Ljubljano pogosto beremo skozi imena arhitektov: Fabianijevo, Plečnikovo, Ravnikarjevo mesto. Toda med načrtom in zgrajenim prostorom stoji tudi mestna oblast. Odloča o zemljiščih, denarju, infrastrukturi in tem, katere potrebe dobijo prednost. Zgodovina ljubljanskih županov od leta 1900 zato pokaže tudi spreminjanje predstave o mestu: od narodne prestolnice in industrijskega središča do mesta javnih prostorov, kulture in turizma.

Ivan Hribar, župan med letoma 1896 in 1910, je v novo stoletje pripeljal program popotresne modernizacije. Kot vodilni politik slovenskega liberalnega tabora in Narodne napredne stranke je razvoj mesta povezoval z njegovo slovensko identiteto. Zmajski most, zgrajen v letih 1900–1901, je to ambicijo prevedel v infrastrukturo: železobetonska konstrukcija je dobila secesijsko podobo Jurija Zaninovića.

Njegov liberalni sopotnik Ivan Tavčar, izvoljen leta 1911 in potrjen januarja 1912, je mesto vodil do leta 1921. Izhajal je iz Narodne napredne stranke, po vojni iz jugoslovanskega demokratskega tabora. Namesto velikih gradenj je mandat zaznamovala preskrba med prvo svetovno vojno. Prostorsko prelomna je bila naselitev novoustanovljene univerze v deželnem dvorcu leta 1919.

Leto 1921 je prineslo tudi izvolitev Antona Peska iz Narodno-socialistične stranke, ki je oblasti niso potrdile. Nasledil ga je socialist Ljudevit Perič, ki je županoval v letih 1921–1922 in 1923–1924. Njegova zapuščina pokaže socialno razsežnost urbanizma: prve mestne stanovanjske hiše na Prulah in za Bežigradom, kopališče ob Ljubljanici, širitev vodovoda in organizacija poklicnega gasilstva.

Dinko Puc je Ljubljano v različnih vodstvenih funkcijah usmerjal od leta 1924 do 1935. Prihajal je iz liberalnega tabora: iz Jugoslovanske demokratske in pozneje Samostojne demokratske ter Jugoslovanske nacionalne stranke. Njegovo politično zaledje je bilo povezano z jugoslovanskim centralizmom, prostorska zapuščina pa s Plečnikovo avtorsko preobrazbo mesta. Tromostovje, Čevljarski in Trnovski most, urejanje Gradaščice, ulic in trgov so Ljubljani dali trajno prepoznavnost. Sočasno so širili tramvajske proge, vodovod in kanalizacijo. Velike ambicije so spremljali veliki dolgovi.

Vladimir Ravnihar, župan nekaj mesecev leta 1935, je izšel iz Narodne napredne stranke, pozneje pa deloval v Narodni radikalni stranki. Njegovo kratko vodenje je bilo predvsem prehod med dvema daljšima obdobjema; samostojne večje arhitekturne realizacije mu ni mogoče zanesljivo pripisati. Decembra ga je nasledil Juro Adlešič iz katoliškega političnega kroga Slovenske ljudske stranke, tedaj vpetega v režim Jugoslovanske radikalne zajednice. V njegovem mandatu so bile leta 1940 odprte Plečnikove Žale, gradile pa so se tudi Plečnikove tržnice.

Adlešič je po italijanski okupaciji ostal na položaju do leta 1942. Nato je mestno upravo prevzel Leon Rupnik, ki ga opredeljuje kolaboracionistično zaledje in odvisnost od okupacijskih oblasti. Med njegovim vodenjem je bila leta 1944 dokončana Plečnikova zapornica na Ljubljanici, začeta že pred vojno. Ta časovna povezava ni dokaz Rupnikove zasluge: nadaljevanje gradnje med okupacijo je treba razlikovati od političnega pokroviteljstva in običajnega delovanja mestne samouprave.

Ob osvoboditvi leta 1945 je mesto kratek čas vodil Pavel Lunaček kot predsednik ljubljanske Osvobodilne fronte. Samostojne prostorske realizacije mu zaradi kratkega vodenja ni mogoče pripisati. Fran Albreht, predsednik mestnih organov med letoma 1945 in 1948, je prihajal iz kulturniškega in odporniškega okolja OF. V njegovem mandatu sta nastajala Litostroj in Litostrojsko naselje. Industrijski kompleks ter stanovanja za delavce so širitev severnega dela mesta povezali s socialističnim programom proizvodnje in stanovanjske preskrbe.

Matija Maležič, vodja mesta med letoma 1948 in 1951, je pripadal komunističnemu in partizanskemu političnemu kadru. Njegov mandat je spremljala intenzivna stanovanjska gradnja, konkretna prometna pridobitev pa je bila posodobljena Dolenjska cesta, odprta decembra 1948 skupaj s tramvajsko povezavo proti Rakovniku.

Jaka Avšič, ki ga občinski pregled umešča v obdobje 1951–1953, je prihajal iz partizanskega vojaškega in povojnega državnega vodstva. V njegovem času so obnavljali hotela Bellevue in Turist ter posodabljali mestni promet. Heli Modic, predsednik mestnega ljudskega odbora od julija 1953 do aprila 1954, je bil pravnik iz povojnega socialističnega pravosodnega in državnega vrha. Med njegovim kratkim mandatom so asfaltirali in podaljšali Zaloško cesto do Polja.

Marijan Dermastja, tudi Dermastia, je mesto vodil med letoma 1954 in 1960. Bil je predvojni član Komunistične partije Jugoslavije in partizanski funkcionar. Njegovo obdobje je zaznamovala gradnja Gospodarskega razstavišča, začeta leta 1954. Hkrati je leta 1958 izgubila tramvaj, ki so ga nadomestili trolejbusi in avtobusi. Tedanja predstava prometnega napredka je torej pomenila tudi opustitev infrastrukture, katere vrnitev mesto pozneje vedno znova premišljuje.

Marjan Jenko, predsednik mestnega sveta v letih 1960–1961, je prihajal iz partizanskega, finančnega in socialističnega upravnega okolja. Marca 1961 so odprli pokrito tržnico; v tem času so pripravljali tudi nove poslovne in prometne posege. Njegov naslednik Marjan Tepina, arhitekt in urbanist iz socialističnega političnega sistema, je mesto vodil do leta 1967. Najpomembnejša pridobitev njegovega mandata ni posamezna stavba, temveč generalni urbanistični plan, izdelan leta 1965 in sprejet leta 1966.

Miha Košak, predsednik mestnih organov med letoma 1967 in 1973, je izhajal iz gospodarskega in partijskega aparata Zveze komunistov. Njegov mandat povezujejo pokrito kopališče Tivoli, podhod Ajdovščina in dokončanje Maximarketa. Nastajala je Ljubljana novih meril: športnih objektov, veleblagovnic in prometno ločenih poti. Podhodi so pešcu omogočili prehod, a hkrati potrjevali prevlado avtomobilskega prometa na površju.

Tone Kovič, med letoma 1973 in 1978, je bil inženir iz Litostroja in funkcionar socialističnega gospodarskega ter političnega sistema. V njegovem času so dokončali Klinični center, nadaljevali gradnjo Štepanjskega naselja in Fužin ter sprejeli investicijski program Cankarjevega doma.

Marjan Rožič, ki je mesto vodil med letoma 1978 in 1982, je prihajal iz mladinskih, sindikalnih in komunističnih struktur. Njegov mandat je zajel glavnino gradnje Cankarjevega doma in prve prireditve leta 1980. Objekt je bil širši slovenski projekt, vendar je odločilno utrdil kulturno vlogo mestnega središča.

Tina Tomlje, prva ženska na čelu Ljubljane, je mesto vodila od leta 1982 do 1986 in sodila v vodstveni krog Zveze komunistov Slovenije. Njeno obdobje je zaznamovalo dokončanje Poti spominov in tovarištva leta 1985. Spominska ureditev je postala vsakdanja rekreacijska infrastruktura.

Nuša Kerševan, naslednica med letoma 1986 in 1990, je prav tako prihajala iz socialističnega političnega in delegatskega vrha. V njenem mandatu so dokončali novo porodnišnico, program Ljubljana moje mesto pa je spodbujal prenovo starega jedra. Mestni in Stari trg sta bila zaprta za promet: vračanje prostora pešcem se ni začelo šele v novem stoletju.

Jože Strgar, župan med letoma 1990 in 1994, je kot slovenski krščanski demokrat prišel na oblast z Demosom. Njegovo strokovno izhodišče je bilo parkovno vrtnarstvo, mandat pa je potekal v času osamosvojitve in preurejanja lokalne oblasti. Za dolgoročni razvoj je pomembno prostorsko načrtovanje vzhodne obvoznice in podaljšanja severne obvoznice. Gre za pripravo v njegovem obdobju, ne za tedaj dokončano gradnjo.

Dimitrij Rupel iz Liberalne demokracije Slovenije je bil decembra 1994 prvič izvoljen na neposrednih županskih volitvah in mesto vodil od leta 1995 do predčasnega odhoda leta 1997. Med njegovim mandatom je bil leta 1996 odprt odsek severne obvoznice med Tomačevim in Šmartinsko cesto.

Vika Potočnik, prav tako iz LDS, je Ljubljano vodila med letoma 1997 in 2002. Njeno obdobje je povezano z napredovanjem projekta centralne čistilne naprave in odprtjem obnovljene čistilne naprave Črnuče leta 2001: z manj vidno, vendar temeljno okoljsko infrastrukturo.

Danica Simšič je leta 2002 nastopila kot kandidatka Združene liste socialnih demokratov, poznejših Socialnih demokratov, in mesto vodila do leta 2006. Leta 2005 je bila dograjena centralna čistilna naprava, stekel pa je tudi izvedbeni projekt grajske vzpenjače. Ta je začela obratovati decembra 2006, že po menjavi župana.

Zoran Janković je leta 2006 nastopil s svojo listo; na državni ravni je pozneje ustanovil Pozitivno Slovenijo. Njegovo lokalno oporo predstavlja Lista Zorana Jankovića. Vodenje je bilo prekinjeno med koncem leta 2011 in aprilom 2012, ko je funkcijo začasno opravljal Aleš Čerin iz istega mestnega političnega kroga. Čerinu samostojnega večjega posega ni smiselno pripisovati.

Jankovićeve mandate zaznamujejo preurejanje središča za pešce, nabrežij in mostov, Stožice in Mesarski most leta 2010 ter pozneje prenovi Cukrarne in Roga v kulturni oziroma ustvarjalni središči. Industrijska dediščina dobiva nove javne programe, središče pa novo uporabnost in reprezentativnost. Za presojo takšnega razvoja ni dovolj prešteti obnovljenih kvadratnih metrov: vprašati se je treba tudi, komu so novi prostori dostopni, kako delujejo zaledne soseske ter kakšno razmerje nastaja med bivanjem, obiskovanjem in potrošnjo.

Zgodovina županov tako ostaja zapisana v različnih plasteh mesta: v mostovih, stanovanjih, tovarnah, kanalih, parkih in kulturnih dvoranah. Ljubljana potrebuje tako dobro oblikovan trg kot delujočo kanalizacijo, tako prenovljeno palačo kot dosegljivo stanovanje. Kakovost županovanja se naposled pokaže v tem, kako se vse to sestavi v prostor vsakdanjega življenja.

Pripravila: Nina Granda