Nedavno se je v Ljubljani spet mudil priznani finski arhitekt, arhitekturni teoretik in fenomenolog Juhani Pallasmaa, ki ga slovensko občinstvo dobro pozna tudi zaradi prevodov njegovih izjemnih del Oči kože, Misleča roka in Utelešena podoba. Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je pod njegovim vodstvom potekala študentska delavnica, v Cankarjevem domu je imel predavanje z naslovom Umetnost in arhitektura kot izkušnja – mentalna resničnost umetnosti, kmalu zatem pa ga je pot že vodila v Benetke, kjer je skupaj s še dvema eminentnima arhitekturnima mislecema, Glennom Murcuttom in Williamom Curtisom, spregovoril na okrogli mizi v sklopu letošnjega arhitekturnega bienala.

Pallasmaa je velik – obsežni opus in svetovna prepoznanost vlivata strahospoštovanje, vendar ob dejanskem stiku z njim presenetita njegova preprostost in vljudnost. Kako prijetno je bilo pripravljati ta pogovor v družbi tako razgledanega in hkrati tako skromnega človeka! Juhani Pallasmaa s pronicljivo mislijo in lastnim zgledom uči o lastnostih, ki si jih delijo najboljši ljudje in najboljša arhitektura: o nevsiljivosti, integriteti, toplini.

 Poslušala sem pogovor med vami, Glennom Murcuttom in Williamom Curtisom na beneškem bienalu. Vsi trije ste bili do bienala precej kritični. V čem je po vašem mnenju sploh smisel tovrstnih razstav?
Z leti sem postal precej kritičen do velikanskih javnih dogodkov s področja umetnosti, saj se zdi, da privabljajo površinsko estetizirane, formalistične in spekulativne ideje. Poleg tega je za obiskovalca problematična sama številnost predstavljenih idej, saj se težko osredotoči na posamezne predstavitve.

Ko je Alvar Aalto leta 1939 končal legendarni finski paviljon na svetovni razstavi v New Yorku, je napisal dva članka, v katerih je bil zelo kritičen do institucij svetovnih razstav. Predlagal je, naj se takšne institucije zamenjajo z mednarodnimi raziskovalnimi in pedagoškimi projekti. Mislim, da v naši dobi množične mobilnosti, obilne publicitete in drugih učinkovitih načinov komunikacije en sam globalen dogodek, postavljen na eni sami lokaciji, deluje anahronistično. Sam zaupam v individualne arhitekte in projekte, ne v mase.

Med drugim ste v pogovoru omenili, da bienale ni kraj, kamor bi prišli iskat globoka umetniška in arhitekturna izkustva. Zakaj?
Pomenljive izkušnje umetnosti zahtevajo koncentracijo, osredotočenost in tišino. Najgloblje lahko umetnost izkušamo takrat, ko pridemo v stik z individualnimi stavbami in umetniškimi deli. Velikost razstav spodbuja lažno poenostavljanje in poudarjanje formalnega, saj so vsi občutljivi vtisi in vsebine izgubljeni v okoliškem hrupu in izobilju.

Menite, da je letošnji bienale kos svojemu poslanstvu? Kako bi ga ocenili v odnosu do prejšnjih razstav?
Članici biroja Grafton Architects sta zelo dobri, iskreni in premišljeni arhitektki. Zelo dobro sta kurirali in vodili razstavo, vendar ni v njuni moči, da bi eliminirali množico predstavitev, ki so skorajda brez vsebine in pomena. Nekatere izmed prejšnjih arhitekturnih razstav v Benetkah so imele močnejši fokus, vendar zdaj živimo v dobi popolne zmedenosti glede ciljev in vrednot arhitekture, in ta eksistencialna praznost se neizogibno odraža na bienalu kot celoti. Celo večina kapel vatikanske predstavitve ne zmore vzbuditi kakršnegakoli posvečenega ali kontemplativnega občutka. Večina projektov bi lahko bila tudi trgovine z oblikovalskimi izdelki ali prodajalne parfuma. Po mojem mnenju iz današnje arhitekture izginjata iskrenost in globina.

Prostost je lepa, a precej svobodna, odprta tema. Je za trenutne razmere v stroki sploh relevantna?
Strinjam se s formulacijo vašega vprašanja: »freespace« je zanimiv pojem, vendar je preveč odprt, da bi lahko ustvaril enovitost in fokus. Sumničav sem do romantiziranja pojma »svobode« v arhitekturi. V današnjem svetu potrebujemo prepoznavanje meja, obveznosti in omejitev, ne pa nejasnega pojma svobode, ki se ga z lahkoto politizira. Tu bi se rad navezal na sporočilo Ericha Fromma iz naslova njegove ključne knjige Beg pred svobodo iz leta 1941. Podobno kot Dostojevski tudi Fromm trdi, da o svobodi sanjamo, ko pa jo dosežemo, ne vemo, kaj bi z njo počeli.

Gre pri »freespaceu« pravzaprav za iskanje univerzalnega človeškega v arhitekturi? Ali takšna univerzalnost obstaja? Lahko nekatere lastnosti arhitekture dojemamo vsi ljudje enako?
Priznati moram, da ne razumem popolnoma, kaj bi »freespace« lahko pomenil v arhitekturi. Arhitektura je vedno praktična in mentalna koreografija, ki vabi in vodi, ne pa nujno tudi osvobaja. Arhitektura mora okrepiti in artikulirati našo eksistencialno izkušnjo, naše izkustvo bivanja v svetu.

Kot mlad mož sem verjel v univerzalnost arhitekturne misli. Zadnja štiri desetletja pa sem iskal primere arhitekture, ki definira in artikulira naše specifično mesto na svetu, v prostorskem, časovnem in kulturnem kontinuumu. Antropološka znanost je identificirala le eno univerzalno človeško konstanto: vse človeške kulture prostor uporabljajo namensko. Kljub temu mislim, da se zanimanje za lokalno in specifično v prostoru dostikrat jemlje kot znamenje arhitekturne konservativnosti. Moj pogled je, da lahko le skozi ponovno iskanje povezave s svojo biološko zgodovino in kompleksno realnostjo na novo orientiramo svoje mišljenje. Kot pravi Edward O. Wilson, zagovornik biofilije: »Naš glavni problem je, da ne vemo, kdo smo, in se ne moremo zediniti, kdo bi radi postali.«

V pogovoru ste poudarili pomembnost časa kot dimenzije, ki jo arhitekti pogosto zanemarjamo. Arhitektura po vašem ni le umetnost prostora, temveč umetnost prostora in časa. Bi ji lahko rekli umetnost življenja?
Arhitektura nas enakovredno naseljuje tako v času kot v prostoru. Obe dimenziji sta v svoji ultimativni brezmejnosti in nepremagljivosti zastrašujoči. Glavna mentalna naloga arhitekture je, da nam pomaga »začutiti, kako se nas svet dotakne«, kot je Maurice Merleau-Ponty zapisal ob delu Paula Cézanna. Da, arhitektura je kot vsaka umetnost predana človeškemu eksistencialnemu stanju in izkustvu.

V zaključku knjige Misleča roka pišete: »Arhitekti si morajo zadati naloge, ki si jih nihče drug ne zna predstavljati.« Je smisel arhitekture torej njeno nenehno prevpraševanje, preseganje same sebe?
Ne mislim, da je naloga arhitekture, da vedno prevprašuje vse okoli sebe. Arhitektura bolj potrebuje sposobnost ustvarjanja kontinuuma kot prekinitve. Arhitektura je relacijska umetnostna oblika in njeno temeljno sporočilo je vedno zunaj nje same. Vendar je osrednja naloga arhitekture iskanje pomena, pomena bivanja. Prav tu v proces arhitekturnega mišljenja spet vstopa pojem univerzalnosti. Arhitektura je preprosto gradnja, ki nosi pomen za ljudi.

Kakšna je vloga arhitekta v današnjem času? Se razlikuje od tiste, ki jo je imel v zgodovini? Ali je biti arhitekt brezčasen poklic, kot je brezčasna dobra arhitektura?
Po mojem mnenju je arhitektura danes skoraj povsod v globljih težavah, kot je bila kadarkoli od začetka moderne dobe. Grozijo ji tri sile: popolna funkcionalizacija in instrumentalizacija, popolna komodifikacija ter popolna estetizacija. Arhitektura kot avtonomen in iskren poskus, da bi izboljšali človeško stanje in ustvarili pomenljivo bivanje, pa hitro izginja.

So to tudi največji etični izzivi, s katerimi se danes soočajo arhitekti?
Moj odgovor na prejšnje vprašanje opiše duševni in kulturni vakuum, v katerega pada arhitektura. Postaja namreč zgolj servisna stroka, ki je s svojimi storitvami na voljo investicijam, namesto da bi identificirala in utrjevala svoje kulturne, duhovne in bivanjske odlike.

Kaj pa trajnostnost, sonaravnost? Je to neodtujljiva sestavina dobre arhitekture ali morajo/-mo arhitekti do tega še priti?
Trajnostnost in ekološke težave se pogosto spreminjajo v prazne besede in še eno orodje za marketing. Prava trajnostnost ne leži le v preglednicah ravnotežja materialov, energije in odpadkov. Kulturna trajnostnost, ustvarjanje biofilne etike, ekonomije in sistemov upravljanja, trajnostna kulturna tradicija in nov pomen za življenje, to so pomembnejše naloge. Dokler bo v svetovni družbi prevladovalo potrošništvo, pravega sonaravnega razvoja ne bo.

Slovenijo ste že večkrat obiskali, sodelovali ste s številnimi slovenskimi arhitekti. Bi rekli, da obstaja tipična sodobna slovenska arhitektura? Katere so njene značilnosti?
Občutek lokalne kulture in lokacije izginja. Vzemimo kot primer Kitajsko, najstarejšo kulturo. V Sloveniji sem poučeval in bival večkrat, zato lahko zaznam slovensko razumevanje arhitekture. Vendar so zaradi posledic in golega nasilja trenutne kulture lokalni izrazi povsod nekoliko šibki. Da bi našli arhitekturne specifike, moramo v države sveta v razvoju, vendar so tam te posledica omejitev, in ne svoboščin.

Najboljša dela slovenske arhitekture govorijo s prijetno umirjenim tonom in se v svoji izraznosti izogibajo ekscesom. Drugje po Evropi – in svetu – pa slovenska arhitektura preveč sledi globalnim trendom, namesto da bi bila pozorna na specifike slovenskega položaja. Del trenutne usmeritve v stroki je ustvarjanje osebnih paradnih projektov namesto kontekstualnega prepletanja. Po mojem mnenju bi morali arhitekti postati bolj ponižni, svoja dela bi morali razumeti kot relacijo ali dialog (ta dialog se odvija z geografijo, lokacijo, naravo, podnebjem, pa tudi s kulturo in tradicijo), namesto da poskušajo graditi samozadostne in egocentrične monologe.

Pogovarjala se je: Ajda Bračič

Prispevek je bil prvič objavljen v Outsider #14: Smeti