Luka Marčetič je multipraktik slovenske gverilske filmske, televizijske in spletne produkcije. Je scenarist, igralec in režiser, zaslužen za revolucionarno slovensko spletno serijo Dan ljubezni, ki že od svojega nastanka leta 2009 na platformi YouTube beleži zavidljivo gledanost. Na isti platformi je nadaljeval z Mojim asocialnim življenjem, vsakdanjimi prigodami asocialnega faliranega študenta, ki svoje nerodne interakcije z zunanjim svetom razgrinja v videodnevniku. Nato se je preizkusil v komercialnem projektu, pilotni seriji platforme Voyo V dvoje, ki bo kmalu dobila svojo 3. sezono, vmes pa režiral še najbolj gledani slovenski film Pr’ Hostar. Luka je skozi leta razvil unikaten, avtorski stil komedije, ki je posebna tudi v tem, da je priljubljena tako pri občinstvu kot tudi pri kritikih, med drugim zato, ker je kompleksna in premišljena ter deluje onkraj eskapističnega smeha. O njegovem delu in komediji sva se pogovarjala nekega dopoldneva ob čaju.

Kdaj si se začel ukvarjati z videom?

Takoj, ko je bila tehnologija dostopna za nas smrtnike in ne samo za filmarje. Torej ko so prišle do nas prve digitalne kamere, ki so bile še na kasete. To je bilo po mojem leta 2002/03. Nisem pa bil nikoli prej v stiku z videom in ne vem, od kod mi ta želja. Kot da sem se z njo že rodil. Že v osnovni šoli sem spise, ki smo jih imeli za nalogo, pisal, kot da bom te zgodbe kdaj v življenju snemal, in vse so bile humoristične. Že takrat sem vedel, kaj me zanima. Točno se spomnim določenega trenutka, ko smo morali napisati pesem. Prišel sem pred razred, jo prebral in vsi so umirali od smeha. Celo učiteljica je bila v solzah. Dobiti takšno reakcijo od ljudi se mi je zdelo noro. Ko sem končal z branjem, mi je učiteljica rekla: »Ampak vi ste imeli nalogo, da napišete pesem o naravi.« Jaz nisem imel pojma, očitno sem to prezrl, ker sem pisal o fotru, kako nima delovnega orodja. Bizarno.

Si razmišljal še o drugih žanrih poleg komedije in kakšna je potem razlika v pristopu? Ker tvoja komedija ni samo komedija, meša različne žanre, v njej najdeš veliko resnih trenutkov, drame.

Definitivno me drama zanima, všeč mi je žanr drame-komedije. Pred kratkim sem ravno gledal film Private Life, ki je na Netflixu totalno prezrt, ampak za moje pojme eden najboljših filmov v zadnjem času. Nek par hoče otroka, a ne moreta zanositi. Je resna drama, ampak hkrati tudi tako smešno narejen film, da se jočeš in smeješ hkrati. Trenutno me to najbolj zanima, delati komedije, ki niso samo za to, da jih gledaš, se smeješ kot budala in potem greš domov (ali pa si že doma), ampak začutiš ob njih cel nabor čustev. Da je smeh v bistvu sekundaren.

Se ti zdi, da ti komedija odpira možnosti, da pripelješ resne teme do ljudi, ki bi drugače imeli odpor do teh tem? Tvoja dela govorijo o generaciji, o odnosih med spoloma, seksualnosti, spodletelostih …

Komedija se mi zdi najbolj dostopen žanr. Večinoma ga imajo ljudje radi in je populističen. To smo že videli pri filmu Pr’ Hostar, ki je komedija kot komedija, ampak ko smo jo dali v kine v državi, kjer niti ni komedij, smo dobili zelo pozitivne rezultate. Torej si ljudje res želijo gledati te stvari. In ravno zato, ker je tako dostopna, se da s komedijo tudi govoriti o resnih stvareh.

Sam to poskušam početi. Na primer v drugi sezoni V dvoje, ko sem vključil tudi biseksualen zaplet. Takrat se mi je zdelo, da je preveč površen in neumen, ker nisem tako spreten pri pisanju o tematikah, o katerih ne vem dovolj, in se zelo bojim pisati o stvareh, na katere se ne spoznam, npr. o biseksualnosti in homoseksualnosti. Moja izkušnja heteroseksualnega moškega je pač drugačna. Ampak me je tema vseeno zanimala in sem jo hotel prikazati. Pozneje sem od več punc slišal, da jim je bilo fajn gledat drugo sezono, da so se v njej našle in prepoznale svojo situacijo. In to mi je bilo čisto noro, da sem dal nekaj ljudem, ki drugače pri nas sploh nimajo česa gledati. Hkrati pa je zanimivo, da imaš pred sabo domnevno neumno komedijo, ampak so v njej še na skrivaj zapakirane tematike, ki se dotaknejo manjšin.

V tretji sezoni V dvoje se poskušam spet dotakniti tem, ki jih pri nas še vedno nismo vajeni.

Lahko kaj razkriješ?

Rad se borim proti stereotipom, ker jih imamo v našem prostoru veliko. Super mi je, da nas hvalijo, da ne delamo stereotipnih ženskih likov. Ženski liki delajo vse, kar delajo moški. Že to je napredek, da prikažeš ženske like, ki v zgodbi niso samo zato, da jočejo za tipi, ampak jih v življenju zanima še kaj, imajo tudi druge probleme. Poleg tega bi se rad dotaknil še nečesa drugega: vedno prikazujemo situacije, v katerih starejši modeli hodijo z mlajšimi puncami. Spet sem se skoraj zapletel v to postavitev: en lik ima očeta, ki je ločen, ima po novem mlado punco in v tem je konflikt. Ampak to je že tako prežvečeno, stokrat videno. V bistvu je zelo enostavno, da samo obrneš spole: imaš hčer in mamo, mama ima mladega fanta. Potem se vprašaš, kaj lahko s tem delaš: zakaj je z njim, kako to dojema hči …

To se mi je zdelo kar naenkrat zelo zanimivo, ker tega največkrat ne vidimo. Želeli smo tudi ljudem pokazati, da to obstaja. Manj je tega, ampak obstaja. Rad pokažem, da so to normalne stvari.

Velikokrat je struktura mainstream komedij taka, da se na koncu vse razreši elegantno in nerealistično. Ti pa se proti temu boriš z vsakim svojim delom. Tudi tvoji liki so zanimivi, nenavadni, malo asocialni ljudje … Kako jih oblikuješ?

Scenarist vedno izhaja iz sebe. Jaz sem torej približek teh asocialnih modelov, kar je spet nekaj, zaradi česar me hecajo že celo življenje, starši in vsi. Verjetno ne boš pisal o nečem, česar ne misliš, nisem še poskusil. Razen če narediš lik, ki je nasprotje tvojemu liku. Potem pa je izziv pisati besede nekoga, ki govori tisto, česar ti ne bi nikoli.

Saj ti imaš ta svoj protipol, komedijantskega partnerja, ki ga navadno igra Niko Zagode …

Ja, ampak tu imam to srečo, da ga že tako dolgo poznam, da zanj pišem besede in fore, ki sem jih ga mogoče že kdaj slišal reči ali pa točno vem, da mu bodo pristajale. Zato izpade dobro. Navadno nimamo tega privilegija. Ko najameš nekega igralca, veš, da je profesionalec, ampak ga ne poznaš. Napišeš scenarij, najameš tega človeka, da igra, in upaš, da bo izpadlo dobro. Če pa igralca poznaš, lahko napišeš tako, da veš, da bo izpadlo optimalno. Serije so v tem pogledu dobre, ker skozi čas in sezone spoznavaš ljudi in potem z njimi lahko delaš scene, ki so jim pisane na kožo.

 

Kakšen pa je tvoj proces dela? Na kakšen način sploh pisati komedijo?

Jaz nekako mislim, da gre iz mene to pisanje kar naravno. Kar je v primerjavi z mojimi začetki drugače, je način, na katerega to komedijo spravljam ven. Pri prvi spletni seriji, ki sem jo naredil, Dnevu ljubezni, nisem kaj preveč razmišljal, ampak sem samo pisal. Spomnim se, kako sem napisal prvo epizodo: sedel sem za računalnik, pisal, ne da bi vedel, kaj pišem. Od prve strani do šeste strani – toliko je bila dolga, šest strani – in na koncu naredil piko. Nič vaje, nič pisanja na novo, nič analiziranja. Tako sem napisal celo to serijo, ker takrat nisem niti vedel, kako se to dela. Zdaj pa veliko več analiziram in poskušam narediti zgodbo tako, da ni vse na avtopilotu, da se stvari ne dogajajo kar same, ampak imajo dejanja in pogovori posledice. Na ta način po novem tudi gradim fore. Glede na to, da delam zdaj tudi dramo, ki jo potem samo podkrepim s komedijo, je proces dela tak, da naredim dramski zaplet, čisto resno sceno, potem pa v sceni najdem nek trenutek, dovolj je že eden, da naredim še piko na i. V tretji sezoni serije V dvoje imam na primer sceno, v kateri jejo palačinke. Že to, da spraviš resno situacijo v vsakdanje banalno dogajanje, kot je to, da jejo palačinke, ti odpre možnosti. Da je situacija resna, ti si pa vmes malo mažeš marmelado na palačinko. Potem ta drama eskalira, vsi pristanejo zunaj in se dva skregata. Ko sem to pisal, sem premišljeval, kaj bi bilo, če bi bil on tako budalo, da bi med vso to dramo vzel eno palačinko ven, na koncu tega prepira opazil, da ima v roki palačinko, in ji jo ponudil, kao, »daj, pojej palačinko, mogoče ti bo kaj boljše«. V bistvu je to dejanje povezano že s tistim, kar se je zgodilo 10 minut nazaj, in glede na to, da tole prvič govorim naglas, sploh ne vem, kako bo uspelo. Upam, da bo zabavno.

Verjetno je največji pritisk dela v žanru komedije ta, da mora biti vedno sveža, da se ne smeš ponavljati …

Ja, in jaz pogledam veliko komedij, tudi starejših. To je iz več razlogov nehvaležen žanr. Eden je ta, da redkokatera komedija preživi čas. Drugi, da jo je najtežje delati, ker moraš upoštevati pravila drugih žanrov: katerokoli komedijo gledaš, tudi najbolj neumno, pravila so enaka kot pri drugih filmih. Poleg vsega ostalega moraš na koncu še nasmejati človeka. To je tista nota, ki jo moraš dodati, in zaradi tega je vse težje, ker je v osnovi težko nasmejati ljudi.

Kako pa poskrbiš, da je tvoja komedija sveža? Te navdihuje vsakdanje življenje?

Absolutno. V življenju se stvari spreminjajo. Ko sem bil na faksu, sem živel v stanovanju s cimri in takrat so me zanimale punce. V tistem času sem naredil Dan ljubezni, ki je z današnjega vidika res površna ljubezenska zgodba. Spremljamo dva modela, eden hoče žgat, drugi hoče biti zaljubljen. Potem pa rasteš in te začnejo zanimati druge stvari. Zdaj sem star čez 30 in imam probleme srednjih let: službo, kariero, otroke. Tvoji prijatelji imajo eden za drugim otroke in to podzavestno vpliva nate. Potem začnem avtomatično pisati o tem in v tretji sezoni V dvoje se to občuti. Kako družba pritiska nate, da moraš imeti urejeno življenje, ampak se potem sprašujem, kaj to sploh pomeni, urejeno življenje. Ta vprašanja si zapomnim in se jih lotim v svojem pisanju, o njih se pogovarjajo moji liki. Ko gledalci to gledajo, si rečejo »OK, kako pa je pri meni? Ja, res je šit,« in to jim da misliti. To so stvari, ki jih poskušam doseči.

Kar se tiče humorja, atmosfere in stila, pa priznam, da malo vlečem iz modernih serij in filmov, ker jih gledam in poskušam biti v koraku s časom.

Kaj ti je pa najboljše iz moderne produkcije?

Pri filmih ravno ta Private Life, ki sem ga omenil, pri serijah pa Berry, ki je neumna, ampak se loteva noro resnih tem.

Režiral si najbolj gledani slovenski film, in ko pogledamo top deset slovenskih filmov po prodaji kart, med njimi prevladujejo komedije. Stereotip pravi, da Slovenci nismo smešni, da ne razumemo vica in imamo raje drame. Po publiki sodeč to ni res. Kako pa se pozna ta zadržek pri financiranju in ocenjevanju projektov?

Ja, to je pa nehvaležno. Saj vidiš po festivalih, da komedije ne jemljejo čisto resno. Dolgo časa je bila zelo komercialna in tudi danes velja za žanr, ki je pač neumen. V resnici pa, kakor sva se že pogovarjala, lahko na ta način dosežeš ljudi z nekimi tematikami, ki so prezrte. In mislim, da se vsi tega vedno bolj zavedajo in delajo take filme, ki so resni in hkrati tudi komični.

Ampak v Sloveniji vse to poteka počasi …

Zelo počasi. Nimam potrpljenja. Gledam tega Berryja, Silicon Valley, High Maintenance, vse to je HBO, zame je to genialna televizija. Vedno si mislim, da hočem delati tako. Ampak pri nas je vedno odziv: »Nismo še tam.« Tu uspevajo limonade. In nič nimam proti temu, mislim, da to mora biti, a mora biti tudi kaj drugega. Drugje imajo Berryja in Killing Eve, pa tudi svoje Ljubezni po domače, ker se strinjam, da morajo obstajati tudi vsebine, ki le sproščajo ljudi. Ampak dobro je tudi kdaj razmišljati, ker drugače postaneš zombi. In absolutno je fajn izobraževat ljudi. Drugače se bojim, da bodo vsi zakrneli in bomo vzgojili publiko, ki jo zanima samo to in nič drugega. Fajn je biti raznolik, četudi tisto drugo gleda manj ljudi.

Omenil si že, da gledaš stare komedije. Se komedija postara ali obstajajo neke stvari, ki delujejo brezčasno?

Dosti komedij, ki jih gledam danes, še posebej tistih iz osemdesetih, moram gledati kar malo čez prste. Temu smo se smejali takrat? Iz njih je zelo razvidno, kako se razvijamo, kako gremo naprej (ali pa nazaj). Zdaj je popularno govoriti o politični korektnosti, kako to uničuje komedijo, to povsod berem. Sem vesel, da nisem v tej skupini, ki misli, da politična korektnost uničuje komedijo. Jaz mislim, da je politična korektnost plus komedija najboljša oblika komedije. Zdi se mi, da je najlažje nekomu reči: »Hahaha, ti si bedak!« ali »Hahaha, ti si pa debel!« in se temu smejati. Tudi veliko standupa je takega, da se iz nečesa dela norca. Ljudje se pritožujejo nad tem, da se je začelo opozarjati, da se ni fajn delati norca iz žensk, iz drugih ras, iz takšnih in drugačnih ljudi, češ da to uničuje komedijo. Sam mislim, da to uničuje slabo komedijo. Starejše komedije so narejene tako, da se posmehujejo manjšinam. Veliko težje se je domisliti nečesa originalnega, seveda. Ampak upam, da zdaj počasi začenjamo drugače razmišljati o komediji. Mislim, da nas čaka val nove komedije, ki je politično korektna.

Mogoče tako mislim zato, ker sem bil sam v skupini ljudi, ki so se jim drugi posmehovali. Res je, da sem belec in da sem moški, ampak sem vseeno živel v neprivilegirani poziciji – ločeni starši, selitve, resetiranje življenja, vitkost … Zato se v svoji komediji nikomur ne posmehujem, vsaj zavestno ne. Pa se nihče ne pritožuje in se ljudje vseeno zabavajo.

Če pogledaš nazaj na svojo kariero, ti je katera fora res huda? Ali se spomniš kake, ki je danes ne bi več naredil?

Ena najboljših mi je v Mojem asocialnem življenju, ko z Nikom sediva na kavču in govori, kako se je skregal s punco. Ima dolg monolog. To je ena najboljših scen, ki smo jih kadarkoli naredili, še danes med gledanjem kar jočem od smeha. Potem vem, da je ta scena na WC-ju z Jonasom ena najbolj znanih. Še včeraj sem bral na netu, ko je nekdo napisal, da se na to sceno spomni vedno, ko gre s frendom na WC.

Slabih for je nekaj, večina mi jih je bila že takrat slabih. Vem, da so. Iz tega razloga ne maram gledati svojih stvari za nazaj. Ko jih naredim, pogledam enkrat, da vidim, kaj smo naredili, potem pa ne morem več gledati, ker se kar zvijam zraven. Že ko gledam, vidim, kaj bi lahko bilo boljše, in sem jezen nase.

Ampak recimo v Dnevu ljubezni, v epizodi 3 ali 4 … Joj, to mi je zdaj res slabo. Z Nikom prideva na majhen žur, kjer je en gej, Muri ga je igral, in ta lik, ki ga igra Niko, se norčuje: »Kaj je, ti, še vedno HIV pozitiven?« Za to mi je zdaj žal. To napišeš, ko si mlad in hočeš biti malo edgy. Take fore so danes še vedno na standupih, kar se mi zdi zelo slabo. Ampak po tej sceni Nikov lik odide in midva se normalno pogovarjava o razmerjih in njegovem fantu. To, se mi zdi, je v redu. Če bi bil tam samo zato, da se ga zajebava, bi mi bilo danes še bolj žal.

Stvari so se spremenile od takrat do danes.

Ja, absolutno. To je bilo leta 2009. Čeprav se sliši, kot da ni tako daleč, je to ogromen preskok. Še enkrat se potrjuje, da komedija ni brezčasna.

Pogovarjala se je: Jasmina Šepetavc

Portret: Sean Yendrys

Pogovor je bil prvič objavljen v Outsider Bienalniku, ki je izšel ob Mednarodnem grafičnem bienalu Ljubljana 2019: Vice v lisice.

Podprite naše delovanje z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja