prebivalci bližnjih mnogo manj kakovostno zgrajenih delavskih blokov.
Prebivalci so zgodnjemodernistično sosesko opremljali in dekorirali po svojem okusu (Boudon, 1969)
Leta 1969 je francoski arhitekt Philippe Boudon objavil svojo odlično arhitekturno-etnografsko raziskavo o Le Corbusierjevi soseski. Ta je bila takrat morda na svojem socialnem dnu, obenem pa se je že začela prebujati zavest o izrednem arhitekturnem pomenu zgodnjega dela tedaj nedavno umrlega arhitekta. Boudon ni opravil le množice intervjujev s prebivalci soseske in okolice, ampak tudi z različnimi arhitekti. Drugače rečeno, izognil se je stereotipu, da so prebivalci svoje hiše prezidali samo zaradi neznanja ali nerazgledanosti, medtem ko so izobraženim profesionalcem njihove izvornem modernistične kvalitete povsem jasne. Sledeč izjavi samega Le Corbusierja, ki je po soočenju s prezidavami svoje soseske menda izjavil, da »ima življenje vedno prav in da se vedno moti arhitekt«, je največjo kvaliteto soseske zaznal ravno v njeni na videz neomejeni fleksibilnosti in prilagodljivosti. Ti dve ključni lastnosti naselja pa sta daleč od stereotipne rigidnosti in domnevne težnje po kontroli, ki se ju pogosto očita Le Corbusierju.
Danes je soseska spet majhno vrtno mesto, četudi še ne popolnoma puristično modernistično …
Boudon je ugotovil zanimivo shizofren odnos prebivalcev do lastne soseske. V obdobju, ko je bil Le Corbusier že ustoličen v na pol mitsko figuro, so »napake« soseske, kot so ravne strehe s terasami in odprti bivalni prostori, pogosto začeli pripisovati drugim, medtem ko so zanj recimo trdili, da »mora človek v Franciji umreti, da ga doleti kakšno priznanje.« Velika večina prebivalcev je opisovala svojo grozo in socialno stigmo, ko so se vselili v sosesko. Precej jih je še v času intervjuja svoj bivanjski ideal videla v klasičnih najemniških hiškah 19. stoletja s hodnikom po sredi in majhnimi sobami na obe strani. Obenem pa so Boudonu na zanimiv način opisovali značilnosti lastnih domov:
»Pa v svoji hiši uporabljate teraso?«
»Ha! … no, ja, gremo kdaj gor … zelo je prijetno … lepi razgledi so tam zgoraj …«
»Si gor odnesete stole?«
»No, veste … ne gremo prav pogosto gor … saj gremo … seveda. Ampak …«
»Pa ste veseli, da jo imate?«
»Tako je! … Veseli smo, da jo imamo, poleg tega lahko vedno gremo gor.«
Ponekod je Le Corbusierjeva roka še vedno dobro skrita pod vernakularnimi dodatki
Nasploh so bili odgovori prežeti s frazami, kot je »kljub temu« ali »poleg tega«: »Razen tega pa so te hiše čisto v redu …« in »Kljub temu pa je v teh hišah povsod dnevna soba …« Ta zanimiva distanca do lastne hiše, razdvojenost med objektivno uporabnostjo in kulturnimi stereotipi o tem, kakobi morala izgledati spodobna hiša, je postalo glavna vsebina Boudonove knjige. Eden izmed posebej zabavnih delov v njej je skupinski pogovor med petimi različnimi arhitekturnimi profesionalci: med lokalnim arhitektom, gradbenikom, notranjim oblikovalcem, svetovljanskim arhitektom in akademikom. Izkaže se, da njihova mnenja niso nič manj razdvojena ali utemeljena na kakšnih »objektivnih« predpostavkah kot mnenja prebivalcev soseske, ampak se spreminjajo in postajajo že v naslednjem stavku lastna nasprotja. Če kje, je v Pessacu razvidno, da bivanje nikoli ni eksaktna, ampak predvsem čustvena in sentimentalna kategorija …
Enota dvojčka, ki je odprta za oglede
Danes se soseska spet počasi preobraža. Mesto je celotno območje zavarovalo; novi posegi na stavbah so dovoljeni samo, če stavbam vračajo izvorno Le Corbusierjevo zasnovo. To je po eni strani škoda, ker območje izgublja ravno edinstveno ljudsko-modernistično nekoherentno zmes, v kateri odzvanja toliko še danes živih stereotipov arhitektov in prebivalcev. Po drugi strani pa se je mestni svet pametno odločil, da rekonstrukcije prvotne podobe ne bo vsiljeval ali časovno pogojeval, kar pomeni, da se bo območje spreminjalo počasi in da bodo lahko obiskovalci še dolgo občudovali »baročne« detajle in korčaste strehe. Kot je dejal Le Corbusier, življenje se nikoli ne moti, ampak se moti arhitekt. No, včasih se skupaj nadvse slikovito in duhovito motita kar oba ter nas opozarjata, kako težko je uloviti ravnotežje med načrtom in vsakdanom.
Hiša, ki je večje prezidave niso doletele – kot kaže, za ceno propada …
Besedilo in fotografije: Miloš Kosec
