LINA (Learning, Interacting and Networking in Architecture) je nova evropska arhitekturna platforma v koordinaciji ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Tako kot pred tem (v okviru MAO) platformo Future Architecture je projekt zasnoval in ga vodi arhitekt, arhitekturni kritik in kustos Matevž Čelik.
Pred leti si ustanovil platformo Future Architecture, ki je v šestil letih delovanja združila 28 institucij v 24 evropskih državah. Ali je LINA nadaljevanje te platforme, v čem je podobna in v čem drugačna? In ali je Future Architecture s tem zaključila svoje delovanje?
Platforma Future Architecture je bil najprej dvoletni projekt, zatem smo v MAO na razpisu pridobili financiranje še za štiri leta. Ker pri zadnjem razpisu, ki je bil objavljen lani, sodelovanje z MAO ni bilo več mogoče, smo s partnerji oblikovali novo platformo pod okriljem ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Izkušenj in dela, vloženega v projekt Future Architecture, seveda ni mogoče izbrisati. A LINA je nova platforma, ki je pridobila podporo na novem javnem razpisu pod novimi pogoji. Tudi LINA bo, tako kot Future Architecture, ustvarjalce različnih profilov, ki iščejo poti za realizacijo svojih idej na področju arhitekture, povezovala z relevantnimi evropskimi institucijami. V LINA nastopajo muzeji, bienali, trienali, festivali in založniki, poleg njih pa je zelo močan grozd evropskih univerz in raziskovalnih organizacij. Če je bil namen Future Architecture zelo na široko odpreti vprašanje prihodnosti arhitekturnega poklica, je namen LINA podpreti ideje in projekte na področju prostorskih strok, ki lahko pripomorejo k premagovanju podnebne in okoljske krize.
Kdo je vse del platforme LINA? Koga povezuje in komu je namenjena?
Evropske platforme so še vedno namenjene uveljavljajočim se ustvarjalcem. Podpirali jih bomo tako, da jim bomo dali vodilne vloge v uveljavljenih programih organizacij članic, ki s svojimi aktivnostmi oblikujejo program platforme LINA. Platforma zajema celoten spekter organizacij, ki sooblikujejo sodobno arhitekturno produkcijo in jo vključujejo v druge družbene procese. Segajo od univerz in raziskovalnih organizacij, ki izobražujejo mlade ustvarjalce in jim omogočajo preizkušanje in raziskovanje idej, do bienalov, trienalov, festivalov, muzejev, založb in medijev, ki nove ideje in projekte lahko posredujejo najširši javnosti. Del platforme so arhitekturne šole ETSAM iz Madrida, TU Dunaj, NDU-Louaize iz Libanona, Oblikovalska akademija Eindhoven, Univerza Barleti iz Tirane in ljubljanska Fakulteta za arhitekturo. Med bienali, trienali in festivali, ki sodelujejo v platformi, so arhitekturna bienala v gruzijskem Tbilisiju in BETA v Temišvaru, arhitekturna trienala v Lizboni in v Oslu, Mednarodni teden arhitekture v Beogradu, Arhitekturni festival v Kopenhagnu, Dnevi arhitekture v Sarajevu, Kosovski arhitekturni festival in drugi. Tu so še muzeji MAXXI iz Rima ter Švicarski in Estonski arhitekturni muzej, pa raziskovalni atelje LUMA iz Arlesa in raziskovalna platforma Forecast iz Berlina.
Kakšen je cilj in namen platforme LINA in katera vprašanja želi odpreti?
Cilji platforme LINA so mobilizirati arhitekturno in prostorsko področje za čiste, krožne in trajnostne projekte, povezati akterje za učinkovitejše spopadanje s podnebno krizo ter hkrati ustvariti priložnosti za nastajajočo generacijo, da prevzame vodilno vlogo na tem področju in razširi svoje ideje med čim več ljudi. Obenem je naš namen bolje razumeti trenutne izzive in potrebe poklicev na področju arhitekture: arhitektov, krajinskih arhitektov, urbanistov, oblikovalcev, raziskovalcev in drugih. S praktičnimi projekti ter zbiranjem natančnih in uporabnih podatkov o udeležencih, dejavnostih in rezultatih želimo prikazati možen družbeno-ekonomski prispevek arhitekture k oblikovanju evropskih politik.
Evropska Unija preko različnih programov, kot je med drugim tudi Novi evropski Bauhaus, promovira in nagovarja zeleni prehod. Temu je tako naklonjena stroka, kot tudi javnost. Zdi se, da problem nastane pri uvajanju novih praks v gradbeni industriji. Kako ti vidiš ta prehod in kaj lahko LINA pripomore k temu?
Raziskava Evropskega sveta arhitektov je pokazala, da dve tretjini arhitekturnih praks v Evropi še vedno živita od klasičnega projektiranja. Dve tretjini praks imata le enega zaposlenega. Le petina arhitekturnih birojev v Evropi razvija oblike širšega sodelovanja z drugimi praksami, mednarodno sodelovanje med arhitekturnimi biroji pa praktično ne obstaja. Evropski zeleni dogovor in Novi evropski Bauhaus kličeta po več raziskavah in razvoju na področju arhitekture. Zeleni prehod ne bo mogoč brez več mednarodnega sodelovanja. Z LINO želimo spodbuditi več raziskovalnih praks na področju arhitekture, spodbuditi sodelovanje med raziskovalci, jih izpostaviti ter povezati z gradbeno industrijo.
Cene v gradbeni industriji se v zadnjih mesecih vrtoglavo vzpenjajo. Po eni strani je razlog v posledicah dvoletne epidemije (ki se očitno sploh še ni končala) in v zadnjih mesecih velike politične nestabilnosti, ki jo je povzročila ruska agresija v Ukrajini. Temeljni problem uvajanja naravnih materialov, krožnega gospodarstva in ponovne uporabe naj bi bila višja cena v primerjavi s konvencionalnimi načini gradnje (v javnosti je še vedno zakoreninjeno prepričanje, da je lažje staro hišo podreti in zgraditi na novo, kot pa imeti težave z obnovo). Je po tvojem mnenju kriza lahko priložnost za zeleni prehod?
Vsaka kriza nas potisne iz območja udobja in prisili, da stvari vidimo drugače in premislimo na novo. Ko običajen način dela ne teče več, za nove aktivnosti in spremembe, ki se zdijo zahtevne, a zanje že dolgo vemo, da se jih moramo lotiti, postanemo bolj motivirani. Nedvomno smo zdaj v takšni situaciji. Že zdaj lahko spremljamo, kako neugodna odvisnost od ruskih energentov pospešuje aktivnosti za hitrejši energetski prehod. Uvajanje krožnega gospodarjenja v gradbeni industriji bi se lahko pričelo uveljavljati predvsem skozi prenove, kjer ne gre toliko za uvajanje novih materialov, kot za to, da obstoječe materiale ponovno uporabimo že vgrajene, da torej celotne zgradbe vrnemo v ponovno rabo. Evropski zeleni dogovor predvideva zagon vala prenov, da bi povečali delež prenov. S preusmeritvijo od novogradenj k prenovam bi lahko brez velikih vložkov občutno zmanjšali količino gradbenih odpadkov in porabo energije, ki je potrebna za proizvodnjo novih materialov in gradnjo.
Kakšne rezultate pričakuješ v prvih letih delovanja platforme? Kakšno bo merilo za uspešnost?
Upam, da bomo že z letošnjim razpisom k sodelovanju pritegnili več sto obetavnih strokovnjakov s področja prostora in arhitekture iz vse Evrope. Pričakujem širok nabor konkretnih zelenih, krožnih in trajnostnih projektov ter idej. V prvem letu imamo že pripravljenih dobrih dvajset aktivnosti, s katerimi se ti projekti lahko povežejo in razvijejo naprej. S finančno podporo želimo doseči širok geografski doseg programov platforme, ne le v državah Evropske unije, temveč širše. Če bomo uspešni, bomo v treh letih v naše programe aktivno vključili vsaj 240 obetavnih uveljavljajočih se strokovnjakov. Sicer namen platforme ni realizirati prijavljene projekte, a uspeh bo, če bomo lahko pripomogli, da se bo nekaj projektov, ki jih bo podprla LINA, uresničil tudi v praksi.
Pred kratkim si imel na Fakulteti za arhitekturo v Skopju predavanje na temo, kako so lahko arhitekturni muzeji spodbujevalci družbenih sprememb. Dva mandata si vodil Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki je v tem času doživel korenite posodobitve. Kako ocenjuješ vpliv MAO na generiranje družbenih sprememb? Kakšne so spremembe, ki jih lahko generira arhitektura?
MAO je bil zame projekt s tremi bistvenimi sklopi. Prvi je bil vzpostavitev državnega muzeja za arhitekturo in oblikovanje kot primera muzeja za prihodnost, drugi je bil preoblikovanje muzeja v mednarodno relevantno strokovno ustanovo in tretji je bil vzpostavitev muzeja kot platforme za podporo projektom novih generacij ustvarjalcev na področju arhitekture in oblikovanja. Da bi bil kot institucija relevanten, je moral muzej v prvi vrsti vzpostaviti odgovoren odnos do lastnega poslanstva. MAO pokriva področji oblikovanja potrošniških izdelkov in načrtovanja gradenj, ki trajno preoblikujejo zemeljsko površje. Zato je bil premislek o poslanstvu muzeja, kot skrbnika te dediščine, zelo pomemben. Moj namen je bil arhitekturni in oblikovalski dediščini dati novo, jasno vlogo pri razumevanju izzivov današnjega časa in iskanju rešitev za prihodnost našega planeta. Uspeli smo, da so muzejske zbirke, ki predstavljajo univerzalno znanje, postale dostopnejše in da je muzej postal okolje za ustvarjalno in kritično mišljenje. S spremembo BIO smo uveljavili razumevanje oblikovanja, ki je širše od zgolj storitve, ki za korporacije oblikuje nove produkte. Danes so raznolike vloge oblikovanja na različnih družbenih področjih nekaj samo po sebi umevnega. Na podoben način smo s platformo Future Architecture želeli odpreti razmišljanje, kako danes delujejo arhitekturne prakse in na kakšen način arhitektura lahko sodeluje pri iskanju odgovorov na pereče izzive današnjega sveta.
In kaj pričakuješ od MAO v prihodnje?
Od MAO pričakujem, da bo še naprej razvijal svojo dvojno naravo, ki je njegova posebnost in ga spremlja že od ustanovitve, ko je polovica zaposlenih skrbela za muzej, polovica pa za BIO. Pričakujem torej, da bo MAO ostal zakladnica nacionalne dediščine in obenem laboratorij, v katerem nastajajo in se preizprašujejo nove ideje.
Pogovarjal se je: Matevž Granda
Portret: Jože Suhadolnik
Fotografiji v prispevku: Tina Lagler, OSMfilms (1. skupščina platforme LINA, Plečnikova hiša, Ljubljana, junij 2022)
