Pandemija koronavirusa je na gladino internetnega oceana spet naplavila tisti urbani mit, da se v hollywoodskih apokaliptičnih filmih na začetku vedno znajde znanstvenik ali znanstvenica, ki preroško napove prihajajočo katastrofo. Zelo pričakovano nikogar ne zanima, kaj si misli znanost, kaj šele da bi upoštevali njen nasvet. Seveda je to nujno potrebno, da smo lahko naslednjo uro in pol grizoči si nohte prilepljeni na rob sedeža. Ampak kaj se zgodi, ko odseve takšnih zgodb začnemo videvati v našem vsakdanu? Človeštvo ni bilo še nikoli soočeno s tolikšnimi izzivi – tu so globalno segrevanje, onesnaževanje okolja, oskrba s hrano in nalezljive bolezni. Vsi ti preizkusi so seveda predvsem problemi, ki se jih mora lotiti (tudi) znanost. A še nikdar prej znanost ni bila tako preslišana ali pa morda celo namerno prezrta, kot se to dogaja zdaj.

Ko so države po prvem valu okužb s koronavirusom začele počasi rahljati ukrepe, sem med prijatelji zaznal dva pola mnenj. Kolegom biologom so se ukrepi Svetovne zdravstvene organizacije zdeli popolnoma razumni in o njih niso dvomili. Na drugi strani se je večina prijateljev neznanstvenikov pritoževala zaradi – po njihovem mnenju – očitno prepočasnega rahljanja ukrepov. Poskušal sem jim razložiti, zakaj točno so epidemiologi (torej znanstveniki) predlagali določene korake. Kar nekaj jih je bilo mnenja, da gre v vsakem primeru za teorijo zarote (»Seveda so znanstveniki v farmacevtskih korporacijah ustvarili virus, da bodo služili s cepivom!«), da ne razumejo, kaj jim govorijo (»Kaj je pravzaprav protitelo?«), in da se niti znanstveniki med seboj ne morejo zediniti (»Saj je vsak malo drugačnega mnenja«). Po takih telefonskih pogovorih sem bil vedno malo jezen zaradi nezaupljivosti do avtoritete znanosti. Je bil problem v meni? Je šlo za to, da znanosti preprosto nisem znal razložiti na manj zapleten način? Je morda to širši problem znanosti? Kaj se je zgodilo z avtoriteto znanosti v družbi in zakaj se zdi tako krhka, da je v nekaterih državnih vrhovih že skorajda ni več zaznati?

Temo je zelo dobro raziskal Robert Crease, ameriški filozof in profesor zgodovine znanosti, v svoji najnovejši knjigi The Workshop and the World: What Ten Thinkers Can Teach Us About Science and Authority (Delavnica in svet: Kaj nas deset mislecev lahko nauči o znanosti in avtoriteti). Očitki, ki jih ima družba do znanosti – da promovira prikrite namene, je abstraktna in negotova – so dejansko njene šibke točke, meni Crease. Te očitke omogočajo tri lastnosti znanosti. Prvič, znanost je ogromno kolesje – pravzaprav birokracija – kjer njena notranja politika lahko vpliva na to, kako se predstavljajo in razlagajo znanstveni rezultati. Drugič, razumevanje neobdelanih podatkov in potrebna strokovnost za analizo in razlago takih podatkov sta zunaj dosega rok povprečnega državljana in politika. In tretjič, znanost je že v svojem bistvu v vsakem trenutku nepopolna, negotova in na podlagi novih eksperimentalnih podatkov vedno znova odprta za popravke in dopolnitve že obstoječih dognanj. In ravno te tri lastnosti omogočajo, da se znanost in njeno avtoriteto lahko zelo učinkovito napada.

Toda kako je znanost sploh pridobila svojo avtoriteto in kdo jo je ubesedil? Crease nas najprej popelje v sedemnajsto stoletje, ko je Francis Bacon, angleški politik in filozof, sanjal o dobro organiziranih delavnicah, ki bi bile namenjene izvajanju znanosti. Širša javnost bi te delavnice podpirala in od njih imela tudi koristi. Skoraj tri stoletja pozneje so se organizirane »delavnice znanosti« začele pojavljati. V ZDA so med drugo svetovno vojno vzklili federativno financirani znanstveni centri, ki še danes opravljajo raziskovalno in razvojno delo za ameriško vlado. Še zanimivejši je drugi del knjige, kjer Crease ugotavlja, da znanost sama po sebi ni dovolj, da bi s svojimi dognanji pomagala rešiti izzive človeštva. Prek predstavitve del treh posameznikov – Giambattista Vica, Mary Shelley in Augusta Comta – razvije idejo, da mora biti odnos med znanostjo in preostalim svetom še posebno negovan. Znanost ne sme biti izoliran otok in znanstveniki se ne smejo obnašati kot njegovi privilegirani prebivalci. Nasprotno, graditi morajo mostove do ostalih plasti družbe, še posebno pa morajo biti trdno zgrajeni mostovi do političnega otoka, ki družbo tudi vodi.

Med prvim valom okužb s koronavirusom so politični komentatorji zavzeto analizirali razumski, racionalni pristop nemške kanclerke Angele Merkel. Tega, da je kanclerka Merkel doktorica kemije, ne gre zanemariti. Seveda ni nujno, da ima politik znanstveno izobrazbo, a pomembno se zdi, da se zaveda, kako ključno je imeti znanost na dosegu roke. Nekdanji ameriški predsednik Barack Obama je na prvi dan mandata obljubil, da bo znanost spet dobila svoje zasluženo mesto v družbi. Že v nekaj dneh po obljubi smo v njegovi administraciji lahko našteli pet Nobelovih nagrajencev in 25 članov nacionalnih akademij za znanost, inženirstvo in medicino. Deset let kasneje je v Beli hiši Donald Trump, ki mnenje vodilnih raziskovalcev javno zavrača kot nesprejemljivo zavoljo gospodarskih interesov. Paradoks znanosti in tehnologije je, da sta ustvarili iluzijo, da je veliko stvari samoumevnih. Nedavno so nekateri slovenski politiki z zakonom želeli ugasniti glas nevladnih organizacij pri varovanju narave – in to isti politiki, ki pišejo slavospeve slovenskim naravnim lepotam.

Ko sem se s kolegi znanstveniki pogovarjal, kako bi oni rešili problem nezaupanja v avtoriteto znanosti, so se vsi strinjali: z izobraževanjem najmlajših. In ne gre nujno samo za uradni izobraževalni sistem, ampak tudi za vse zunajšolske pristope. V Sloveniji imamo Hišo eksperimentov, čudovit center znanosti, in pa projekt Znanost na cesti, kjer raziskovalci prispevajo k zavedanju pomena znanosti v družbi. Seveda pa znanost svoje avtoritete ne more povečati kar čez noč. To je projekt, ki ga država gradi skozi generacije. Zato gre na koncu koncev za politično odločitev, za katero pa morajo stati politiki, ki trdno verjamejo v znanost. Ali obstajajo bolj kratkoročne in gverilske alternative? Crease je v svoji knjigi kot taktiko, ki lahko izboljša položaj znanosti, izpostavil uporabo komedije in (politične) satire: resnica, ki izzove smeh, je namreč še bolj resnična. V eni izmed »koronskih« epizod ameriške satirične oddaje Saturday Night Live je dr. Anthonyja Faucija, enega vodilnih znanstvenikov v ameriški administraciji, zaigral Brad Pitt, ki je v nekaj minutah sistematično in na šaljiv način izpostavil nevednost in neresnost Donalda Trumpa pri spoprijemu s koronavirusom. V Sloveniji vlogo dežurne politične satire odlično opravlja Radio Gaga, a vprašanje je, ali je njegov doseg dovolj močan.

In kaj lahko storiš ti, draga bralka, dragi bralec? Pripoveduj zgodbe. Zgodbe, ki so nas pripeljale v razmere, v katerih nam doze apokaliptičnosti ne strežejo hollywoodski filmi, ampak politiki v večernem dnevniku. Jaz vam bom povedal naslednjo zgodbo. Začne se na obali majhnega ameriškega mesteca, kjer je 9. novembra 1970 naplavilo mrtvega kita glavača. Lokalni prebivalci so si vzeli nekaj dni za razmislek, kaj storiti s truplom uboge živali, in se na koncu odločili, da ga bodo razstrelili z dinamitom, v upanju, da bodo majhni koščki trupla nasitili galebe. Inženir, ki je bil odgovoren za razstrelitev kita, ni vedel, koliko dinamita je potrebnega za popolno raztelešenje enega izmed največjih sesalcev na zemlji, a pol tone eksploziva se mu je zdelo nekako dovolj. Strokovnjak za eksplozivna sredstva je inženirju in ostalim mestnim uradnikom svetoval, da je pol tone dinamita preveč in da bo za kita zadostovalo že nekaj palic dinamita – vendar ga niso poslušali. Dvanajstega novembra so pred očmi radovednežev kita potem razstrelili. Takoj je postalo jasno, da je bila to zelo slaba ideja. Količina dinamita je v zrak poslala ogromne kose kitove tolšče, ki je začela deževati po mimoidočih. Medtem ko so razpadajoči ostanki padali vsepovprek, je neznosen smrad odgnal ljudi domov. Seveda je največji del kitovega trupla ostal točno tam, kamor ga je naplavilo, galebi pa se zaradi eksplozije še dolgo niso pojavili na obali. Lokalni novinar je naslednji dan poročal, da lahko zaključimo, da bodo v prihodnosti odgovorni mestni uradniki vedeli, kaj narediti – in česa ne.

Napisal: Edo Džafić, biolog, ki trenutno pomaga pri ustvarjanju poljudnoznanstvenih filmov in serij.

Foto: Brad Pitt as dr. Fauci (Saturday Night Live)

Celoletna naročnina