Dokumetarni film Pritisk pripoveduje zgodbo, ki zveni znano. Zaporedje je namreč povsod po svetu enako, lokalnim značilnostim se prilagaja le v detajlih. Začne se s trgovinami z vintage modo. Nadaljuje se s specializiranimi kavarnami in hipsterskimi bari. Kmalu poskočijo cene nepremičnin. Začne se izseljevanje ljudi, ki si svoje stare soseske zaradi zvišanih najemnin ne morejo več privoščiti. V njihovih nekdanjih stanovanjih jih nadomeščajo premožnejši najemniki, ki si želijo použiti avtentični utrip »prave« soseske, ki jo sami izganjajo. Na novo zgrajene stanovanjske stavbe višjega cenovnega razreda, ki poganjajo kot gobe po dežju, kupujejo špekulativni investitorji. V nekaj letih, ponekod že prej, soseska doživi množični izgon in invazijo. Takšne epohalne spremembe pa se ne zgodijo z vojsko ali policijo; čete gentrifikacije so popolnjene s kulturniki in špekulanti, njena predstraža pa so pogosto ravno umetniki, ki so bili sami izgnani od kod drugod in ki zato iščejo cenovno še dostopen in ustvarjalen kraj.

Pritisk je ambiciozen film. S svojo pripovedjo namreč pokriva dobršen del zemeljske oble. Ne omeji se samo na pojem gentrifikacije, ampak odpre tudi problem financializacije bivališč. Stanovanje ne more biti v enaki meri tržna dobrina in človeška pravica – oba pojma se pogosto, če že ne vedno, izključujeta. Živimo pač v dobi, ko ima značaj nepremičnine kot tržne dobrine praviloma prednost pred stanovanjem kot človeško pravico, in kjer že najbolj pohlevna regulacija Airbnb-ja ali cen najemnin obvelja za skrajno levi ukrep. Torej absurdi gentrifikacije in Airbnb komercializacije kar kličejo po revoluciji? Morda, vendar pa se da tudi revolucijo skomercializirati; najnovejši absurd je bila povsem resna ponudba Airbnb izleta v Čilu, da za samo dvajset evrov za dve uri doživite pravo revolucijo (v Čilu namreč že dalj časa potekajo intenzivni protesti proti neoliberalni vladi), nato pa se vrnete v varno zavetje stanovanja, ki ste ga najeli za svoj nekajdnevni oddih v Južni Ameriki – kmalu ga boste prepustili kakšnemu drugemu kratkoročnemu turistu.

Gentrifikacija ni proces, ki bi bil centralno načrtovan ali voden. Lahko se mu prilagajamo, lahko ga pospešujemo (in mnoga mesta ga v globalni ekonomski tekmi še vedno pospešujejo, kot se le da), lahko ga poskušamo zavirati. Vendar pa gentrifikacija pozna le malo črno-belih vlog. In to je točka, kjer dokumentarec Pritisk občasno trči ob ledeno goro; kljub sodelujočim, ki nakažejo kompleksno ter radikalno realnost za nekaj preprostimi zdravorazumskimi resnicami (še posebej prodorna je znana teoretičarka Saskia Sassen), so se ustvarjalci filma v drugi polovici minutaže odločili za preprosto moralko. Nasprotja očitno postanejo prevelika, ali pa so se avtorji filma odločili, da bodo gledalcem ponudili lepši in bolj pomirjujoč odgovor od resnične kompleksnosti, ki se izrisuje na platnu. Proti koncu je zato veliko zanosnih obrazov, na akcijo pripravljenih županov in celo nekaj solz. Vse to bi bilo upravičeno, če bi spremljali zgodovinski dokumentarec, rezultat pravičnega boja pa bi nam bil že znan. Tako pa je preprosta razveza napetosti zavajujoča, ker se boj za dostojna bivališča za vse po mestih povsod po svetu pravzaprav šele pričenja, njegov razplet pa še zdaleč ni odločen.

Pritisk ima junake in negativce; pozna katastrofe in dobre politike. Vsi ti obstajajo tudi v resničnem svetu, vendar pa so to mnogokrat ene in iste osebe – neosebnost in abstraktnost prostega trga pač omogoča situacije, kjer sami bežimo pred gentrifikacijo lastnega mesta in gentrificiramo drugo, cenejše mesto, kamor smo se preselili. Ali pa podedujemo stanovanje in ga zato, da bi si izboljšali svoje vedno bolj borne prihodke na svobodnjaškem trgu dela, oddamo za vedno boljše donose. Seveda so velike multinacionalne korporacije, ki skačejo od mesta do mesta, kupujejo cele prazne komplekse in jih tretirajo kot bolj donosne izpeljanke zlatih palic v trezorjih bank, velik problem. Vendar pa takšne korporacije samo potencirajo osnovna pravila družbe, po katerih se ravnamo vsi. V Ljubljani, ki je sicer ni v dokumentarcu, pa bi zaradi Airbnb vandalizma in dviga cen zadnjih let prav lahko bila, bomo zaman iskali zares velike nepremičninske mogotce. Kljub razpršeni mreži majhnih lastnikov stanovanj je tempo draginje in izgona prebivalcev enako neizprosen. Zato je Pritisk odličen pokazatelj kompleksnosti stanja, obenem pa tudi dobro opozorilo, kako daleč lahko pridemo z nesistematičnim moraliziranjem. Ne zelo daleč. Kljub temu pa je ogled Pritiska redka priložnost, da si lekcije in opozorila o poblagovljenju prostora in lastnih življenj nemudoma vzamemo k srcu. Takoj, ko zapustimo kinodvorano in stopimo na ljubljanske pločnike, se moramo namreč uščipniti, da preverimo, ali je dokumentarca sploh konec, ali pa ga kot v kakšni arhitekturni Matrici nadaljujemo tudi v svojem vsakodnevnem življenju. Pritisk je namreč na ogled tudi pri nas. Ne le v Kino Dvoru, ampak tudi na vseh drugih ulicah prestolnice. Ne le za uro in pol, ampak neprenehoma.

Miloš Kosec

Fotografije: Kino Dvor

Pritisk (Push), 2019

režija Fredrik Gertten, scenarij Fredrik Gertten, fotografija Janice d’Avila, Iris Ng, montaža Erik Wall Bäfving, glasba Florencia di Concilio, produkcija Margarete Jangård, nastopajo Leilani Farha, Saskia Sassen, Joseph Stiglitz, Roberto Saviano, distribucija Demiurg

festivali, nagrade CPH:DOX (nagrada občinstva); Hot Docs, Toronto; DOK.fest, München; Biografilm Festival, Bologna

Dokumentarec Pritisk je v Kinu Dvor na ogled še v četrtek, 26. 12. 2019

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja