Zapustil nas je arhitekt, profesor, publicist, kritik in prijatelj Miloš Florijančič. Njegova ustvarjalna pot je bila, če bi jo lahko povzel z eno samo mislijo, prepredena z ustvarjalnimi »pre-lomi«, ki bi se marsikomu zdeli neznatni in nepomembni, a bili zanj, tankočutnega kot je bil, v resnici usodni. Želel si je biti slikar, torej pravi umetnik, a je postal arhitekt, poklic, ki je prežet z nujnim pragmatizmom in »ponižnostjo« do naročnikov. Rodil se je malo prepozno, kakor tudi malo prezgodaj. Po eni strani je bil premlad, da bi pripadal prvi novi generaciji slovenskih arhitektov po plodnem obdobju modernizma, to je generaciji Vojteha Ravnikarja, Jurija Kobeta, Janeza Koželja, Petra Gabrijelčiča in Aleša Vodopivca,  po drugi pa prestar za »six-pack« arhitekturo, prežeto s svetovno slavo. Zato v resnici ni pripadal nobeni generaciji, četudi je med obema uspel splesti trdne vezi. Verjel je v ideal arhitekta misleca, svetovljana in spoštovane osebnosti, a se v strokovni praksi, samohodec,  soočal z najbolj neizprosnimi naročniki in težkimi trenutki gospodarske krize. Verjel je, da lahko arhitekt uspe le, če je neizprosen, neomajen in avtoritativen, a mu njegov tankočuten in človekoljuben značaj ni dal, da ne bi, kot je mislil, pristajal na kompromise. Govoril je, da mora biti arhitektura »miesejansko« čista in preprosta, a je obenem ustvarjal dela, ki žarijo v svoji kompleksnosti in pomenih, ki jih še ne razumemo povsem. Njegov najljubši citat je bil Loosov, ki pravi, da ima naročnik v resnici celo življenje čas, da se navadi na delo, ki ga je zanj ustvaril arhitekt. Seveda se je nanašal na trenutke, ko so ljudje kot običajno izražali nezadovoljstvo nad arhitekturo. Prizidek k Fakulteti za arhitekturo je zasnoval v času zrele postmoderne, a ga je lahko zgradil šele v obdobju neomodernizma. Za svoja načela je bil pripravljen biti bitko s poklicno zbornico in društvom.

Miloš se z vsem navedenim, in še z marsičem, v resnici nikoli ni sprijaznil. Četudi tega odkrito nikoli ni priznal, se tisti, ki smo mu bili strokovno in osebno blizu, zavedamo, da je za vse v resnici krivil sam sebe in se pri tem neizprosno razjedal. Žal. Z nejevero je sprejemal pohvale, saj je neprestano dvomil v kvaliteto lastnega dela. Četudi si je želel in menil, da bi moral zgraditi še bistveno več, je v slovenski arhitekturi z deli, ki so samosvoja in samobitna, pustil neizbrisljiv pečat. Je prejemnik dveh Plečnikovih medalj in Plečnikove nagrade, Župančičeve nagrade mesta Ljubljane, bil je dvakrat uvrščen v nacionalno selekcijo za nagrado Mies van den Rohe in je za življenjski opus prejel stanovsko nagrado Platinasti svinčnik.

V njegovi družbi smo neskončno uživali, saj je arhitekturo ljubil in nas z njo navduševal. Z razliko do drugih mentorjev nam jo je predstavil na senzualen, taktilen in alegoričen način v času, ko se je fenomenologija v svetovnih krogih šele začela uveljavljati. V srečanju z arhitekturo v živo nas je očaral z opisi in pripovedmi, zgodovinskimi dejstvi in citati. Zanj arhitektura ni bila le objekt, ampak predvsem subjekt in glagol, včasih medmet ali celo kletvica. Razumel je vez med klasiko in modernizmom, med postmodernizmom in neomodernizmom. Zanj zadnja četrtina dvajsetega stoletja ni bila le zmede polno obdobje, ampak logičen splet in razplet političnih, ekonomskih in miselnih procesov v takratni družbi. Kot urednik društvenega glasila List nas je, še študente, vpeljal v svet publicistike in razstavne dejavnosti. Kot predsednik Društva arhitektov Ljubljane, je skupaj s takratnim izvršnim odborom postavil temelje pravil arhitekturnega natečaja in nas uvedel v svet poročevalcev in članov žirije. Sooblikoval je poklicni cenik, za čigar uveljavitev se je neuspešno boril celo življenje. Društvo arhitektov Ljubljane je vodil med leti 1995 – 1997.

Četudi je verjel, da bi Fakulteta morala biti povsem drugačna, je s svojim predanim učnim zanosom ustvaril in soustvaril več generacij diplomantov, ki danes, po deset in več letih, opredeljuje najvišji kakovostni prag mlajše generacije slovenske arhitekture. Bil je verjetno zadnji, ki je predaval z diapozitivi. Študijske vaje načrtovanja pokopališč je razumel predvsem kot prostorsko kompozicijo, osnovne šole kot razmislek o tlorisu in poslovne stavbe kot prerez. Z njimi je »zaznamoval« več rodov študentk in študentov arhitekture. Najraje je govoril o Barraganu. Med leti 2004 in 2014 je bil kot predsednik sveta in nato predsednik strokovnega sveta aktivno vpet v delo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije.

Kljub temu, da je bil kot asistent pedagoško aktiven na Fakulteti za arhitekturo že kmalu po diplomi, pa je v resnici svojo prvo priložnost, da se izrazi kot samostojni učitelj, dobil na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Mnogo pred vseprisotnim strmenjem po interdisciplinarnem študije, nas je znal, študente arhitekture in krajinske arhitekture povezati v univerzalni lepoti spoznavanja prostora. Arhitekturo je razumel kot skrčeno krajino in krajino kot neskončno arhitekturo.

Skupaj z najožjimi sodelavci je času preporoda slovenske arhitekture ustanovil lasten biro. S tem se je uspel približati mentorskemu vzoru aktivnega arhitekta in pedagoga, svojega soimenjaka Miloša Bonče. Produkcija biroja se je izrazito členila na večja naročila, ki so po svoji naravi bolj eksperimentalna in zato glasna, ter na tiha in človeku prilagojena dela enodružinskih hiš. Četudi Miloš nikoli v resnici ni skrival svojih občih arhitekturnih nazorov, pa je bil pri interpretaciji lastnega dela večinoma nem in zgolj sugestiven. Podobno kot marsikatera umetniška duša je pogosto, iz hudomušnosti, kakor tudi vzvišenosti, o svojem delu načrtno govoril ravno nasprotno, kot je v resnici mislil. Delo z njim je bilo naporno, a obenem izjemno bogato. Naučili smo se, da arhitektura lahko, celo mora, živeti brez besed. Ima svoj lasten glas in svoj lasten jezik, ki pa se ves čas spreminja. Prostori v prvem nadstropju na Igriški ulici v Ljubljani so kmalu postali aromatična zmes srečanj s prijatelji umetniki, korekturami z diplomanti, neskončnimi sestanki z naročniki, številnimi maketami neuresničenih projektov in večernim pregledovanjem diapozitivov za »jutrišnje« predavanje. Ob tem je nastajala arhitektura, ki smo jo po skoraj 20 letih skupnega ustvarjanja leta 2015 izdali v monografiji Abiro Arhitektura. S tem se je uresničila vsaj ena od Miloševih velikih želja. Med najbolj odmevna arhitekturna dela, ki jih je skupaj s soavtorji ustvaril, sodijo Prizidek k Fakulteti za arhitekturo, Večnamenska stavba Šmartinka, Občinska knjižnica Grosuplje, Garažna hiša Šentpeter in Nordijski center Planica.

V osami Trente, med jutranjo svetlobo okoliških vrhov, v družbi ptic, lisic in nas, njegovih prijateljev, je namreč čakal na svoj največji navdih in svoje najpomembnejše naročilo. Četudi mu tega v resnici ne bi bilo treba.

Dragi Miloš, hvala ti za to, kar si nam dal. Poskrbeli bomo, da bo na podlagi tvojih prepričanj slovenska arhitektura boljša in bolj poštena. Trudili se bomo, da s pedagoško karizmo »okužimo« tudi bodoče rodove arhitektk in arhitektov.

Matej Blenkuš