Galerija Jakopič je odprtje velike razstave indonezijske družbeno zavzete fotografiji Videnje 20/20 načrtovala ravno na dan, ko so se galerije in muzeji zaradi ukrepov ob preprečevanju širitve virusa zaprli. A galerija s skoraj pol stoletno tradicijo je na svoji poti premagala že marsikatero prepreko. O tem, kako so se lotili delovanja v času karantene in kaj načrtujejo v prihodnosti, smo govorili  s kustosinjo Marijo Skočir.

Kaj je moto Galerije Jakopič? Kako pripravljate program in kaj so tista vodila, od katerih pri pripravi razstav ne odstopate?
Pri pripravi vseh naših razstav se držimo vodila, da je kakovost predstavitve vedno enaka, ne glede na to, katerega avtorja ali temo predstavljamo. Pri tem zasledujemo visoka merila tako pri produkciji razstave kot pri izdaji morebitnih spremnih publikacij, ki pogosto predstavljajo enako pomemben del projekta. Program galerije se je v teh 12 letih, odkar jo vodim in odkar deluje pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane, spreminjal – na začetku smo podobno kot tedaj v Galeriji Vžigalica k sodelovanju vabili druge galerije in institucije. Vendar se je kmalu izkazalo, da je Galerija Jakopič prevelik prostor za tako visoko frekvenco razstav, saj jih publika enostavno ni osvojila. Leta 2008 sem galerijo prevzela brez publike, brez programa, potrebno je bilo njeno prepoznavnost na novo zgraditi. Začeli smo z nekaj velikimi retrospektivami avtorjev, za katere je bilo jasno, da jih druge institucije in galerije ne bodo uvrstile v svoj program; npr. Jože Ciuha, Stojan Batič, Tone Lapajne. Potem pa se je postopoma izkazalo, da je prostor najbolj primeren za razstavljanje fotografij, da fotografija tukaj resnično dobro deluje in da je v Ljubljani in širše v Sloveniji takšen prostor potreben. K vzpostavitvi stalne publike so nam pomagale razstave velikih imen, kot so denimo Roger Ballen, Lee Miller, Sebastião Salgado, Josef Koudelka, Marc Riboud … Nikoli ni šlo za to, da bi razstavljali zgolj »velika imena«; vsako razstavo poskušamo umestiti v naš kontekst, jo povezati z našo specifično okolico in situacijo. Poleg svetovnih imen enakovredno zastopamo tudi domače avtorje in v zadnjih letih opažamo, da so prav ti odlično sprejeti pri strokovni javnosti kot tudi pri fotografih samih. V tej kategoriji lahko izpostavim razstave Tihomirja Pinterja, Marka Modica, Toneta Stojka, Jožeta Suhadolnika, DK-ja, Jake Babnika … Vse te smo pospremili s z monografijami, ki zdaj sestavljajo že obsežno zbirko naše »galerijske knjigarne«.

S še eno smernico programa, ki bi jo rada omenila in je dokaj sveža, pa si prizadevamo presegati evropo-centričen pogled oz. razumevanje fotografije s preozke zahodnjaške perspektive. Oziramo se po bolj marginalnih fotografskih področjih in smereh, ki so nam morda manj znana. Lani je bila na ogled razstava lokalnih iraških fotografov, ki so v našo galerijo prinesli popolnoma drugačno razumevanje Iraka kot ga imajo povprečen Evropejec. Na drugi strani pa je tukaj aktualna razstava sodobne indonezijske družbeno zavzete fotografije, ki smo jo poimenovali Videnje 20/20, predvsem zato, ker gre za medicinski pojem brezhibnega vida. Razstavo si obiskovalci lahko končno ogledajo, saj smo morali na dan, ko je bilo predvideno odprtje, galerijo zapreti zaradi epidemije.

ROGER BALLEN RETROSPEKTIVA 1982-2004, 2009, foto Matevž Paternoster MGML

 

JOŽE CIUHA: LABIRINT ČASA, 2013, foto: Matevž Paternoster/MGML

 

JOSEF KOUDELKA: SLEDI / VESTIGES 1991–2012, 2014, foto: Matevž Paternoster/MGML

 

JOSEF KOUDELKA SLEDI VESTIGES 1991–2012, 2014, foto Matevž Paternoster/MGML

 

EBASTIÃO SALGADO GENEZA, 2016, foto Andrej Peunik/MGML

 

SEBASTIÃO SALGADO: GENEZA, 2016, foto: Andrej Peunik/MGML

Koronavirusna kriza je močno spremenila galerijsko delo. Razstava Videnje 20/20 je bila nekaj časa na ogled tudi v virtualni obliki. Kako se boste lotili ponovnega odpiranja galerije?
Sredi marca smo bili popolnoma pripravljeni na odprtje razstave in ker se je situacija iz dneva v dan spreminjala, smo do zadnjega trenutka upali, da bomo lahko razstavo vsaj z manjšim številom obiskovalcev vseeno odprli. Pri nas sta že bila dva fotografa iz Indonezije, ki sta se morala predčasno vrniti domov. Ko je postalo jasno, da ne bo ne odprtja ne obiskovalcev v živo, nam je fotograf Tone Stojko, ki tudi sicer skrbi za video dokumentacijo naših programov, na hitro priskočil na pomoč in posnel celotno razstavo. Tako smo lahko v času izolacije pripravljali virtualna vodstva, opremljena z zvočnimi posnetki razlage nas treh kuratorjev in številnih sodelujočih fotografov, in jih trikrat tedensko objavljali. Nismo še prišli do konca, saj je projektov in vodstev kar 28, tako da z objavami nadaljujemo. Je pa ta popolnoma nepredviden projekt prinesel izredno pozitivne učinke – pridobili smo ogromno mednarodne virtualne publike, predvsem iz Indonezije; poleg tega pa bodo lahko zdaj, ko je galerija fizično ponovno odprta, obiskovalci te posnetke lahko na lastnih mobilnikih uporabili kot avdio-video vodnike po razstavi. Sicer pa opažamo, da je obiskovalce težko privabiti nazaj, da bo trajalo nekaj časa, preden bodo zabeležene številke, ki smo jih bili vajeni – publika ostaja verjetno previdna, kar pa za razstavo Videnje 20/20 ne predstavlja večje težave, saj smo jo podaljšali do 4. oktobra.

MARC RIBOUD: ČUJEČI POPOTNIK. ZAVEDNI FOTOGRAF., 2018, foto: Matevž Paternoster/MGML

 

MARC RIBOUD ČUJEČI POPOTNIK. ZAVEDNI FOTOGRAF., 2018, foto Andrej Peunik/MGML

 

MARC RIBOUD ČUJEČI POPOTNIK. ZAVEDNI FOTOGRAF., 2018, foto Andrej Peunik/MGML (na fotografija Marija Skočir, Marcova žena Catherine Riboud)

 

NA MOJE OČI ZGODBE IZ IRAKA, 2018, foto Metod Blejec (na fotografiji Marija Skočir)

 

NA MOJE OČI ZGODBE IZ IRAKA, 2018, foto arhiv MGML (na fotografiji Marija Skočir)

Kako se povezujete z mestno okolico? Kakšna je po vašem mnenju vloga galerije v sodobnem mestu?
Naš prostor je specifičen. Bil je sicer od samega začetka načrtovan kot galerija, vendar so se načrti že med samo gradnjo stavb Ferantovega vrta spreminjali – povišanje tlaka v galeriji za pol metra danes za nas predstavlja bistveno razliko, prostor je za galerijsko razstavišče pravzaprav zelo nizek. Z našo mikro okolico se je precej težko povezati, saj gre pretežno za stanovanjski kare, kjer ni veliko javnega življenja, a smo zato stopili preko Slovenske ceste in se pridružili projektu Kulturna četrt Soteska, ki je vdihnil življenje v naše sosednje ulice. Sicer pa je sodelovanje eno od glavnih vodil našega delovanja – veliko sodelujemo s fotografskimi galerijami, kot sta Galerija Fotografija in Photon, ter drugimi umetniškimi ustanovami; vpeti smo v svojo galerijsko družino MGML, kar nas vklaplja v širši mestni in mednarodni prostor.

Sound Explicit, 2019, foto: Miha Fras

 

DK SCOTOMA, 2019, foto Andrej Peunik/MGML

 

LUCIEN HERVÉ GEOMETRIJA LUČI, 2019, foto Andrej Peunik/MGML

 

LUCIEN HERVÉ GEOMETRIJA LUČI, 2019, foto Andrej Peunik/MGML

Omenjate izdajanje publikacij; katere dejavnosti poleg razstavne vaša galerija še opravlja?
Vse razstave imajo redni spremljevalni program, to so pogovori z umetniki, predavanja, vodstva … To je za nas običajen paket obrazstavnih dejavnosti. Poleg tega pa se zelo veliko ukvarjamo z najmlajšimi, z družinami, s šolskimi skupinami. Za otroke pripravimo otroški vodnik, ki jih popelje po razstavi, imamo tudi otroški kotiček, kjer se otroci lahko na poučen in ustvarjalen način zaposlijo, medtem ko si starši ogledujejo razstavo. Za šolske skupine pripravljamo pedagoške programe, predvsem takšne, ki fotografijo predstavijo kot kemijsko-fizikalen proces. Vemo namreč, da najmlajši fotografijo danes poznajo samo še z mobilnih telefonov, težko si predstavljajo, kakšen pojav fotografija v resnici je. Ko naredijo denimo fotogram, ki se razvije zaradi vpliva sončne svetlobe na fotografski papir, je to zanje fascinantno. Tako imamo delavnice na temo camere obscure, cianotipije in risanja s svetlobo. Posebno pomembno se nam zdi, da te delavnice izvaja poklicni fotograf, kar otrokom postavi vzor – da imajo pred seboj osebo, ki se s tem profesionalno ukvarja, ki se s tem preživlja. Ukvarjamo pa se tudi z neformalnim izobraževanjem odraslih na področju fotografije, vzpostavili smo študijsko skupino, v kateri imamo ustvarjalne posameznike od začetnikov do profesionalcev. To ni fotografski tečaj, kjer bi tečajnike učili, kako fotografirati, gre predvsem za vzgajanje v vizualni pismenosti, odkrivanje notranjega občutka in potencialov izražanja.

Od blizu: fotografija kot način videnja sveta. Delavnica: Zapis svetlobe: Izvorne in analogne fotografske tehnike, 2019, foto: Una Rebić

 

Od blizu: fotografija kot način videnja sveta. Delavnica: Fotograf umetnik: Konceptualna fotografija in avtorski izraz, 2019, foto: Metod Blejec

 

VIDENJE 20/20: SKUPNOST. SODOBNA INDONEZIJSKA DRUŽBENO ZAVZETA FOTOGRAFIJA, 2020, foto: Metod Blejec
VIDENJE 20/20: SKUPNOST. SODOBNA INDONEZIJSKA DRUŽBENO ZAVZETA FOTOGRAFIJA, 2020, foto: Metod Blejec

Kaj načrtujete v letu 2020? Kako bo vaše delo od zdaj naprej drugačno kot pred virusom?
V tem trenutku smo se odločili, da je bolje načrtovati stvari, ki so oprijemljive in gotove, zato smo eno načrtovano tujo razstavo prestavili na naslednje leto – gre sicer za zanimiv projekt Project Pressure o taljenju ledenikov po vsem svetu. Kot rečeno, podaljšujemo trenutno razstavo indonezijske družbeno zavzete fotografije do jeseni. Že v juniju načrtujemo zanimivo predavanje poznavalca indonezijske zgodovine in politike dr. Tvrdka Jakovine, na  september pa smo preložili  izvedbo srečanj z indonezijskima fotografinjama in kustosinjo iz Džakarte, ki nas bodo takrat, upajmo, že lahko obiskale. Že nekaj časa pripravljamo zelo ambiciozen, znanstveno-raziskovalno in teoretsko podprt projekt, ob katerem bo izšla tudi obsežna publikacija na temo slovenske reportažne fotografije. Ne gre za klasičen pregled, kjer vsak avtor dobi en odstavek in eno fotografijo, temveč za  interdisciplinaren metodološki pristop: sodelujemo s Fakulteto za družbene vede, Muzejem novejše zgodovine Slovenije, zavodom Membrana  in številnimi posamezniki s tistih področij humanistike, novinarstva, zgodovine, umetnostne zgodovine, ki se dotikajo tega žanra fotografije. Priprava tako velikega projekta je zaradi omejene dostopnosti virov, zbirk, arhivov v zadnjih mesecih otežena, a verjamemo, da se naš načrt odprtja te razstave sredi letošnjega decembra izide.

Pripravila: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: NA MOJE OČI ZGODBE IZ IRAKA, 2018, foto Andrej Peunik/MGML

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja