Vila Sončnica ob Blejskem jezeru po vzponih in padcih končno vstopa v novo obdobje svojega življenja. To je začela leta 1936, ko je bila po načrtih Josipa Costaperarie, slovenskega arhitekta hrvaško-furlansko-nemškega rodu, zgrajena za zaslužnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Kasneje se je v njej naselila limnološka postaja. Ko pa so pisarne in laboratoriji nehali delovati, je vila začela samevati in propadati, zato jo je Agencija RS za okolje sklenila prodati. Leta 2014 je vila Sončnica tako prešla v roke sedanjih lastnikov, ki so se jo odločili temeljito prenoviti in ji povrniti nekdanji sijaj.

Načrti originalnega stanja so bili izgubljeni, zato so se morali arhitekti iz pisarne Arhitektura, ob zasnovi nasloniti na posredna pričevanja o nekdanji podobi Sončnice. Tako naročniki kot arhitekti so se dela lotili z velikim spoštovanjem in željo po kar najpopolnejši ohranitvi izvornih elementov. Ko je Sončnica med luščenjem plasti razkrila nepredvidene skrivnosti in detajle, se je časovnica obnove bistveno podaljšala. S potrpežljivostjo in neusahljivim zanosom so bila dela letos končana.

Morda naj monumentalnejši del hiše je leseno stopnišče iz Hribarjevih časov, ki tudi danes ostaja glavna komunikacijska os, pa tudi glavni oblikovni poudarek hiše. Na belini, ki prevladuje v interierju, stopnišče tako nastopa kot »arheološki artefakt ali tridimenzionalna umetniška instalacija«, kot so se izrazili arhitekti, stopniščni jašek pa je po novem tudi dodatno osvetljen s posredno nadsvetlobo iz mansarde. Poleg tega je bilo mogoče ohraniti še nekaj drugih originalnih elementov, med drugim dekorativno keramično oblogo kletnega stopnišča, stopnice iz umetnega kamna in tlake iz teraca.

Novi lastniki so si objekt želeli še bolj povezati z okolico, zato so arhitekti oblikovali nov paviljonski prizidek, povezan z vrtom, in vrtno lopo. Glavno stavbo s prizidkom povezuje urejena tlakovana terasa. Ob prenovi je bilo veliko pozornosti posvečene tudi urejanju okolice kompleksa vile. Tudi tu so bili v veliki meri ohranjeni obstoječi elementi, ki so z zadržanimi sodobnimi intervencijami le poudarjeni in stopajo v ospredje doživljanja prostora ob jezeru.

Arhitekt Peter Gabrijelčič, Arhitektura:
»Poseben problem je pomenilo oblaganje sicer bogato in reliefno členjene fasade z novim izolacijskim ovojem. Potrebni so bili številni kompromisi, inovativne rešitve in skoraj arheološko in kirurško delo, s katerim nam je uspelo ohraniti vse oblikovalske principe in kompozicijske elemente originala. Temu načelu so sledile tudi izdelava in namestitev novega stavbnega pohištva ter določitev barve posameznih elementov. Ob tem sta nam bila v veliko pomoč sodelovanje s spomeniškovarstveno stroko in entuziazem naročnika. S sondiranjem smo dobili podatek o prvotni barvni paleti oken in vrat. Rekonstruirali smo vse kovinske detajle na fasadi, od droga za zastavo do kovinskih opiral za zelenje in podobnega.«

Odgovarja: investitorica

Zakaj ste se odločili za prenovo obstoječe nepremičnine, in ne za gradnjo nove?
Zagotovo bi bila ta druga možnost mnogo lažja, a bolj vznemirljivo in trajnostno je bilo ohraniti in nadgraditi to, kar nosi zgodovinski in narodov spomin. Hiša s preteklostjo, z zgodbami, v izjemnem, a hkrati občutljivem okolju, ki čaka na novo priložnost, nam je bila v navdih, zaljubili smo se.

Čeprav je registrirana kot kulturna dediščina, jo danes, ko je naš dom, z vsem spoštovanjem razumemo kot izjavo sodobnosti, saj jo prenavljamo osemdeset let po njenem nastanku. Tako je ne sprejemamo le kot spomenik, ampak kot novo kompozicijo, ki lahko samo z vitalnostjo in ustreznim premislekom nove dobe umetniško in arhitekturno nadaljuje zgodovinsko dediščino.

Kakšne so bile vaše želje, ko ste stopili v stik z arhitekti?
S sodobnimi arhitekturnimi pristopi in estetskim preudarkom smo iskali sožitje dveh časovno različnih arhitektur. V obdobje slovenskega modernega meščanstva, ko je bila vila zgrajena, se nismo želeli vračati – teh časov ne moremo in ne želimo povrniti. Vsi navidezni posnetki so se zdeli neprimerni, sama hiša pa razen stopnišča ni ohranjala nič avtentičnega. Tako smo se odločili za maniro zadržanega minimalizma z njegovo brezčasnostjo, ki pa še vedno temelji na spoštovanju in ohranjanju originalne forme in njenega zgodovinskega konteksta (premišljena, mirna, nevsiljiva in sveža nadgradnja obstoječega).

Kateri je vaš najljubši element prenovljene hiše?
Zanimivo – ves čas in še vedno: staro leseno stopnišče. Obogatili smo ga z družinsko knjižnico, a to preoblikovanje na izrazito simbolični ravni še vedno odraža poteze in značaj prvega lastnika, g. Ivana Hribarja.

Ime projekta: Vila Sončnica
Investitor: zasebni
Fotograf: Miran Kambič
Lokacija: Bled
Leto načrtovanja: 2015
Leto izvedbe: 2019

Površine:
– vkopana klet: 140 m2
– visoko pritličje: 90 m2
– nadstropje: 90 m2
– mansarda: 90 m2
– parcela: 1850 m2
– pozidana površina: 140 m2

Arhitektura: Arhitektura d.o.o. – atelje za urbanizem in arhitekturo
Soavtorica idejne zasnove prenove arhitektke: Polona Lipičnik

Zunanja ureditev: Andreja Z. Černe, Damjan Černe

Fotograf: Miran Kambič
Besedilo: Ajda Bračič

Prispevek je bil prvič objavljen v tiskani številki Outsider 19: Kriza

Outsider #19

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja